Jedro

Obdolženec naj bi močno posegel v tuje premoženje, pri čemer naj bi izkazoval visoko stopnjo vztrajnosti, predrznosti, zlorabo zaupanja oškodovancev ter s tem zasledoval pridobitev zelo visokih zneskov premoženjske koristi. Takšen način in stopnja ogrožanja (premoženjske) varnosti ljudi, ob upoštevanju načela sorazmernosti odtehta poseg v obdolženčevo osebno svobodo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom na predlog preiskovalne sodnice obdolženemu J.A. (in obd. M.D.) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljšalo še za en mesec, to je do 19.4.2007. Zoper navedeni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženca zavrne.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da razen utemeljenega suma ni podan nobeden od ostalih pogojev za podaljšanje pripora in tudi izpodbijani sklep jih naj ne bi navajal. Zahteva deloma povzema in se sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS (U-I-18/93, U-I-74/95, U-I-75/95, U-I-123/95 in U-I-127/99), v katerih je Ustavno sodišče opredelilo pogoje oziroma ustavno procesne standarde, ki morajo biti izpolnjeni, da je poseg v osebno svobodo posameznika dopusten. Zahteva trdi, da izpodbijani sklep tem kriterijem ne zadosti niti glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (teža dejanja, ocena osebnosti obdolženca), niti glede ocene neogibnosti pripora za varnost ljudi, pri čemer, kot navaja, tudi ne pojasni, zakaj v tem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom (varščina, hišni pripor).

Presoja zahteve in razlogov izpodbijanega sklepa pokaže, da je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora obdolženemu J.A. zadostilo ustavnim in zakonskim pogojem in da je za svojo odločitev navedlo tudi zadostne in primerne razloge.

V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sodišče povzema zakonske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri presoji tega pripornega razloga in poudarja, da to okoliščino razlaga tako, da za obstoj tega pripornega razloga zadošča že, da je podana najmanj ena subjektivna okoliščina, ki se nanaša na storilca in ena objektivna okoliščina, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta sklep o ponovitveni nevarnosti.

V okviru očitka, da iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bila razvidna presoja, zakaj in kako naj bi ugotovljene (objektivne) okoliščine opravičevale nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, zahteva izpodbijanemu sklepu očita, da z ničemer ne utemelji zatrjevane "precejšnje mere obdolženčeve vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj". Okoliščine, da naj bi šlo za dejanja, "storjena na sofisticiran način", naj bi bile presplošne, trditev, da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena velika premoženjska korist pa celo "protispisna", saj ta po mnenju zagovornika sploh ni bila pridobljena.

Ustrezno konkretizacijo ugotovitve o obdolženčevi vztrajnosti je moč najti v ugotovitvah izpodbijanega sklepa, da naj bi obdolženi J.A. sam oziroma v sostorilstvu v času od aprila do junija 2006 storil skupaj kar šest kaznivih dejanj, od tega tri kvalificirana kazniva dejanja goljufije, četrto naj bi ostalo pri poskusu, poleg tega pa naj bi storil še dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Tudi oceni o sofisticiranem načinu izvršitve kaznivih dejanj ni mogoče očitati splošnosti, saj jo sodišče pojasni z navedbami o temeljiti pripravi kaznivih dejanj, ki je terjala številne predhodne osebne stike in ponarejanja listin, potrebnih pri sklepanju pogodb o leasingu. Vse te ugotovitve pa imajo podlago v podrobnih in obsežnih opisih kaznivih dejanj, ki dodatno pojasnjujejo navedene ugotovitve. Prepovedana posledica kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ je velika premoženjska škoda, ki se obdolžencu očita v treh primerih dokončanih kvalificiranih oblik kaznivega dejanja goljufije, kar hkrati implicira tudi utemeljen sum pridobitve protipravne premoženjske koristi domnevnih storilcev, čeprav nastanek premoženjske koristi niti ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Izostanek morebitnega okoriščanja, ker naj bi, kot navaja zahteva, policija zasegla vse osebne avtomobile, sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ni se tudi mogoče strinjati z očitkom, da je sodišče na ponovitveno nevarnost sklepalo zgolj na podlagi objektivnih okoliščin (teže kaznivih dejanj), ne da bi podrobneje ugotavljalo tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca.

Izpodbijani sklep ugotavlja, da obdolženi J.A. ni zaposlen, da je sicer lastnik dveh podjetij, ki ne poslujeta in da je po lastnih navedbah zadolžen, saj njegovi dolgovi znašajo približno 1.500.000 SIT. Tega tudi zahteva ne zanika. Dalje je sodišče tudi izrecno upoštevalo (sklep, stran 3), da je obdolženec nekaznovan in da tudi ni obravnavan zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, vendar je presodilo, da te okoliščine, na katere opozarja obramba, sklepa o ponovitveni nevarnosti ne morejo izpodbiti. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in podatki spisa vložnik zahteve navaja, da naj bi bil obdolženec brez zaposlitve samo od oktobra do decembra 2006 in da njegovo gmotno stanje ni slabo glede na to, da je ponujal sodišču relativno visoke zneske varščine (do 40.000 EUR). Iz obdolženčevih lastnih navedb izhaja, da je dalj časa nezaposlen, v finančni stiski in da se v težkih gmotnih in socialnih razmerah nahaja tudi njegova družina. Ugotovljene realne nevarnosti, da bi obdolženec v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja zoper premoženje, ne more izpodbiti niti okoliščina, da naj bi razkritje kaznivega dejanja vplivalo na obdolženčevo obnašanje.

V izpodbijanem sklepu je sodišče skladno z načelom sorazmernosti presodilo tudi obstoj tretjega pogoja za pripor, to je neogibnost pripora za varnost ljudi. S tem v zvezi je ugotovilo, da naj bi obdolženec (skupaj s sostorilcem) močno posegel v tuje premoženje, pri čemer naj bi izkazoval visoko stopnjo vztrajnosti, predrznosti, zlorabo zaupanja oškodovancev ter s tem zasledoval pridobitev zelo visokih zneskov premoženjske koristi (več deset milijonov takratnih tolarjev). Takšen način in stopnja ogrožanja (premoženjske) varnosti ljudi, ob upoštevanju načela sorazmernosti odtehta poseg v obdolženčevo osebno svobodo in ni v nasprotju s sprejetimi ustavno-sodnimi kriteriji v zvezi z odločanjem o neogibnosti pripora.

Iz določbe 2. odstavka 202. člena ZKP izhaja obveznost sodišča, da mora v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora med drugim določno navesti tudi razloge o tem, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Ker je sodišče v konkretnem primeru obrazloženo ugotovilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ni bilo dolžno še posebej utemeljiti, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, saj odgovor na to vprašanje implicira že sama ugotovitev o neogibnosti pripora.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).