Jedro

Za presojo v tej zadevi prav tako ni odločilnega pomena ali je bila pri izvajanju konkretne delovne naloge tožnika navzoča oseba, odgovorna za varnost pri delu. Bilo je ugotovljeno, da varstveni predpisi ob obravnavanem dogodku niso bili kršeni, torej ni mogoče pričakovati, da bi lahko odgovorna oseba v obravnavanih okoliščinah kakorkoli vplivala na to, da do dogodka, pri katerem je tožnik začutil bolečino v hrbtu, ne bi prišlo. Končno tudi ni v skladu z zakoni logike revidentova trditev, da izvedeniško mnenje posredno potrjuje, da obstoja vzročna zveza med nepravilnim izvajanjem delovnega procesa in njegovo poškodbo. Izvedeniško mnenje res ugotavlja vzročno zvezo med delom tožnika in poškodbo, vendar pa niti neposredno niti posredno ne omenja, da bi bil delovni proces "nepravilno izvajan". Revidentovo zatrjevanje, da v sodnem postopku ni bilo dovolj raziskano, kako je prišlo do nesreče, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika in prič ugotovilo vse elemente, ki jih je treba ugotoviti za pravilno uporabo materialnega prava, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni kršilo določil 355. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da sta mu prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni nerazdelno plačati odškodnino v višini 2,350.000,00 SIT. Tožniku je naložilo, da drugi toženi stranki povrne njene stroške postopka. Tožnik je v času nesreče pri delu s sodelavcem na delovišču tožene stranke spravljal plohe na fasadni oder. Ko je dvigoval breme težko največ 30 kg na višino od 1,30 do 1,50 metra, ga je "nekaj prijelo v križu". S hrbtenico je imel že prej težave. Bil je operiran zaradi bolezni na hrbtenici (degeneracija diskusa). Ta bolezen ter dvig bremena sta v tem primeru sopovzročila poškodbo na hrbtenici. Sodišče je ugotovilo, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo delo, ki bi ga bilo mogoče šteti za delo s povečano nevarnostjo, da pri delu niso bili kršeni varnostni predpisi, ter da tožena stranka za škodo ni odgovorna.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Soglašalo je z dokazno oceno, da tožnik ni bil pri dvigovanju bremena nedopustno obremenjen z več kot 50 kg, kot zatrjuje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Revident navaja, da pritožbeno sodišče ni preizkusilo pritožbenih očitkov glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čemer je bistveno kršilo pravdni postopek. Ni bilo ugotovljeno, kako je prišlo do nesreče. Neocenjeno je ostalo dejstvo, da sta tožnik in njegov sodelavec pred nesrečo spravila že več plohov. Toženka ni dokazala, da med delom in nastankom škode tožniku ni vzročne zveze, ter da je bila lesena deska oz. ploh lažja od 50 kg. Na delovišču v času nesreče ni bilo delavcem predpostavljenih in v zvezi s tem nadzora nad težo bremen. Tako prva tožena stranka ni upoštevala določb 5. odstavka 44. člena zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 47/86), po katerih vodja del stalno nadzoruje ali delavec med delom dela po ustreznih varnostnih ukrepih in tehničnih predpisih in jih pravilno uporablja. Izvedenec zdravstvene stroke je ugotovil, da bi do poškodb pri tožniku zaradi degenerirane hrbtenice lahko prišlo tudi kasneje, na primer pri nepravilno hoji ali kakšni drugi obremenitvi, kar bi naj potrjevalo, da je treba "iskati vzročno zvezo ob nepravilnem izvajanju delovnega procesa".

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP ) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po določilih 1. in 2. odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. V tej zadevi je škoda posledica ravnanja tožnika, to je, dvigovanja bremen na način, iz katerega ne izvira večja nevarnost. Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z delovnimi pripravami in napravami (Uradni list SFRJ, št. 18/67) v 13. členu določa, da je treba uporabiti pomožna ročna in mehanizirana sredstva za dviganje in prenašanje bremen, ki so zajetne oblike in tehtajo več kot 30 kg na višini več kot 2 m. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da revident ni dvigoval bremen nad predpisano višino. Bilo je tudi ugotovljeno, da ni prenašal ali dvigoval tovora, težjega od 50 kg, kot to določa 23. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Uradni list SFRJ, št. 17/66), ki ga je mogoče smiselno uporabiti tudi za presojo dopustnosti fizičnih obremenitev v gradbeništvu. Po določilih 2. odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik je bil dolžan dokazati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti toženih strank, zato niso utemeljene njegove revizijske navedbe, da toženka ni uspela dokazati, da med tožnikovim delom ter nastankom škode ni vzročne zveze. Revizija navaja, da v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je bila lesena deska oz. ploh, ob dvigu katerega je tožnik začutil bolečino, lažje od 50 kg. To v tej zadevi ni odločilnega pomena. Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnik pri delu ni bil nedopustno obremenjen s težo bremena, ker je bila teža bremena v trenutku nezgode razporejena na dva delavca, torej največ 30 kg na enega, to pa je z vidika varnostnih predpisov odvoljeno breme. Takšna ugotovitev je v celoti utemeljena z dejstvi, ugotovljenimi v sodnem postopku, ki jih je tožnik poskušal izpodbijati s pritožbo z zatrjevanjem, da je bil pri dvigovanju bremena obremenjen z več kot 50 kg, kar bi bilo v nasprotju s predpisi. Pritožbeno sodišče je utemeljeno odločilo, da ta pritožbena trditev ni utemeljena, saj je iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič razvidno, da tožnika pri delu nikoli ni obremenila celotna teža bremena, težkega okoli 50 kg, temveč le približno polovica teže bremena. Breme je bilo namreč vedno razporejeno na dva dela. En del je obremenjeval tožnika, drug del pa njegovega sodelavca ali pa oporo, na katero se je naslanjal ta drugi del bremena.

Za presojo v tej zadevi prav tako ni odločilnega pomena ali je bila pri izvajanju konkretne delovne naloge tožnika navzoča oseba, odgovorna za varnost pri delu. Bilo je ugotovljeno, da varstveni predpisi ob obravnavanem dogodku niso bili kršeni, torej ni mogoče pričakovati, da bi lahko odgovorna oseba v obravnavanih okoliščinah kakorkoli vplivala na to, da do dogodka, pri katerem je tožnik začutil bolečino v hrbtu, ne bi prišlo. Končno tudi ni v skladu z zakoni logike revidentova trditev, da izvedeniško mnenje posredno potrjuje, da obstoja vzročna zveza med nepravilnim izvajanjem delovnega procesa in njegovo poškodbo. Izvedeniško mnenje res ugotavlja vzročno zvezo med delom tožnika in poškodbo, vendar pa niti neposredno niti posredno ne omenja, da bi bil delovni proces "nepravilno izvajan". Revidentovo zatrjevanje, da v sodnem postopku ni bilo dovolj raziskano, kako je prišlo do nesreče, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika in prič ugotovilo vse elemente, ki jih je treba ugotoviti za pravilno uporabo materialnega prava, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni kršilo določil 355. člena ZPP/77. Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.