Jedro

Ugotavljanje drugega razloga in prenehanja delovnega razmerja na njegovi podlagi pomeni, da ni istovetnosti (identitete) med tožbenim zahtevkom (o katerem je bilo pravnomočno odločeno) in zahtevkom, ki je bil predmet obnove postopka. V obnovi postopka zatrjevana nova dejstva zato ne predstavljajo obnovitvenega razloga po določbi 10. točke 394. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1919/97-2 z dne 26.8.1999, s katero je bila spremenjena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 5920/94-37 z dne 6.11.1997, in v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, s sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo do 27.8.1995 in da mu je zato tožena stranka do tega dne dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja (od 22.9.1992).

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom in sodbo pritožbi tožnika ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, in predlog za obnovo postopka zavrnilo.

Zoper pravnomočen sklep in sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker obstajajo nasprotja med tem, kar se navaja v sodbi in vsebino listin in ker obstoji nasprotje med izjavami prič in razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno pa je sodišče presojalo vprašanje, kdaj je tožena stranka izvedela za nova dejstva, ki jih je uporabila kot obnovitveni razlog. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih navaja revizija. V zvezi s prvim očitkom (priznanje delovnega razmerja) je revizijsko sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi in sklepu samo povzet sklep tožene stranke z dne 10.10.2000 tako, da je naveden vsak odstavek sklepa posebej. Zatrjevanih nasprotij med ugotovitvijo sodišča in sklepom revidentke v spisu, revizijsko sodišče ni ugotovilo, zato tudi ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ni ugotovilo nasprotij med ugotovitvami sodišča in izpovedbami prič. Pod sodelavci so mišljeni delavci (priče) tožene stranke, ki so jasno izpovedali, da so bili seznanjeni z dejstvom, da je tožnik na prestajanju zaporne kazni. Nasprotij med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedih prič revizijsko sodišče zato ni ugotavilo, dejanski zaključki sodišča v zvezi s temi izjavami pa ne pomenijo nasprotja v smislu procesnih kršitev, ampak bi lahko govorili o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ta pa ne more biti predmet revizijskega odločanja.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi in sklepu, da ni podan obnovitveni razlog novih dejstev in novih dokazov iz 10. točke 394. člena ZPP, vendar iz drugih razlogov, kot sodišče druge stopnje.

Iz izreka pravnomočne sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1919/97-2 z dne 26.8.1999 izhaja, da je sodišče razsodilo, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije, temveč še traja, in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Ugotovitev se je torej nanašala samo na prenehanje delovnega razmerja na podlagi sklepa disciplinske komisije. To pa ne pomeni, da v času trajanja delovnega razmerja po dokončni odločitvi v disciplinskem postopku, tožniku delovno razmerje ne bi moglo prenehati iz kakšnega drugega zakonitega razloga. Vendar pa ugotavljanje drugega razloga in prenehanja delovnega razmerja na njegovi podlagi, pomeni, da ni istovetnosti (identitete) med tožbenim zahtevkom (o katerem je bilo pravnomočno odločeno) in zahtevkom, ki je bil predmet obnove postopka. Obnova postopka bi bila dovoljena, če bi sodišče časovno opredelilo nadaljnje trajanje delovnega razmerja in bi obnovitveni razlog glede prenehanja delovnega razmerja s tem časom sovpadal. V spornem primeru pa je bilo odločeno samo, da zaradi disciplinske kršitve delovno razmerje tožniku ni prenehalo, ampak da zaradi nje še traja. Zato je obsodba zaradi kaznivega dejanja in prenehanje delovnega razmerja zaradi prestajanja kazni zapora stvar drugega postopka, ker to (sicer novo) dejstvo (ob upoštevanju tožbenega zahtevka in odločitve sodišča) ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v zvezi z disciplinskim postopkom, vodenim v letu 1992. Zaradi kasnejšega prestajanja zaporne kazni niti za eno niti za drugo stranko v postopku odločitev sodišča v pravnomočni sodbi v postopku, ki se obnavlja, glede zakonitosti disciplinskega postopka in prenehanju delovnega razmerja na tej podlagi, ne bi mogla biti ugodnejša, ker to dejstvo glede na tožbeni zahtevek v postopku, ki naj bi se obnovil, ne bi (ni) bilo pomembno, in z njim tudi ni v nobeni zvezi. Zato v obnovi postopka zatrjevana nova dejstva ne predstavljajo obnovitvenega razloga po določbi 10. točke 394. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.