Jedro

Nevpisana lastninska pravica ima prednost pred neposlovno pridobljeno zastavno pravico ne glede na način pridobitve lastninske pravice.

Nesporno je, da razveljavitev pogodbe učinkuje ex tunc, slednje pa pomeni, da je tretja oseba, ki v izvršilnem postopku izloča nepremičnino, to je v konkretnem primeru tožeča stranka, pridobila pravico, ki preprečuje izvršbo že pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi. S tem pa se pokaže za nerelevantno vedenje tožene stranke (upnice v izvršilnem postopku) oz. njena dobra vera, slednje bi namreč pomenilo, da v primeru upničine dobrovernosti, izločitveni zahtevek zoper njo ne bi bil uspešen.

Pritožnica nadalje graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem se sklicuje na 160. člen ZPP. S tem pa tožena stranka ni uspela izkazati, da je utemeljeno menila, da na sporni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih, ki bi preprečevala izvršbo in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo stroške postopka na prvi stopnji, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba na nepremičnino ID znak … k.o. A., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti In 247/2013 nedopustna (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 687,15 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi bilo potrebno ugovore tožene stranke o njeni dobrovernosti in neodzivnosti tožeče stranke na poizvedbe tožene stranke o pravdni zadevi med tožečo stranko in dolžnico N.P. glede razveljavitve prodajne pogodbe z dne 6. 11. 2007, upoštevati. Tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila na podlagi samega zakona in je zato sklicevanje na ustavno odločbo Up 128/03 z dne 27. 1. 2005 zmotno. Tako kasnejša razveljavitev pogodbe, torej zavezovalnega posla, ne more imeti negativnih posledic za toženo stranko kot upnico, ki je medtem pridobila izvršilni naslov na nepremičnini. Tožeča stranka je namreč lastninska upravičenja pridobila šele kasneje in v času zaznambe izvršbe le-teh ni imela. Prav tako ni bila dobroverna in se zato ne more sklicevati na načelo dobrovernosti zapisano v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, s tem pa je podana zmotna uporaba materialnega prava. Prav tako se sodišče prve stopnje o ugovorih tožene stranke ni izjasnilo, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba nadalje graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo 160. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe, saj se upnik, ki pridobi hipoteko v izvršilnem postopku ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Potrebno je le odgovoriti na vprašanje ali je posameznik, torej tretji na nepremičnini, ki jo izloča pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Zavezovalni pravni posel pa je bil neveljaven že od samega začetka in do veljavnega prenosa lastninske pravice na dolžnico N.P. nikoli ni prišlo, kar pa posledično povzroči, da je prišlo tudi do neveljavne vknjižbe dolžnice v zemljiško knjigo. Zavzema se za priznanje stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba razumljiva, ima razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Glede sklicevanja pritožnice na ugovore, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, le-to pa se do njih ni opredelilo, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba v sami pritožbi navesti vse pritožbene razloge in argumente, pri odločanju o pritožbi pa sodišče druge stopnje ne more upoštevati trditev in ugovorov iz vlog podanih pred sodiščem prve stopnje, če le-ti niso ponovljeni v pritožbi (VS RS sklep II Ips 238/1997 z dne 19. 2. 1998).

7. Sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne dejanske in materialne zaključke sodišča prve stopnje iz 10. do 14. točke obrazložitve. K slednjemu pa glede na pritožbena navajanja zgolj še dodaja:

8. Nevpisana lastninska pravica ima prednost pred neposlovno pridobljeno zastavno pravico ne glede na način pridobitve lastninske pravice. Pri pravno poslovnih pridobitvah je odločilen obstoj zakonitega pravnega naslova, ki predstavlja podlago za vknjižbo in s tem pridobitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, ki neposredno zagotavlja vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi. Varovane so le pridobitve pravic v pravnem prometu, kamor pa v izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica ne spada (1).

9. Nesporno je, da razveljavitev pogodbe učinkuje ex tunc, slednje pa pomeni, da je tretja oseba, ki v izvršilnem postopku izloča nepremičnino, to je v konkretnem primeru tožeča stranka, pridobila pravico, ki preprečuje izvršbo že pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi. Zmotno je stališče pritožbe, da bi bila pravica tožeče stranke varovana zgolj v kolikor bi toženo stranko o samem pravdnem postopku na razveljavitev prodajne pogodbe obvestila. Nenazadnje je tožena stranka o obstoju spora med tožečo stranko in dolžnico v izvršilnem postopku bila seznanjena, saj je sama opravljala poizvedbe o slednjem pri tožeči stranki in je bila v izvršilnem postopku pozvana k umiku izvršbe na predmetno nepremičnino še pred vložitvijo ugovora tožeče stranke (ugovor tretje osebe v izvršilnem postopku), saj je v tem času postala njena zemljiškoknjižna lastnica. Tožena stranka se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, saj te pravice ni pridobila na pravno poslovni podlagi. S tem pa se pokaže za nerelevantno vedenje tožene stranke (upnice v izvršilnem postopku) oz. njena dobra vera, slednje bi namreč pomenilo, da v primeru upničine dobrovernosti, izločitveni zahtevek zoper njo ne bi bil uspešen, kar pa bi bilo v nasprotju z ustavno odločbo US RS Up 128/2003 z dne 27. 1. 2005, na katero se sklicuje sodba sodišča prve stopnje.

10. Pritožnica nadalje graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pri tem se sklicuje na 160. člen ZPP, ki predstavlja izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu o glavni stvari. Slednje določbe pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Gre za poseben primer, ko tožena stranka ne da povoda za tožbo, pri čemer utemeljeno misli, da na stvari, ki je predmet izločitvene pravde ne obstajajo pravice drugih. Ta predpostavka pa po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni podana. Tožeča stranka je namreč v izogib dodatnim stroškom postopka toženo stranko z dopisom z dne 25. 4. 2014, torej že pred vložitvijo predmetne tožbe in ugovora tretje v izvršilnem postopku, obvestila o rezultatih pravdnega postopka v katerem je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, prešla na tožečo stranko. S tem pa tožena stranka ni uspela izkazati, da je utemeljeno menila, da na sporni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih, ki bi preprečevala izvršbo in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo stroške postopka na prvi stopnji, pravilna.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato, v skladu s 165. členom ZPP, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za priznanje stroškov odgovora na pritožbo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-43/10. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v tej ustavno odločbi bila ustavna pritožba zavrnjena, ker stranka že v odgovoru na revizijo ni predstavila stališč, na katera se je potem sklicevala v ustavni pritožbi in na katere bi se, v kolikor bi jih navajala v odgovoru na revizijo, Vrhovno sodišče moralo opredeliti.

14. Slednje pa ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena do stroškov odgovora na pritožbo, ne da bi sodišča presojalo njihovo potrebnost v skladu s 155. členom ZPP. Sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja takšnih dejanskih, pravnih oz. ustavnopravnih vidikov zadeve, ki bi terjali od sodišča druge stopnje, da se do njih posebej opredeli, zato do stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, ker z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je zgolj ponovila svoje, že pred sodiščem prve stopnje, podane trditve, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Sodba in sklep VS RS II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014.