Jedro

Nemožnost izpolnitve sklenjenih pogodb (domnevno zaradi rušenja skladišča lesa) po presoji pritožbenega sodišča že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za zadržanje izvršitve odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Tožnik niti ne zatrjuje, da brez skladišča lesa sklenjenih pogodb sploh ne bi mogel izpolniti oziroma da lesa ne bi mogel skladiščiti tudi kje drugje, še manj pa, da se lesa sploh ne bi moglo več dobiti kje drugje, če njegovega skladišča (več) ne bi bilo. Morebitni začasni nižji dohodek zaradi večjih stroškov (skladiščenje v drugem skladišču) pa tudi ne more biti takšna težko popravljiva škoda, ki bi lahko bila temelj za zadržanje izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zahteval izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložila izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja Gradbenega inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 18.9.2007 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.3.2008), do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Prvostopenjski organ je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, med drugim odločil, da mora tožnik kot zavezanec v šestih mesecih od prejema odločbe na svoje stroške odstraniti montažni objekt tlorisnih dimenzij 18 m x 12 m, višine 4 m, s kovinsko nosilno konstrukcijo, ki ga je postavil JZ od zidane mizarske delavnice na zemljišču s parc. št. 1039/8 k.o. ... ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje uvodoma citira določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na sklenjene pogodbe, ki jih je tožnik predložil kot dokaz za morebitni nastanek težko popravljive škode, je sodišče po ugotovitvi, da je rok za izvršitev pogodbenih obveznosti že potekel in da zato tožnik ni izkazal, da bi moral zaradi sklenjenih poslov nujno imeti skladiščni prostor sklenilo, da ni izkazal potrebe po izdaji začasne odredbe. Tudi iz predloženih osmih pogodb o zaposlitvi, ki niso vse sklenjene za nedoločen čas, po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal niti trditve, da gre za deset delavcev, ki bi lahko izgubili delo. Prav tako ni izkazal, kakšen obseg dela in sredstev glede na celoten obseg dela predstavljajo navedene pogodbe. Zato po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijane odločbe in se zato v nadaljevanju ni opredeljevalo do vprašanja javnega interesa oziroma prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, saj tožnik niti ni predlagal, kako naj se začasno uredi sporno razmerje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik izkazati težko popravljivo škodo, saj mora izkazati zgolj verjetnost nastanka težko popravljive škode. Sodišču novih pogodb ni mogel pokazati, lahko pa predloži izjave odgovornih, s katerimi se dogovarja za nove posle (ki jih je tudi predložil). Glede na zahtevo, da mora tožeča stranka dokazovati nastanek težko popravljive škode do stopnje verjetnosti in ker meni, da je tudi določno dokazala, da z izvršitvijo izpodbijane odločbe obstaja verjetnost nastanka težko popravljive škode, sodišče strožjega kriterija, kot ga določa ZUS-1, ne bi smelo upoštevati. Pojasni še, da pomeni zanj začasna ureditev stanja odlog izvršbe do sprejetja prostorskega plana, za katerega je tožnik že v tožbi navedel, da bo sprejet v najkrajšem času. Takšen način začasne ureditve stanja izhaja že iz same tožbe. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sicer treba pritrditi tožnikovi pritožbeni navedbi, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, izkazati le verjetnost nastanka težko popravljive škode, česar pa po presoji pritožbenega sodišča tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal. Tožnik želi z izdajo začasne odredbe preprečiti rušenje domnevno nelegalno postavljenega objekta, ki ga je postavil ob svoji delavnici za skladišče lesa, in sicer na zemljišču, katerega del je kmetijsko zemljišče in zato na njem ni možno postaviti objekta, ki ne služi kmetijstvu. Ta objekt je tožnik zgradil (po lastni izjavi) zaradi povečanega obsega dejavnosti njegovega mizarstva. Ta povečani obseg dejavnosti dokazuje s sklenjenimi pogodbami in novimi naročili, za katere šele mora skleniti pogodbe. Prav nemožnost izpolnitve sklenjenih pogodb zaradi rušenja njegovega skladišča lesa tožnik zatrjuje kot težko popravljivo škodo, ki jo želi odvrniti z začasno odredbo.

Težko popravljiva škoda, ki jo mora tožnik izkazati do stopnje verjetnosti, mora biti resna in mora pretiti neposredno tožniku, odvrniti pa jo je mogoče z zadržanjem izvršitve odločbe, ki jo tožnik izpodbija v upravnem sporu. Nemožnost izpolnitve sklenjenih pogodb (domnevno zaradi rušenja skladišča lesa) po presoji pritožbenega sodišča že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za zadržanje izvršitve odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Tožnik niti ne zatrjuje, da brez skladišča lesa sklenjenih pogodb sploh ne bi mogel izpolniti oziroma da lesa ne bi mogel skladiščiti tudi kje drugje, še manj pa, da se lesa sploh ne bi moglo več dobiti kje drugje, če njegovega skladišča (več) ne bi bilo. Morebitni začasni nižji dohodek zaradi večjih stroškov (skladiščenje v drugem skladišču) pa tudi ne more biti takšna težko popravljiva škoda, ki bi lahko bila temelj za zadržanje izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.