Jedro

Tožnica bi lahko pri inšpekcijskem organu vložila le vlogo za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo. Ne more pa pri inšpekcijskem organu vložiti zahteve za podaljšanje roka za legalizacijo objekta, saj to ne sodi v delovno področje inšpekcijskega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za podaljšanje roka za legalizacijo objekta. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica zaprosila za podaljšanje roka za legalizacijo objekta, ki pa ji v inšpekcijskem postopku, s katerim je bila odrejena odstranitev objekta, ni bil odrejen, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vlogo zavrgel, saj ni mogel ravnati na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, ki določa podaljšanje rokov.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, vendar nepravilno temelji na 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, pravilna podlaga je 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, saj ker rok za legalizacijo objekta, katerega podaljšanje je tožnica zahtevala, ni bil odrejen v inšpekcijskem postopku, tožnica z vlogo, v kateri je zaprosila za podaljšanje roka za legalizacijo objekta za leto dni, ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi v inšpekcijskem postopku, zavrženje take vloge pa določa 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je šele z dopisom z dne 6. 5. 2020 izvedela, da se je prostorski akt spremenil. Postopka pridobitve gradbenega dovoljenja zato na pristojni upravni enoti še ni mogla pričeti, ker pa gre za dolgotrajen postopek, obenem pa je bila takrat epidemiološka situacija, je bil organ zaprošen za podaljšanje roka za legalizacijo objekta za leto dni. Organ je njeno vlogo zavrgel, ker naj bi bilo zaprošeno za podaljšanje roka, ki pa v konkretnem inšpekcijskem postopku ni bil odrejen, kar pa ne drži, saj iz inšpekcijske odločbe z dne 7. 11. 2014 izhaja, da je inšpekcija odredila odstranitev objekta do 30. 11. 2015, s sklepom o odlogu izvršbe z dne 17. 3. 2016 pa je bila izvršba odložena do uveljavitve prostorskega akta, vendar največ 5 let od datuma vročitve sklepa. Ker je očitno, da je s sprejemom spremembe prostorskega akta potekel tudi odlog izvršbe in s tem tudi rok za izvršitev inšpekcijske odločbe, ki pa se glasi zgolj na odstranitev objekta, čeprav je jasno, da bi bila inšpekcijska odločba brezpredmetna in bi bilo treba inšpekcijski postopek ustaviti, če bi bilo izdano gradbeno dovoljenje, je zavezanka želela podaljšanje roka, v katerem se ji omogoči legalizacijo objekta, iz česar je povsem jasno, da se to nanaša na podaljšanje roka za izvršitev inšpekcijske odločbe po tretjem odstavku 99. člena ZUP. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/2014-20 z dne 12. 10. 2017, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v delu, ki se nanaša na odlog izvršbe, na podlagi katerega je bil inšpekcijski zavezanki tudi odložen odlog, posameznikom zagotovljeno, da se sme izvršbo odložiti večkrat in iz različnih razlogov. Po mnenju inšpekcijske zavezanke je omenjeno odločbo Ustavnega sodišča uporabiti tudi v primeru prošnje za podaljšanje roka izvršitve inšpekcijske odločbe in ugoditi prošnji za podaljšanje roka izvršbe. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je sklep inšpekcijskega organa, ki je zavrgel vlogo tožnice, s katero je ta zaprosila za podaljšanje roka za legalizacijo objekta.

8. Sodišče soglaša z razlogi drugostopenjskega organa, da je odločitev o zavrženju pravilna, vendar utemeljena na 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ vlogo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Namreč organ je vlogo - zahtevo, ki je bila izražena v njej, obravnaval po vsebini, tožnica je z vlogo zaprosila za podaljšanje roka za legalizacijo objekta za leto dni pri inšpekcijskemu organu, katerega delovno področje ni legalizacija objektov, zato je pravilno stališče, da tožnica v inšpekcijskem postopku z vloženo zahtevo ni uveljavljala svoje pravice ali pravne koristi.

10. Povedano tudi tako. Zoper tožnico, kot navaja v tožbi, se vodi inšpekcijski postopek oziroma že tudi izvršilni postopek, izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 7. 11. 2014. V teh odločbah so bili tožnici določeni roki za izvršitev obveznosti iz odločbe z dne 7. 11. 2014. Le podaljšanje roka, ki ga je določil inšpekcijski organ, torej roka za izvršitev tožničine obveznosti iz inšpekcijske odločbe, bi tožnica lahko predlagala v podaljšanje. Ne more pa pri inšpekcijskem organu vložiti zahteve za podaljšanje roka za legalizacijo, saj legalizacija ne sodi v delovno področje inšpekcijskega organa.

11. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice, da je iz vloge z dne 11. 5. 2020 (pravilno: 10. 5. 2020) razvidno, da želi podaljšanje roka za izvršitev inšpekcijske odločbe po tretjem odstavku 99. člena ZUP. Namreč iz vloge z dne 10. 5. 2020 (zadnji odstavek) izhaja, da tožnica naproša za podaljšanje roka za legalizacijo objekta.

12. V zvezi s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 je tožnici vse pojasnil že drugostopenjski organ. Kolikor pa se tožnica v zvezi s to odločbo sklicuje na prošnjo za podaljšanje roka izvršitve inšpekcijske odločbe, pa bo morala tako vlogo najprej vložiti, da bo organ lahko o njej odločil. 13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

14. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta med tožnico in toženko ni sporno, sporna je bila zgolj razlaga prava, poleg tega pa tožnica glavne obravnave ni zahtevala.