Jedro

Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je odločilna za pravico do revizije. Drugačna navedba vrednosti spornega predmeta v kasnejših vlogah ob nespremenjenem zahtevku nima vpliva na pravico do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na tožničino ime pri nepremičnini parc. št. 115/102 gozd vl. št. 202 k.o. in ji povrniti 5.551,00 SIT pravdnih stroškov. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba protislovna, ko ugotavlja, da tožnica ni mogla kupiti sporne parcele, ker ni bila kmetica, hkrati pa šteje za dokazano, da je to parcelo kupila. Spor je napačno označen, kot da gre za ugotovitev lastninske pravice, v resnici pa se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Manjka navedba vrednosti spornega predmeta. V obrazložitvi sodbe je rečeno, da je tožnica postala lastnica spornega zemljišča, v izreku pa se vknjižba šele zahteva. Sodba se napačno sklicuje na zakon o obligacijskih razmerjih. Pogodba je bila namreč sklenjena še v času, ko so se uporabljala pravna pravila ODZ. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi toženec še v tem, da je bila tožnici priznana lastninska pravica, čeprav pogodba ni vknjižena v zemljiški knjigi. Ni bilo upoštevano, da sporna parcela pripada toženčevi zaščiteni kmetiji. Končno izpodbija tudi dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi sodišča prve in druge stopnje. Revizija je bila poslana Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica v skladu z določbo 2. odst. 186. čl. ZPP navedla v tožbi vrednost spornega predmeta in sicer v znesku 1.000.000 tedanjih dinarjev, kar znaša po denominaciji 100 din oziroma zdaj 100,00 SIT. Ta vrednost je odločilna za sestavo sodišča in za pravico do revizije (2. odst. 186. čl. in 2. odst. 40. čl. ZPP). Sodišče ni opravilo postopka po 3. odst. 40. čl. ZPP in tudi ni izrecno zavzelo stališča do take navedbe vrednosti spornega predmeta, jo je pa upoštevalo, kar je razvidno iz tega, da je sodil sodnik posameznik. Drugačna navedba vrednosti spornega predmeta v kasnejših vlogah nima nobenega vpliva na pravico do revizije. Drugače bi bilo lahko samo v primeru, če bi do zvišanja vrednosti spornega predmeta prišlo glede na spremembo tožbenega zahtevka, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Vrednost spornega predmeta, ki bi morala biti presežena, da bi bila revizija dovoljena, je bila ob vložitvi tožbe v tej zadevi določena z zakonom o spremembah zakona o pravdnem postopku Ur. l. SFRJ, št. 57/89 z dne 29.9.1989 v znesku 8.000.000 tedanjih dinarjev. Po isti določbi je bila v enakem znesku določena vrednost spornega predmeta, do katere je bil za sojenje pristojen sodnik posameznik. Ker je bila vrednost spornega predmeta v tej zadevi v tožbi navedena z zneskom 1.000.000 din, revizija ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (392. čl. ZPP).