Jedro

Postopno zmanjševanje vrednosti spora zaradi delnega umika tožbe in delne pravnomočne zavrnitve zahtevka v zgodnji fazi postopka, vpliva le na odmero stroškov po posameznih fazah postopka, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, s tem, da je pri tožencih nagrade povečalo zaradi zastopanja dveh strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za 710,55 EUR (na 1.802,73 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Toženca sama krijeta stroške pritožbenega postopka, tožniku pa morata v 15 dneh povrniti 96,82 EUR njegovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139955/2009 z dne 1. 10. 2009 v 1. točki izreka ohranilo delno v veljavi tako, da sta toženca dolžna plačati znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 do plačila, znesek 1.467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do plačila, znesek 908,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 do plačila, znesek 908,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 do plačila in znesek 908,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2009 do plačila ter v 3. točki izreka v celoti v veljavi. V presežku (4.207,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zavrnilo je še pobotni ugovor tožencev, tožniku pa naložilo, da mora v 15 dneh tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 2.513,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pritožil tožnik, ki se ne strinja (le) z odločitvijo o stroških postopka. Opozarja, da je sodišče ugodilo sorazmernem delu tožbenega zahtevka, pri čemer pa je hkrati posebej odločilo še o pobotnem ugovoru vključno z ugovorom o odpusta dolga in ju oba zavrnilo. Sodišče je odločalo o stroških postopka glede na te temeljne odločitve, dejansko pa v nasprotju z dejanskim obsegom uspeha in samim dogajanjem med postopkom. Le navidezen in nepravilen je zaključek o uspehu, ki ga sodišče obračunava za tožnika na zgolj 22 %. Odločanje o neuspešnih pobotnih ugovorih je predstavljalo dve tretjini ali najmanj polovico postopka, kar bi moralo sodišče upoštevati pri ugotavljanju uspeha. Tožnik še poudarja, da je sam postopek potekal s postopnim zmanjševanjem vrednosti spora in sodišče bi najmanj to moralo upoštevati pri odmeri končnega uspeha. Tudi potrebni pritožbeni stroški bi bili lahko odmerjeni le na posamezno sporno višino spora. Poleg tega stroški pritožbenega postopka s strani tožencev v obeh pritožbenih postopkih niso bili potrebni stroški, kar je jasno razvidno iz sklepa višjega sodišča I Cp 2238/2014. Če bi sodišče upoštevalo vse navedeno ter potrebnost in opravičljivost stroškov, bi moralo priti do drugačnih zaključkov. Tudi, če bi šlo za porazdelitev le na temelj in ločeno na višino, bi morala biti odločitev drugačna.

3. Toženca sta v odgovoru na pritožbo navedla, da se pri kriteriju uspeha upošteva načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj oziroma odmera po posameznih fazah postopka. Tudi stroški pritožbenega postopka tožencev so bili pravilno upoštevani.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, v kateri je tožnik deloma uspel,(1) stroške odmerilo po kriteriju uspeha z uporabo proporcionalnega merila s pobotanjem. Po odmeri stroškov obeh pravdnih strank je obema strankama priznalo sorazmeren del stroškov glede na uspeh (tožniku 22%, tožencema 78%) in razliko naložilo v plačilo tožniku.

6. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi bilo treba v obravnavani pravdi zaradi plačila uporabnine uspeh pravdnih strank ločeno vrednotiti po temelju in višini. Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. izvedenec)(2). Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče uspeh strank v postopku izračunati glede na nižjo vrednost spornega predmeta ob koncu postopka. Tožnik je s tožbo zahteval 21.000,00 EUR, prisojeno pa mu je bilo 4.542,50 EUR, kar predstavlja približno 22% uspeh. Postopno zmanjševanje vrednosti spora zaradi delnega umika umika tožbe in delne pravnomočne zavrnitve zahtevka v zgodnji fazi postopka, vpliva le na odmero stroškov po posameznih fazah postopka, kar je prve stopnje tudi pravilno upoštevalo,(3) s tem, da je pri tožencih nagrade povečalo zaradi zastopanja dveh strank. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati tudi zavrnitev pobotnega ugovora.

7. Pravilno pa pritožba opozarja, da vsi stroški tožencev niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožencema priznalo tudi dve nagradi za pritožbeni postopek, obe v znesku 746,70 EUR. Gre za dva odgovora na tožnikovi pritožbi, vendar drugi po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben strošek postopka, saj sta toženca v njem v bistvenem le ponovila stališča iz odgovora na pritožbo v prvem pritožbenem postopku, poleg tega pa je pritožbeno sodišče že ob prvem odločanju pojasnilo svoja (tožencema nasprotna) pravna naziranja.

8. Skupen znesek stroškov, ki je bil prisojen tožniku, je zato pritožbeno sodišče ustrezno zmanjšalo (4.003,00 EUR – 746,70 EUR = 3.256,30 EUR) in prištelo 22% DDV v višini 716,39 EUR, kar skupaj znaša 3.972,69 EUR. Glede na 78% uspeh sta toženca upravičena do povrnitve 3.098,70 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu priznanih stroškov (3.098,70 EUR – 1.295,97 EUR) mora tožnik povrniti tožencema 1.802,73 EUR in sicer v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

9. Pritožnik še trdi, da je glede na vse okoliščine spora odločitev, da mora tožnik tožencema povrniti stroške krivična in v nasprotju z „dejanskim uspehom glede na vsebino“. V zvezi s tem je treba dodati, da je k takemu izidu v celoti pripomogel tožnik sam, ki je najprej delno umaknil tožbo (za 3.500,00 EUR), pri čemer ni šlo za delno izpolnitev zahtevka, v nadaljevanju se je izkazalo, da je kot solastnik nepremičnine aktivno legitimiran le za polovico uporabnine, nazadnje pa je bilo ugotovljeno še, da zahteva previsoko uporabnino.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo delno uspel (drugi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč vrednost izpodbijane stroškovne odločitve (2.513,28 EUR) je uspeh 28,27%, zato mu pripada sorazmeren del pritožbenih stroškov v znesku 96,82 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožniku priznalo nagrado za redno pravno sredstvo po tar. št. 3210 v znesku 196,80 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002, 22% DDV in 78,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh, odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (2): Prim. npr. II Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007. Op. št. (3): In ustrezno zmanjšalo nagrade za naroke v ponovljenih postopkih.