Up-253/98 in Up-339/99

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. iz Ž. na seji dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Op 15/98-2 z dne 12. 6. 1998 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 83/98-3 z dne 23. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je vložil pri Upravnem sodišču tožbo zoper Ministrstvo za okolje in prostor zaradi molka organa, nato pa tožbo razširil tudi na upravni akt, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo po vložitvi tožbe. Naknadno je pritožnik pri Upravnem sodišču vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe po 69. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS), ki jo je to sodišče s sklepom zavrnilo, nato pa izdalo tudi sodbo. Vrhovno sodišče je pritožbi zoper sklep in zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeni.

2.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in navaja, da je Vrhovno sodišče ponovilo nezakonitost, ker ni upoštevalo njegovih navedb, da gre v predmetnem sporu za tožbo zoper Ministrstvo za okolje in prostor zaradi nezakonite gradnje večnamenskega in ne stanovanjskega objekta. V sklepu naj bi Vrhovno sodišče prezrlo, da je pritožnik zaman predlagal prvostopnem organu spremembo območja iz stanovanjskega, v območje na katerem je dovoljena gradnja gospodarskih objektov.

Izpodbijani sklep naj bi mu napačno pripisoval zmoto pri sklicevanju na 69. člen ZUS, zaradi česar naj bi sodišče kršilo določbi 22. in 23. člena Ustave. Nadalje naj bi sodišče s sklepom ne odločilo glede izginotja spisa investitorja, saj je to opredelilo kot pravno nepomembno v sporni zadevi, kar je v neskladju s 14., 21. in 120. členom Ustave. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pristojnemu sodišču.

3.Pritožnik je naknadno vložil ustavno pritožbo tudi zoper sodbo Vrhovnega sodišča in navaja, da Vrhovno sodišče v sodbi napačno opredeljuje objekt kot stanovanjski, ker gre za večnamenski objekt, v katerem sosed v kleti, ki je lažna garaža, skladišči in občasno obdeluje les, pred hišo pa ima parkirišče, ki nima odtoka v kanalizacijo, kar povzroča ogroženost podtalnice, ki jo pritožnik črpa na svojem vrtu. Sodba Vrhovnega sodišča naj bi se neutemeljeno sklicevala na prostorske ureditvene pogoje in je zato v nasprotju z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 - v nadaljevanju: ZUN), ker postopek spremembe prostorskega akta, ki bi dovoljeval gradnjo večnamenskega objekta, ni bil izveden. Sodba naj bi tudi napačno navajala, da je pritožnik terjal vpogled v inšpekcijski spis, ni pa odločila glede izginotja upravnega spisa, v katerem je odločba o rušenju nezakonitega posega v prostor. Iz navedenih razlogov naj bi Vrhovno sodišče z odločbo kršilo določbe 14., 21., 22., 23. in 120. člena Ustave.

B.

4.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

5.Določbe, ki jih navaja pritožnik, se razen 14., 21., 22. in 23. člena Ustave, ne nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz navedb pritožnika izhaja, da očitno ne gre za kršitev 21. člena Ustave, ki varuje človekovo osebnost in dostojanstvo, niti za kršitev 23. člena Ustave, ki varuje pravico do sodnega varstva ali za kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. V obravnavanem primeru bi lahko šlo za kršitev 22. člena Ustave, če bi Vrhovno sodišče pritožnikov primer obravnavalo vsebinsko drugače kot vsebinsko podobne primere ali pa, če bi svojo odločitev oprlo na arbitrarno razlago določbe ZUS o predmetu upravnega spora. Vsebinsko neenakega obravnavanja pritožnik niti ne zatrjuje. V ustavni pritožbi navaja, da naj bi tako Upravno sodišče kot Vrhovno sodišče spregledali, da naknadno legalizirana gradnja, za katero je bil izdano izpodbijano lokacijsko dovoljenje, ni objekt namenjen za stanovanje, temveč se uporablja za druge namene.

Vrhovno sodišče izpodbijani odločitvi (sklep in sodbo) opira na razlago določb ZUS, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti.

Odločitev je oprlo na stališče, da je predmet upravnega spora lahko v konkretnem primeru le zakonitost lokacijskega dovoljenja, ne pa tudi morebitna nazakonita raba objekta, za katerega je bilo lokacijsko dovoljenje izdano. Po oceni Ustavnega sodišča je takšna razlaga pravilna, zato z njo pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

6.Očitno je, da ne gre za kršitev človekovih pravic, zato ustavne pritožbe ni mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko