Jedro

Toženki pripada pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da obstaja obveznost, naložiti nasprotni stranki breme stroškov, ki nastanejo z izbiro odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kot to določa 155. člen ZPP. Razen, če to utemeljujejo okoliščine, ki so povezane s vsebino zadeve; zapletenost, obsežnost, zahteva po specialnih znanjih. Toženka teh posebnih razlogov za izbiro odvetnika izven območja razpravljajočega sodišča, ni zatrjevala, zato potnih stroškov njenega pooblaščenca iz L., ni mogoče naložiti v povračilo tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku spremeni tako, da se znesek 6.583,06 EUR nadomesti z zneskom 4.935,00 EUR.

II. V presežku se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 218,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženka) pravdne stroške v višini 6.583,06 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo tožnica, izpodbija ga v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Očita napačno uporabo materialnega prava, odmera ni bila opravljena v skladu z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti 155. člena, napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, določena dejstva, na podlagi katerih je bila opravljena odmera, niso bila pravilna. Za zastopanje na pripravljalnem naroku 29. 10. 2019 je toženka upravičena do 550 in ne do 1100 točk. Nadalje očita, da je sodišče napačno priznalo potne stroške pooblaščenca toženke v višini upoštevane kilometrine ter strošek za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko. Meni, da skladno z ustaljeno sodno prakso tožnici ni potrebno nositi stroškov toženke, ki je sicer v postopku uspela. To so stroški, ki jih je povzročila s tem, da si je izbrala odvetnika iz L.. Poudarja, da je toženka iz M.S. in bi si lahko izbrala pooblaščenca bližje. Podredno očita, da je sodišče upoštevalo napačno višino kilometrine, kar je vplivalo na napačno višino priznanih potnih stroškov. Nadalje očita, da je sodišče napačno odmerilo odsotnost iz pisarne za čas potovanja za stranko na naroke, in sicer jih je priznalo za vsak prihod po 200 točk, kar je previsoko. Posledično je toženka upravičena do nižjih materialnih stroškov in nižjega DDV.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene očitke. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. I Ips 38426/2014 zavrača očitke pritožbe, da je sodišče napačno priznalo toženki pravico do povračila potnih stroškov njenega odvetnika. Nadalje citira sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 266/2019 in se primerjalno zavzema vsaj za to, da je toženka upravičena do povračila potnih stroškov odvetnika na relaciji M.S. - B., ki je najbolj oddaljen kraj v območju delovnega območja sodišča v M.S. V nadaljevanju zavrača očitke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo napačno višino kilometrine. Pojasnjuje, da Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki je podlaga za priznanje 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. Zavrača tudi pritožbene očitke o nepravilni odmeri nagrade za odsotnost iz pisarne za čas potovanja odvetnika toženke na narok. Opozarja na ustavno pravico enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, iz katere izhajata pravici do zastopanja po odvetniku in do svobodne izbire odvetnika.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbene graje, je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju o višini pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki, delno zmotno uporabilo materialno pravo. Treba je pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo toženki za pripravljalni narok z dne 29. 10.2020 1100 točk, saj ji skladno s točko 20/2 Odvetniške tarife1 pripada 550 točk (50% tarife št. 18).

6. Sodišče prve stopnje je nadalje v celoti priznalo toženki priglašene potne stroške odvetnika za pristope na štiri naroke na relaciji L. - M.S. - L. (4 x 360 km). Razlogov za takšno odločitev ni navedlo, očitno pa je menilo, da strankina pravica do svobodne izbire odvetnika, na kar opozarja v odgovoru na pritožbo tudi toženka, vsebuje obveznost nasprotne stranke do popolnega povračila stroškov, ki s tako izbiro nastanejo. Sodišče druge stopnje po pregledu judikatov višjih sodišč ugotavlja, da sodna praksa o tem ni povsem enotna. Iz več sodnih odločb izhaja, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Ob tem poudarjajo, da se glede na načelo proste izbire odvetnika priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen, če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna ali da gre za zlorabo. Takšno stališče izhaja med drugimi iz odločb: VSL sodba I Cp 2244/2018, VSL I Cp 242/2018, VSL II Cp 633/2017, VSL III Cp 725/20, VSC sodba I Cpg 75/20. Nasprotna stališča zagovarjajo na primer naslednji judikati: VSM sodba I Cp 601/20, VSL sklep II Cp 1644/2019, VSK sklep I Cp 266/2019, VSL Sklep I Cp 1176/2017. Iz slednjih izhaja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Le izjemoma je mogoče priznati kot potrebne tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine.

7. Toženka v obravnavani zadevi ni navedla posebnih okoliščin, zaradi katerih je pooblastila odvetnika v L., čeprav ima sama stalno prebivališče v M.S. in je spor tekel pred Okrožnim sodiščem v M. S.. Ob opozarjanju pritožbe na razlago iz sodbe VSRS I Ips 38426/2014 je vendarle potrebno upoštevati, da gre za kazensko zadevo, v teh pa je položaj zagovornikov drugačen, kot v pravdnih zadevah (29. člen Ustave RS ureja procesna jamstva v kazenskih in ne v pravdnih zadevah). Kar se tiče ustavno procesnih jamstev, ki so pomembna tudi v pravdnih zadevah, obstaja razlaga Ustavnega sodišča: Up-80/99, z dne 24.3.2000 in Up 28/00 z dne 30.5.20002. Tudi v obravnavani zadevi pripada toženki pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da obstaja obveznost, naložiti nasprotni stranki breme stroškov, ki nastanejo z izbiro odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, kot to določa 155. člen ZPP. Razen, če to utemeljujejo okoliščine, ki so povezane s vsebino zadeve; zapletenost, obsežnost, zahteva po specialnih znanjih. Toženka teh posebnih razlogov za izbiro odvetnika izven območja razpravljajočega sodišča, ni zatrjevala, zato potnih stroškov njenega pooblaščenca iz L., ni mogoče naložiti v povračilo tožnici.

8. Posledično je utemeljena tudi pritožba glede priznanja stroška iz postavke odsotnosti iz pisarne, ki jo je sodišče toženki priznalo za čas potovanja v višini 4 krat po 200 točk. 9. Glede na obrazloženo je potrebno delno pritrditi pritožbi, da je sodišče ob odločitvi o višini potrebnih pravdnih stroškov tožnice, delno zmotno uporabilo določbe ZPP in veljavne Odvetniške tarife in je zato od 8.025 točk (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa), treba odšteti 1350 točk, kar pomeni, da pripada toženki, ob priznanih materialnih stroških v višini 1% in 22% DDV, 8225,20 točk, kar znese 4.935,00 EUR.

10. Ker je tožnica s pritožbo zoper sklep uspela, ji gre pravica do povračila pritožbenih stroškov, ki znašajo: pritožba po OT 21/2 150 točk, materialni stroški 2% in sodna taksa 126,00 EUR, kar skupaj znese 218,00 EUR. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato nosi toženka sama svoje pritožbene stroške.

11. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi ter spremeniti izpodbijani sklep (določba tretjega odstavka 365. člena ZPP).

1 Odvetniška tarifa RS 2-24/2015 2 Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku pa je varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Zato ni v nasprotju z ustavnimi pravicami stališče sodišča, da ima stranka, četudi v postopku zmaga, pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so v pravdi bili potrebni, prav tako pa ni mogoče dvomiti v ustavno skladnost ugotovitve, da glede na ugotovljene okoliščine primera, ki sta jih sodišči izčrpno obrazložili, stroškov, ki so nastali zaradi bivanja odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, ni mogoče šteti za potrebne...