Jedro

Tožnik je bil v delovnem razmerju kot direktor, zato je vprašanje njegovih pravic v zvezi z razrešitvijo vprašanje njegovih pravic v zvezi z delovnim razmerjem, o sporih glede teh pravic pa po določilih 2. točke 4. člena ZDSS odloča delovno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožnik je zoper toženo stranko pri Delovnem sodišču v Celju uveljavljal zahtevek za plačilo odpravnine zaradi odpoklica s funkcije direktorja tožene stranke brez utemeljenega razloga. Delovno sodišče je njegov zahtevek najprej zavrnilo, v ponovljenem postopku pa v skladu z napotki pritožbenega sodišča ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom skupščine tožene stranke utemeljeno odpoklican kot direktor. Naložilo je toženi stranki, da tožniku plača odpravnino v višini štiriindvajsetih plač z zamudnimi obrestmi ter da mu povrne stroške postopka. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče omenjeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ugotovilo, da Delovno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju. Presodilo je, da ne gre za delovnopravni spor, temveč za korporacijski spor, saj ne gre za prenehanje delovnega razmerja in posledično odpravnino, ampak le za spor o utemeljenosti odpoklica in plačilo odpravnine po tretjem odstavku 449. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD).

Okrožno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je po določilih 2. odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) pristojno za reševanje sporov o pristojnosti med sodišči razne vrste. V predlogu navaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, zato je tudi njegov odpoklic s te funkcije treba obravnavati kot individualni delovni spor, ne pa kot korporacijski spor.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno delovno sodišče. Po določilih 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) so delovna sodišča pristojna, da odločajo o sporih iz premoženjskih in drugih posamičnih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Stališču pritožbenega sodišča, po katerem vprašanje pravic v zvezi z razrešitvijo direktorja na temelju določil 449. člena ZGD ni vprašanje pravic iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, bi bilo mogoče pritrditi, če bi tožnik delo in funkcijo direktorja opravljal na podlagi pogodbe civilnega prava, ki bi urejala le korporacijsko razmerje med družbo in direktorjem (na primer s pogodbo o poslovodenju). V obravnavanem primeru pa je tožnik delo in funkcijo direktorja opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Njegov položaj so ob pogodbi o zaposlitvi opredeljevali tako delovnopravni kot tudi statusnopravni in drugi predpisi. Bistveno pa je, da je bil tožnik kot direktor v delovnem razmerju, zato je vprašanje njegovih pravic v zvezi z razrešitvijo vprašanje njegovih pravic v zvezi z delovnim razmerjem, o sporih glede teh pravic pa po določilih 2. točke 4. člena ZDSS odloča delovno sodišče. Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih sporih o pristojnosti do sedaj že večkrat odločilo enako: na primer v zadevah VIII R 29/98, VIII R 15/2000, VIII R 16/2000, VIII R 45/2000, VIII R 29/2001 in VIII R 34/2001. Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZDSS, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.