Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, navedenih v izreku odločbe, ki so bile odvzete A.A. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da so bile nepremičnine prejšnji lastnici podržavljene na podlagi odloka AVNOJ. Razlaščenka ni bila državljanka Republike Slovenije, prav tako ni štela za jugoslovansko državljanko, kar izhaja iz pravnomočne odločbe z dne 31. 7. 2002. Upravičenec do denacionalizacije bi lahko bil na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tožnik kot pravni naslednik po razlaščenki, kolikor za to ne bi obstajale ovire na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. V zvezi z navedenim je upravni organ ugotavljal, ali je razlaščenka dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za razlaščeno premoženje od tuje države, to je od Republike Avstrije. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila razlaščenka Avstrijska državljanka od 19. 7. 1947, prav tako je imela v Avstriji stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960, premoženje pa ji je bilo odvzeto v povezavi z dogodki druge svetovne vojne. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 428/2004 se pravica do odškodnine ne presoja samo na podlagi meddržavnih pogodb ali sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države. Takšen akt je tudi Pogodba med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o povrnitvi škod izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Po navedeni pogodbi so imeli pravico do odškodnine od Avstrije izgnanci z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z območja nekdanje FLRJ, če je izguba premoženja nastala zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, ter so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. V obravnavanem primeru so navedeni pogoji izpolnjeni, pri tem pa ni pomembno, ali je razlaščenka tudi dejansko dobila odškodnino od Avstrije, temveč zadošča že ugotovitev, da je ta možnost obstajala. Glede navedenega vprašanja upravni organ tudi ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana. Ker A.A. ni upravičenka do denacionalizacije, navedena pravica tudi ne gre tožniku na podlagi 12. člena ZDen.
Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno, pri čemer se je sklicevala na stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča glede uporabe določb FIP, ter na odločbo Ustavnega sodišča U-I-326/98. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je bistveno kršila postopek, ker ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na pravno naravo FIP ter na sodno prakso avstrijskih upravnih organov, ki so odločali na podlagi KVEG in UVEG. Zaradi navedenega se odločbe ne da preizkusiti in je arbitrarna, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Zmotna uporaba prava se nanaša na razlago FIP, ki skupaj s prilogami ni „self executing“ pogodba, saj je za njeno izvedbo Republika Avstrija sprejela več notranjih predpisov, med drugim tudi UVEG in KVEG. To pomeni, da pogodba FIP ni neposredno uporabna, kar velja tudi za njene priloge. Prav tako v skladu z razlago mednarodnih pogodb te vežejo zgolj stranke, ne pa tudi tretjih držav. Tako se država ne more sklicevat na določbe pogodb, katere ni pogodbenica. Uporaba pogodbe, ki ne veže Slovenije v notranjem pravu, pomeni zato kršitev Ustave. Posledično to pomeni, da se na področju denacionalizacije lahko upoštevajo zgolj pogodbe, ki jih je sklenila SFRJ ali h katerim je pristopila. Ne glede na to pa FIP ne vsebuje za tožečo stranko ne pravic ne obveznosti, saj so predpisi za izvedbo FIP določali, da ima oškodovanec pravico uveljavljati odškodnino, če njegov dohodek v letu 1955 ne presega zneska 72.000 šilingov. Takšna je tudi bila praksa avstrijskih državnih organov. Napačno je tudi stališče tožene stranke glede potrdila Avstrijskega zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, ki je javna listina, iz nje pa izhaja povsem drugačno dejansko stanje in drugačen pravni zaključek, kot ga je sprejela tožena stranka. V potrdilu je navedeno, da A.A. ni prejela odškodnine in tudi ni imela pravice do odškodnine v Republiki Avstriji. Neupoštevanje tujih javnih listin po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni kršitev 6. člena in 1. člena prvega dodatka protokola k EKČP. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa se nanaša na nepravilno ugotovitev premoženjskega stanja A.A. po letu 1945, saj je izvedenec za finance B.B. na podlagi razpoložljivih podatkov izračunal dohodek imenovane, ki je bistveno presegal znesek 72.000 šilingov, o čemer pa tožena stranka ni zavzela stališča. Predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Prizadeta stranka v tem postopku C. d.d. v odgovoru na tožbo ugovarja, da zahteva za denacionalizacijo ni bila veljavno vložena, ker je bilo zahtevi predloženo substitucijsko pooblastilo tujega odvetnika dr. D.D. iz Gradca odvetniku E.E. Tuji odvetniki v RS niso mogli opravljati odvetniške dejavnosti, zato tudi niso mogli prenašati odvetniškega pooblastila na slovenske odvetnike. Prav tako upravičenci do 7. 12. 1993, to je do izteka prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, niso odobrili pravnih dejanj odvetnika E.E. niti niso sami vložili zahteve za denacionalizacijo. Zaradi navedenega bi moral upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavreči. Sicer pa tožbene navedbe niso utemeljene, saj upravni organ v obravnavanem primeru ni uporabil mednarodnega prava temveč določbo 10. člena ZDen. Ta pa izključuje iz denacionalizacije osebe, ki so imele pravico do odškodnine od tuje države. Sodna praksa se je v preteklosti že opredelila do uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen, kakor tudi, da FIP predstavlja mednarodno pogodbo, na podlagi katere so posamezniki imeli pravico pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, zaradi česar gre za relevanten predpis v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožeča stranka tudi napačno razlaga pravne učinke FIP, saj pravica do odškodnine ni bila urejena šele na ravni avstrijskega zakona, temveč že na ravni mednarodne pogodbe, ki je bila sklenjena med Republiko Avstrijo in Republiko Nemčijo. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance nima pravne narave javne listine, zato so neutemeljeni očitki o domnevni kršitvi 6. člena EKČP. Prav tako je A.A. imela pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje tudi na podlagi določb avstrijskega restitucijskega zakona Aushilfegesetz, ki prav tako izključuje pravno varstvo po ZDen. Predlaga, da sodišče po odpravi odločbe zavrže zahtevek za denacionalizacijo, podredno pa, da tožbo zavrne.
Slovenski državni holding, ki ima tudi položaj prizadete stranke v tem postopku, v odgovoru na tožbo navaja, da so v obravnavani zadevi izkazane okoliščine drugega odstavka 10. člena ZDen, zaradi česar je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
V zvezi z ugovorom prizadete stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje denacionalizacijskega postopka, ker zahtevi ni bilo predloženo veljavno pooblastilo odvetniku Dušanu Kolniku, niti vlagatelj zahteve v zakonskem roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo ni odobril pravnih dejanj imenovanega odvetnika, se sodišče sklicuje na na svoje stališče, ki ga je v zvezi s tem že zavzelo v zadevi II U 473/2013. Po podatkih upravnega spisa je namreč vlagatelj zahteve hkrati s podpisom pooblastila odvetniku dr. D.D. pooblastil tudi odvetnika C.C. V obravnavani zadevi je sporno, ali Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na njeni podlagi sprejeti predpisi, predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej ali je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako je sporno vprašanje glede pravne narave potrdil tujega državnega organa.
V zvezi z navedenimi spornimi vprašanji je že zavzelo pravno stališče Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Pri tem je navedlo: - Za razlago 10. člena ZDen je ključnega pomena določilo, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen, če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji. - Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče izključiti bilateralnih pogodb dveh tujih držav, kar je FIP, pri kateri bivša Jugoslavija ni sodelovala. FIP in njegovi izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.
- Kot premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je nastala pregnancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne tudi na ozemlju Jugoslavije. Med pregnance in preseljence so vključene tudi osebe z območja FLRJ.
- Denacionalizacije ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah. ZDen tako ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.
- Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.
Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen tako izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena Zden.
Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 (preambula FIP). Nemčija se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG).
Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev bivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.
Po že ustaljeni upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej paragraf 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče RS (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen. Glede na to, je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.
Ustavno sodišče je v odločbi Up-547/02 navedlo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Razlaga, ki sta jo glede FIP in izvedbenih predpisov zavzela upravna organa v izpodbijanih odločbah, pa je skladna z razlago, kot jo je kasneje sprejelo Vrhovno sodišče v že citirani sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, torej da gre za predpis, ki izključuje denacionalizacijo po ZDen.
Zaradi navedenega tudi potrdilo tujega državnega organa, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, da njegova mama ni imela pravice do odškodnine od Republike Avstrije, za upravni organ ni zavezujoče. V zvezi s tem vprašanjem je tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 zavzelo stališče, da gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ dolžan ta predpis kot veljaven upoštevati. Če pa se v potrdilu navaja, da po tem predpisu ni obstajala pravica do odškodnine, gre le za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.
Pri odločanju na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen tudi ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Ugotavljanje ali je bila v tujini predvidena odškodnina primerna in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi preseglo namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. To bi namreč pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Zato tudi določitev premoženjskega praga ni odločilna za neuporabo drugega odstavka 10. člena ZDen (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013). Z navedenim stališčem v celoti soglaša to sodišče, saj je v zadevi bistveno, da je imela razlaščenka v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, ni pa stvar denacionalizacijskega postopka po ZDen ugotavljanje odškodnine po tujem predpisu.
Na podlagi vseh navedenih okoliščin se sodišče strinja z zaključki tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določb FIP, torej da je razlaščenka imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar pa zadošča, da je glede na določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenko, posledično pa tudi ne tožnika kot upravičenca na podlagi 12. člena ZDen. To pa je skladno tudi s pravnim stališčem vrhovnega sodišča v citirani sodbi, na katero se v celoti sklicuje to sodišče. Sodbe sodišč res niso materialno pravo, kot to ugovarja tožnik v tožbi, vendar je sodišče v skladu z določbo 22. člena Ustave RS dolžno zagotavljati enako sodno varstvo pravic, torej da v enakih primerih odloča enako. To vključuje tudi odločanje v skladu z izoblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča. Glede na obrazloženo sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava, posledično pa tudi ugovor kršitve pravil postopka, saj obrazložitev odločbe vsebuje relevantne ugotovitve, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni utemeljen ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede premoženjskega stanja razlaščenke, saj navedene okoliščine za ta postopek niso relevantne. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri tem se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje tudi na razloge, ki sta jih v izpodbijanih odločbah navedla oba upravna organa.
Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.