Jedro

Sklepa o razporeditvi tožnice na delovno mesto pomivalke, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba od tožničine, nista v skladu z določbo 5. odst. 17. čl. ZTPDR. Tožnico bi bilo dopustno začasno razporediti na takšno delovno mesto samo izjemoma in v posebej določenih primerih, opredeljenih s splošnim aktom ali kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.1. in 22.2.1999 o razporeditvi tožnice na delovno mesto pomivalke in nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 34.957,00 SIT. Ugotovilo je, da je bila tožnica razporejena pri toženi stranki na nižje delovno mesto, o čemer ni soglašala, izpodbijana razporeditev pa tudi ni bila v skladu z pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da tožničina razporeditev v letu 1999 nima nikakršne podlage v sklepih o razporeditvah z dne 21.10.1996 in 14.8.1997, saj je šlo pri njih za opravljanje dela za določen čas oz. za nadomeščanje odsotne delavke. Obe razporeditvi sta bili dokončni, ker tožnica zoper takšno odločitev tožene stranke ni ugovarjala. Izpodbijana sodba vsebuje zgolj pavšalne zaključke, sodišče pa za ugotovitev resničnega dejanskega stanja ni izvedlo nikakršnih dokazov. Ne glede na navedene razporeditve in če je šlo pri njih za pomanjkljivost, je bila ta odpravljena z sklepom z dne 1.9.2000, ko je bila tožnica razporejena na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, ki je ustrezalo pridobljeni strokovni izobrazbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe soglaša z razlogi, da razporeditev tožnice s sklepoma z dne 21.10.1996 in 14.8.1997 ni bila v skladu z zakonom in da v navedene razporeditve izrecno ni pristala. Vendar sta takšni razporeditvi na nižje delovno mesto, ki sta bili začasne narave, očitno postali dokončni, saj tožnica zoper navedena sklepa ni ugovarjala. Zato sodišče prve stopnje ni imelo tako dejanske kot pravne podlage, da je tožničino izpodbijano razporeditev iz leta 1999 povezovalo z navedenima predhodnima razporeditvama. Vendar takšno zmotno razlogovanje sodišča nima vpliva na sprejeto sodbo. V zadevi je namreč odločilna pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 17.5.1995, na podlagi katere je pri toženi stranki opravljala delo vzgojiteljice, za katero je imela pridobljeno ustrezno strokovno izobrazbo. Pogodba o zaposlitvi je veljavna in njeni učinki tudi v nadaljevanju niso prenehali, ne glede na začasne razporeditve v letu 1996 in 1997. Zato tožena stranka z izpodbijanima sklepoma z dne 18.1. in 22.2.1999 o razporeditvi tožnice na delovno mesto pomivalke, to je na delovno mesto z nižje zahtevano strokovno izobrazbo, glede katere ni soglašala, ni ravnala v skladu z določbo 5. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po zaključku pritožbenega sodišča bi bilo dopustno začasno razporediti tožnico na takšno delovno mesto samo izjemoma in v posebej določenih primerih, opredeljenih s splošnim aktom ali kolektivno pogodbo. Ker tožnica z izpodbijanima sklepoma v letu 1999 ni bila pravilno razporejena na novo delovno mesto, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo izpodbijana sklepa, v celoti materialnopravno pravilna. Zato sklicevanje pritožbe, da je bila tožnica v konkretnem primeru upravičeno začasno razporejena zaradi reševanja kadrovskih potreb, ne more biti upoštevno. Tudi ne nadaljnje pritožbeno opozarjanje, da je tožena stranka z novim razporeditvenim sklepom z dne 1.9.2000 v celoti odpravila morebitne pomanjkljivosti pri njenem razporejevanju, saj navedeno dejstvo ni predmet tega postopka.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ni ugotovilo predpisanih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).