Jedro

Stališče tožeče stranke, da bi, če bi vzdržali razlogi sodišča prve stopnje, le to moralo ugotoviti nesklepčnost tožbe že ob pričetku obravnavanja, ne pa 6 let po nepotrebnem voditi pravdo, na pravilnost sodbe ne vpliva, zato pritožbeno sodišče tega razloga ne more upoštevati kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 878,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo VII Pg 866/2012 z dne 19.2.2013 v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka v višini 25.198,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2006 do izdaje sodbe ter naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.559,27 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka ter predlagala, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, s tem, ko je tožeči stranki zmanjšala obseg dogovorjenih naročil prevozov, delno prekršila sklenjeno Pogodbo o opravljanju voženj v obliki franšizinga z Aneksom številka I. V nadaljevanju je presojalo zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička kot preprečitve povečanja njenega premoženja (132. člen OZ), ki bi ga toženec moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).

6. Tožeča stranka v pritožbi ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podala vseh elementov, na podlagi katerih bi ji lahko sodišče pritrdilo, da znaša njen izgubljeni dobiček za marec 2006, ko je tožena stranka prenehala zagotavljati vožnje dvem od treh voznikov 3.372,17 EUR, za april 2006 5.372,45 EUR in še za nadaljnje tri mesece odpovednega roka 16.454,45 EUR, skupaj 25.198,90 EUR. Nesporno je tudi, da pri izračunu izgubljenega dobička tožeča stranka ni upoštevala stroškov, ki jih ni imela, pa bi jih, če bi prevoze opravljala v nespremenjenem obsegu, morala imeti (A50).

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo jasno navedla, da je izračun, ki ga je ponudila tožeča stranka, na prvi pogled napačen in tudi nelogičen. Tako zastavljena obramba tožene stranke proti višini tožbenega zahtevka je od tožeče stranke terjala dodatna pojasnila, da bi lahko računala na uspeh s tožbo. Da je tožba nesklepčna v delu, ki se nanaša na izračun višine izgubljenega dobička pa je pritožbeno sodišče nakazalo tudi v sklepu I Cpg 604/2011 z dne 1. februar 2012, zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da predstavlja odločitev sodišča predvsem zanjo neprijetno presenečenje.

8. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo jasna stališča o potrebnih elementih za izračun višine izgubljenega dobička samostojnega podjetnika, ki jih je podprlo tudi s citati iz odločb in številkami odločb posameznih sodišč, na podlagi katerih se je oblikovala o tem vprašanju ustaljena sodna praksa. Te je tožena stranka še dopolnila v odgovoru na pritožbo, v katerem je poudarila tudi prepričanje, da zaradi številnih opozoril tožeči stranki med trajanjem postopka, sodišču prve stopnje v konkretnem primeru tudi ni mogoče očitati neaktivnosti pri razčiščevanju spornih dejstev. Obrambi tožene stranke v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče zato pritrjuje.

9. Ugotovitve sodišča prve stopnje o pomanjkljivih trditvah tožeče stranke v zvezi z višino izgubljenega dobička in pojasnila o potrebni povezanosti trditvenega z dokaznim bremenom, pritožnica ni uspela izpodbiti s pritožbo. Pri tem neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe 108. člena ZPP, ker ta določba ureja postopek, če je vloga formalno pomanjkljiva. Tožba tožeče stranke pa ni formalno, pač pa je ostala vsebinsko pomanjkljiva, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo na podlagi določbe 2. odstavka 108. člena ZPP od tožeče stranke zahtevati, da tožbo vsebinsko dopolni.

10. Stališče tožeče stranke, da bi, če bi vzdržali razlogi sodišča prve stopnje, le to moralo ugotoviti nesklepčnost tožbe že ob pričetku obravnavanja, ne pa 6 let po nepotrebnem voditi pravdo, na pravilnost sodbe ne vpliva, zato pritožbeno sodišče tega razloga ne more upoštevati kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

11. Tudi očitek kršitve določbe 216. člena ZPP, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Določba 216. člena ZPP je vključena v poglavje o dokazovanju, nanaša pa se na primere, ko sodišče ugotovi, da je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen, vendar na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti višine zahtevka. Tožeča stranka je variabilne stroške, ki jih v spornem obdobju ni imela in bi jih zato morala odšteti od povprečno izračunanih prihodkov iz preteklih obdobij, izključila iz obračuna. O njih ni podala nobenih trditev niti dokazov. Poleg tega je sodišče prve stopnje ob presoji izjave računovodkinje tožeče stranke (A50) navedlo, da je izračun izpada prometa sicer zapletena matematična kalkulacija, ki pa bi jo bilo mogoče preveriti s pomočjo izvedenca finančne stroke, če bi tak dokaz tožeča stranka tudi predlagala. S tem pa se izkaže, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odmero odškodnine po prostem preudarku.

12. Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti bistvenih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, ni pa podana tudi nobena bistvena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. in 155. členu ZPP. Toženi stranki je tožeča stranka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjenih po specificiranem stroškovniku v višini 878,40 EUR.