Jedro

Zaseg predmetov med varnostnim pregledom na podlagi Zakona o policiji in zaseg brez odredbe sodišča na podlagi opravljene osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP sta povsem različna procesna ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino določeno na 800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9.12.2005 obsojenega A.D. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Obsojencu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, za drugo po tretjem odstavku 256. člena KZ en mesec in petnajst dni zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po 49. členu KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 16.9.2005 od 14.15 ure do 9.12.2005. Na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ je obsojencu vzelo 99,27 g heroina in 94,27 g kokaina, po 69. členu KZ pa tudi ponarejeno registrsko tablico. V skladu s 498. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu odvzelo 0,92 g smole rastline konoplje - hašiš ter mu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter povprečnino v znesku 70.000 SIT. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obsojencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 70.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.D. iz vseh razlogov, navedenih v 420. členu ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani (očitno mišljeno v Kopru) zagrešilo kršitev določb "materialne zakonodaje", sodba sodišča druge stopnje pa je po mnenju vložnika v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka in ustavno varovano domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in jamstvi, ki bi morala biti obsojencu zagotovljena v kazenskem postopku po 29. členu Ustave. Poudarja tudi, da je sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe storilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (očitno mišljeno v Kopru) v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato zahteva neutemeljena.

Obsojeni A.D. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Vložnikovim navedbam, da dejanskega stanu, kot ga sprejema pritožbeno sodišče, objektivno ni mogoče subsumirati pod pravno normo iz prvega odstavka 196. člena KZ, da niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, s čimer vložnik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. V opisu kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili so zajeti vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, saj je v opisu konkretnega življenjskega primera navedeno, da je obsojenec zaradi prodaje prenašal substanci, ki sta razglašeni za mamilo, ta trditev konkretizirana, prav tako tudi podlaga, iz katere je razvidno, da je to storil neupravičeno, v sklepnem delu pa so naštete tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je bilo mamilo namenjeno prodaji. Z navedbami, da sodišče druge stopnje ni z ničemer izkazalo, da je obsojenec mamila prenašal ravno zaradi prodaje in da je bila edino ta med nešteto možnostmi izključni razlog za posest mamil, da iz obsojenčevega zagovora, da ni odvisnik, ni mogoče sklepati, da mamil sploh ne uživa in da so bila zato namenjena prodaji, pa vložnik zavrača pravilnost presoje, ki jo je glede teh dejanskih vprašanj sprejelo pritožbeno sodišče. Na ta način ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija v napadeni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Vložnik, ki kršitev kazenskega zakona uveljavlja na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je policija našla obe vrečki z mamilom pri osebnem pregledu obsojenca, ko je imel ta roki vklenjeni na hrbtu, da je takšno postopanje policistov popolnoma nepravilno in nesorazmerno, kar velja zlasti za trenutek, ko je bil obsojenec v postopku pred policisti in so zoper njega uporabili silo, čeprav sploh ni bil podan utemeljen sum v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. V zahtevi tudi trdi, da obsojenec ni bil seznanjen s pravicami, ki mu gredo v trenutku, ko mu je bila odvzeta prostost, pri čemer da tudi ugotovitev sodišča, da je obsojenec podpisal dokument (uradni zaznamek o prijetju - pridržanju, pripomba Vrhovnega sodišča), iz katerega je razvidno, da je bil seznanjen s pravicami, ne spremeni ničesar, ker da vklenjen, kot je bil, obsojenec te listine ni mogel podpisati, ampak je to storil šele potem ko je bil že "osvobojen". V nadaljevanju poudarja, da policisti obsojenca kljub navedenemu "objektivno" niso seznanili z nobeno izmed pravic, ki mu gre po Zakonu o kazenskem postopku od trenutka odvzema prostosti dalje in da pomeni najdeno mamilo sadež zastrupljenega drevesa, in da bi bilo treba ta dokaz izločiti iz spisa. Svoje navedbe utemeljuje tudi s trditvami, da je bil obsojenec kritičnega dne v celoti prestrašen, da je o tem čemer mogoče sklepati na podlagi njegovega poskusa umika ter da policisti zato objektivno niso mogli "oblikovati utemeljenega suma", da naj bi imel pod oblačilom nevarno orodje oziroma orožje, po katerem naj bi segel. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti in ni preizkusa kršitev zakona po uradni dolžnosti. Od tod tudi izhaja dolžnost vložnika, da zatrjevane kršitve zakona določno opredeli (v zadostni meri konkretizira), saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP pa vložnik, ko problematizira zaseg mamila, ni zadostil, saj ni navedel niti tega, katero kršitev zakona uveljavlja. Za povsem različna procesna položaja gre, ko policisti zaseg predmetov opravijo na podlagi Zakona o policiji (Zpol) (določbe tega zakona in takratnega Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki jih je upoštevalo sodišče pri presoji zakonitosti ravnanja policistov so v prvostopenjski sodbi podrobno navedene), oziroma ko predmete zasežejo brez odredbe sodišča na podlagi opravljene osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP. Vložnik zasega predmetov z vidika teh določb ne problematizira, ampak ga izpodbija z navedbo, da obsojencu policista nista dala pravnega pouka iz prvega odstavka 4. člena ZKP in da na podlagi obsojenčevega odmikanja tudi nista mogla utemeljeno sklepati, da ima pod oblačili nevarno orodje. Ne le da vložnik ne pojasni, zakaj naj bi bil zaseg premetov, najdenih med varnostnim pregledom obsojenca, zaradi zatrjevane opustitve navedenega pravnega pouka, nezakonit, ampak kot podlago za te trditve jemlje drugačno oceno procesno relevantnih dejstev, od tistih, ki jih je presodilo sodišče (2. odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe). Zato tudi s temi navedbami ne uveljavlja kršitve procesnih določb, ampak izpodbija pravilnost dejanskega stanja.

Navedbe v zahtevi, da naš pravni red in policija izrecno dopuščata "domačo" izdelavo registrskih tablic, kadar ni mogoče takoj pridobiti originalnih tablic in da dejstvo, da je moralo biti motorno kolo ustrezno označeno in da je bilo zato "opremljeno" s tablico domače izdelave ter da zato opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 256. člena KZ, so očitno neutemeljene. Vrhovno sodišče v celoti sprejema argumentacijo prvostopenjskega sodišča (stran 10), ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (3. odstavek na 2. strani in 1. odstavek na 4. strani sodbe). Te vložnikove navedbe, ki ostajajo na ravni z ničemer potrjenega zatrjevanja, so zato tudi v tem delu, ko v zahtevi očitno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, neutemeljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve Ustave in zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid postopka je obsojeni A.D. po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka, za nezahtevno zadevo.