Jedro

Pri točkovanju vrednosti nepremičnine po postavki III Podi – tlaki bi bilo treba ustrezno število točk ugotoviti za posamezno vrsto prostorov glede na delež posamezne vrste tlakov ali pa upoštevati pri vsaki vrsti prostorov samo eno vrsto tlaka – tisto, ki prevladuje.

Glede stanovanjske stavbe in garaže na naslovu C. ostaja odprto vprašanje pravilne površine objekta, saj se tista, ki jo je upošteval davčni organ pri davčni odmeri, tudi ob upoštevanju površine gospodarskega poslopja ne ujema s površino iz cenitve. Predvsem pa ostaja neodgovorjen tožbeni in pred tem že pritožbeni očitek, po katerem je iz cenitve razbrati, da je objekt popolnoma dotrajan in neuporaben in da zato ne zadosti niti osnovnim pogojem za bivanje. Razlogi izpodbijane odločbe so glede na povedano v bistvenem pomanjkljivi, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Kot bistveno kršitev pravil postopka sodišče ocenjuje tudi odločanje o odmeri davka za nepremičnino na ulici A. V tem delu je namreč drugostopenjski organ s svojo odločbo prvo odmerno odločbo vzdržal v veljavi, zato gre pri izpodbijani odločbi v tem delu za nedopustno ponovno odločanje v isti stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Center, št. DT-4221-507/2006-08151-00 z dne 19. 12. 2008 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2006 na novo odmeril davek od premoženja na posest stavb v skupni višini 3 113,72 EUR (1. točka izreka) ter na podlagi ugotovitve, da je tožnik po odpravljeni odločbi poravnal obveznost v višini 3 949,95 EUR, odločil, da se tožniku razlika v višini 1 024,19 EUR vrne v dobro tožnikovega transakcijskega računa (2., 3. in 4. točka izreka).

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ v skladu z napotki druge stopnje tožnika pozval, da ponovno vloži napoved za odmero davka od premoženja, kar je le-ta tudi storil. Predložil je napoved za odmero davka za poslovni prostor na ulici A. in za stanovanjske prostore na ulici B., medtem ko je za stanovanjsko stavbo in garažo na naslovu C. navedel, da je v takšnem stanju, da je ni mogoče uporabljati in da zato za odmero davka niso izpolnjene zakonske predpostavke. Davčni organ je nasprotno, ob upoštevanju cenitve za omenjeno stanovanjsko hišo, ki jo je izdelal cenilec Č.Č., zavzel stališče, da objekt ustreza minimalnim bivanjskim standardom in v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) sestavil zapisnik o točkovanju, po katerem znaša skupno število točk za omenjeni objekt 136, pripombe tožnika v tej zvezi pa kot neutemeljene zavrnil. V ostalem (glede prostorov na ulicah A. in B.) je davčni organ sledil napovedi ter na podlagi napovedanih podatkov in na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 127/04, 69/05 – v nadaljevanju: Pravilnik) ugotavljal vrednost nepremičnin in s tem davčno osnovo. Pri tem ugotavlja, da površina poslovnih prostorov na ulici A., za katero se odmeri davek, ni sporna. Sporno je točkovanje podov - tlakov in točkovanje sten. V tem pogledu pa davčni organ meni, da je točkovanje (skupno 186 točk v postavki III – podi, tlaki) skladno s Pravilnikom, po katerem se tlake točkuje z upoštevanjem starosti po posamezni vrsti prostorov (točka d) Pravilnika). Skupno število točk za poslovni prostor na ulici A. tako znaša 400 točk. Tudi za stanovanje na ulici B. se določi število točk skladno s Pravilnikom in znaša 177 točk. Na tej podlagi in na podlagi določb Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS št. 36/88 in nasl. - v nadaljevanju: ZDO) ter določb ZDavP-2 se tožniku odmeri davek v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da stanovanjski objekt na naslovu C. ne izpolnjuje osnovnih pogojev za bivanje, drugostopni organ pojasnjuje, da se z davkom od premoženja obdavčujejo stanovanjski objekti, ki ustrezajo minimalnim pogojem bivanja. Meni tudi, da se je v konkretnem primeru mogoče opreti na ugotovitve cenitve z dne 31. 1. 2005, ki je bila izdelana za odmero davka na promet nepremičnin. Iz podatkov cenitve pa sledi, da objekt izpolnjuje osnovne pogoje za bivanje ter da dotrajanost in slabo stanje prostorov ter šibka instalacija ne predstavlja objektivnih razlogov, iz katerih bi tožnik po 161. členu ZDO ne bil dolžan plačevati davka od premoženja. Pravilno in skladno s cenitvijo je ugotovljena tudi starost navedenega objekta, saj tožnik za svoje drugačne trditve v davčnem postopku ni predložil dokazov. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na (ne)pravilno točkovanje podov – tlakov v poslovnem prostoru na ulicah A. in B. pa drugostopni organ prav tako pritrdi odločitvi oziroma točkovanju prve stopnje ter ugotavlja, da je skladno s Pravilnikom, ki ne določa, da je za vsako vrsto prostorov treba določiti samo tisti odstotek točk, ki ga posamezna vrsta prostorov predstavlja v razmerju do celotne površine tlakov v stanovanjskih oziroma v poslovnih prostorih.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede ulice A. navaja, da je pravilna površina poslovnih prostorov 412 m2 in tožnikov solastni delež 66%, kot izhaja iz izreka, in da je navedeni podatek v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačen.

V zvezi s točkovanjem enako kot v davčnem postopku vztraja, da je davčni organ isto in celotno površino točkoval šestkrat in da je kot takšno točkovanje podov – tlakov napačno. Vztraja in poudarja, da za to, da se vse tri vrste prostorov točkuje s celotnim številom točk, ni nikakršne pravne podlage ter na (fiktivnih) primerih dokazuje, da točkovanje tožene stranke ni skladno s predpisi. Tožnik je za obravnavane poslovne prostore toženi stranki predložil natančno specifikacijo površin prostorov, v kateri so navedene izmere in vrsta prostorov kot tudi točne površine glede na kvaliteto tlakov. Zato bi pravilno število točk za pode – tlake moralo biti 28,10 točk in ne 186 točk, kot jih je točkovala tožena stranka. Tožnik sam v napovedih ni opravil nobenega točkovanja, zato zapis drugostopnega organa v tej zvezi ni pravilen. V obrazec napovedi je vpisal točke pri posameznih postavkah izključno toženec v prvem in nato še v ponovljenem postopku. Tožnik ugovarja tudi razlagi določb Pravilnika, kakršno zastopa drugostopni organ v svoji odločbi ter poudarja, da je potrebno pri uporabi predpisa ugotoviti njegov smisel in namen. V primeru, ko so posamezne vrste prostorov opremljene z različnimi materiali, je treba po mnenju tožnika površino vsake vrste prostorov vrednotiti v ustreznem odstotku in ni dopustno večkrat točkovati iste površine prostorov, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. V tej zvezi že obstaja sodna praksa, ki se je izoblikovala v postopkih denacionalizacije in ki je takšna, kot jo zatrjuje tožnik. Sklicuje pa se tudi na odločbo o odmeri davka od premoženja na posest stavb za leto 2010, v kateri so bili poslovni prostori točkovani z 291 točkami in ne s 400 točkami, ni pa iz odločbe razvidno, kako je bilo opravljeno točkovanje.

Enako kot za nepremičnino na ulici A., tožnik ugovarja glede točkovanja postavke podi – tlaki in stene za nepremičnino na ulici B. V zvezi z nepremičnino na naslovu C. pa je tožnik, enako kot v davčnem postopku, prepričan, da za to nepremičnino ni nastala davčna obveznost in da zato ni bil dolžan vložiti davčne napovedi. Gre za hišo, ki je bila zgrajena pred več kot 150 leti in v njej že dlje časa nihče ne prebiva, ker ne izpolnjuje osnovnih pogojev za bivanje. Takšne so tudi ugotovitve cenilca Č.Č. z dne 31. 1. 2005, zato so drugačni zaključki davčnih organov v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Odločanje davčnih organov v tej zvezi ocenjuje tožnik kot samovoljno. Minimalni bivanjski standard, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni utemeljen v predpisu. Zato izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Takšnega zaključka, kot ga je naredila tožena stranka, na podlagi fotografij objekta ni mogoče narediti. Organ druge stopnje tudi nima strokovnega znanja gradbene stroke, zato gre pri njegovem odločanju za arbitriranje. Navesti bi moral predpis, ki je podlaga za takšno odločitev, ali pa postaviti izvedenca gradbene stroke, da ugotovi, ali objekt ustreza minimalnim bivanjskim standardom. Tega ni storil, obenem pa ni upošteval drugega mnenja izvedenca gradbene stroke (D.), ki je prav tako ugotovil, da objekt ni primeren za bivanje in ki ga v svoji odločbi sploh ne omeni. Netočna pa je po navedbah tožnika tudi površina stavbe, od katere se odmeri davek (379 m2), in ki iz že omenjene cenitve Č.Č. ne izhaja, iz zapisnika D., narejenega za potrebe odmere NUSZ, pa nasprotno sledi, da znaša površina hiše 248 m2. Tudi za leti 2009 in 2010 je bil tožniku odmerjen davek od premoženja na posest stavb od površine 248 m2, z izpodbijano odločbo pa od površine 379 m2. Prav tako pa tudi ni pravilno upoštevana starost hiše, ki nedvomno ni bila zgrajena v začetku 30 let, kot izhaja iz izvedenskega mnenja Č.Č., temveč naj bi bila zgrajena pred približno 150 leti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v dopolnitvi tožbe dodatno navaja in prilaga odločbo o odmeri davka od premoženja za leto 2009, iz katere izhaja, da je davčni organ pri ponovni odmeri davka za poslovne prostore upošteval 291 točk in ne 400 točk, kot je to storil v izpodbijani odločbi. Pri tem poudari, da so bili z enakim številom točk (291) točkovani isti prostori tudi v letu 2010 in da so bili elementi, ki so podlaga za točkovanje, v obeh primerih nespremenjeni.

Za nepremičnino na ulici B. tožniku ni znano, kako so bile točkovane posamezne postavke, zlasti podi – tlaki in kako je bilo doseženih skupaj 177 točk. V zvezi z nepremičnino na naslovu C. pa tožnik navaja, da mu ne v letu 2009 (v ponovljenem postopku) in ne v letu 2010 ni bil odmerjen davek od premoženja od tega objekta. Tožnik domneva da zato, ker je davčni organ upošteval mnenje obeh izvedencev, po katerih objekt ni primeren za bivanje in zaradi česar je izpolnjen dejanski stan iz 7. točke 161. člena ZDO.

Tožba je utemeljena.

Nepremičnina na ulici A. Obrazložitev glede površine poslovnih prostorov in lastniškega deleža res ni pravilna, je pa pravilen izrek in tudi podlaga za izračun. Zato očitana kršitev postopka v tej zvezi ni bistvena.

Pri točkovanju vrednosti nepremičnine (III. točka obrazca Napovedi za odmero davka od premoženja – poslovni prostori) je sporno točkovanje v postavki III Podi – tlaki. Podlaga za točkovanje so podatki iz napovedi. Pri tem ni res, da je število točk navedel tožnik, kot se navaja v drugostopni odločbi. Rubriko s številom točk, skladno z napotki v obrazcu, „izpolni izpostava DU“, ki je to očitno tudi storila. Pri tem pa po presoji sodišča omenjene postavke ni točkovala pravilno. Z ozirom na vsebino obrazca je sicer prav, da se vsaka vrsta prostorov točkuje posebej in da se tako ugotovljene točke seštejejo. Ni pa prav, da se posebej točkuje več vrst tlakov v posameznih vrstah prostorov. Takšen način točkovanja namreč iz obrazca ne izhaja in tudi ni logičen. Zato ima tožnik prav, da bi bilo potrebno ustrezno število točk ugotoviti za posamezno vrsto prostorov glede na delež posamezne vrste tlakov, ali pa upoštevati pri vsaki vrsti prostorov samo eno vrsto tlaka – tisto, ki prevladuje. Posledično pa ima prav tudi, ko ugovarja številu doseženih točk pri omenjeni postavki (186) ter hkrati skupnemu številu točk (400), ki predstavlja podlago za davčno odmero.

Nepremičnina na ulici B. Pri nepremičnini na ulici B. je točkovanje iste sporne postavke (Podi – tlaki) po presoji sodišča pravilno. Kot izhaja iz spisov, konkretno iz Napovedi za odmero davka od premoženja - stanovanjski prostori, prostori za počitek oziroma rekreacijo in garaže v točki III Točkovanja, se pravilno točkuje vsaka vrsta prostorov posebej z ustreznim številom točk in nato obe števili seštejeta. Tožbene ugovore v tej zvezi zato sodišče zavrača. Nepremičnina na ulici C. Glede stanovanjske stavbe in garaže na naslovu C. tožnik tudi po presoji sodišča drugačne starosti stavbe od tiste, ki izhaja iz cenitve nepremičnine (1930) in ki je bila upoštevana pri davčni odmeri (kot leto gradnje v razponu od 1901 do 1930), ni uspel izkazati. Pač pa ostaja odprto vprašanje pravilne površine objekta, saj se tista, ki jo je upošteval davčni organ pri davčni odmeri (379 m2), tudi ob upoštevanju površine gospodarskega poslopja, ne ujema s površino iz cenitve (353,83 m2 in 13 m2). Predvsem pa ostaja neodgovorjen tožbeni in pred tem že pritožbeni očitek, po katerem je iz cenitve razbrati, da je objekt popolnoma dotrajan in neuporaben in da zato kot tak po mnenju tožnika ne zadosti niti osnovnim pogojem za bivanje. Drugostopni organ sicer povzame ugotovitve oziroma opis nepremičnine iz cenitve, ne povzame in ne upošteva pa zaključka o dotrajanosti in neuporabnosti objekta, ki ga je napravil cenilec, in tudi ne pojasni, zakaj ga ne upošteva. Razlogi izpodbijane odločbe so glede na povedano pomanjkljivi v bistvenem, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Kot bistveno kršitev pravil postopka pa sodišče ocenjuje tudi odločanje o odmeri davka za nepremičnino na ulici A. V tem delu je namreč drugostopni organ s svojo odločbo (št. DT 499-10-72/2006-2) prvo odmerno odločbo (št. 4221-00285/06-C z dne 24. 8. 2006) vzdržal v veljavi, zato gre pri izpodbijani odločbi v tem delu za nedopustno ponovno odločanje v isti stvari.

Sodišče je moralo, z ozirom na povedano, tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno reševanje organu prve stopnje. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.