Jedro

Ob tehtanju krivde za nesrečo je treba izhajati iz teze kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanim prispevkom k nastanku škode. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je odgovornost tožnika, ki je prekršil pravilo prednosti, večja od toženca, ki je, za več kot polovico, prekoračil dovoljeno hitrost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da tožniku plačata znesek 79,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobja razvidna iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek (2. točka izreka sodbe) za plačilo zneska 2.592,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobja razvidno iz 2. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo (3. točka izreka sodbe), da je tožeča stranka dolžna toženkama povrniti stroške postopka v znesku 1.759,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek toženk za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka. Tožniku je iz naslova nepremoženjske škode (odškodnina zaradi strahu) priznalo 62,60 EUR od uveljavljanih 208,65 EUR, pri čemer je upoštevalo njegovo 70 % soodgovornost pri nastanku škodnega dogodka. Za materialno škodo je tožniku ob upoštevanju njegove soodgovornosti za stroške avto vleke priznalo 16,73 EUR od uveljavljanih 55,77 EUR. Zahtevek iz naslova stroškov popravila avtomobila v višini 2.169,28 EUR in iz naslova manj vrednosti vozila v znesku 208,65 EUR pa je zavrnilo.

Zoper sodbo (zavrnilni del sodbe) se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje ter jo dodeli drugemu sodniku, vse s stroškovno posledico. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je soodgovoren za nastalo škodo v višini 70 % in trdi, da zaradi toženčeve občutno prehitre vožnje ni nepravilno vozil in ni odgovoren za nastanek kritične situacije. Podana je izključna odgovornost toženca, ki je v naselju s splošno omejitvijo hitrosti do 50 km, vozil avtomobil s hitrostjo okoli 90 km/h. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in močno podcenilo toženčevo občutno prehitro vožnjo kot odločilen prispevek k nastanku prometne nesreče. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo oziroma ga ni pravilno uporabilo, pri čemer navaja, da gre za določbe 2., 27., 28. in 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/1998 s spremembami; v nadaljevanju ZVCP) ter 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba uporabiti glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ). Napačna je izvedenčeva ocena glede povzročitve kritične situacije in je njegova ugotovitev tudi sama s sabo v nasprotju in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, saj tožnik pri zavijanju levo ne more „zakasniti in s tem prekršiti določila ZVCP, če tožena stranka v naselju bistveno prekorači hitrost“. V delu glede ugotavljanja odgovornosti pa sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi mu sodišče očita, da pri zavijanju v levo ni spoštoval določila ZVCP, glede na način toženčeve vožnje in načela zaupanja v zakonito ravnanje drugih cestnoprometnih udeležencev. Poudarja, da je z zavijanjem v levo začel na oddaljenosti okoli 202 metra od toženčevega drvečega avtomobila, kar je toženec tudi potrdil ob zaslišanju, saj je povedal, da je začel nalahko zavirati, vendar je z zaviranjem prenehal in vožnjo pospešil ter na razdalji 52,2 metra ponovno reagiral. Vztraja, da je dokazal nastanek, obseg in višino škode, ki jo je v prometni nesreči utrpel na svojem poškodovanem vozilu. Sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo prosto dokazno oceno, saj se škoda lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče ni upoštevalo, in ne le z izvedencem avtomobilske stroke. Obseg škode na avtomobilu je razviden iz njegovega zaslišanja ter zaslišanja priče M. K. in drugih dokaznih listin, nenazadnje pa ga je priznala toženka v pripravljalni vlogi 20.10.2008. Podroben opis nastale škode je razviden iz pričevanja kleparja E. J. in izvedenskega mnenja I. L., ki je ocenil in potrdil vtoževani znesek materialne škode. Višina škode je razvidna iz različnih dokazov in ni potrebe za postavitev izvedenca avtomobilske stroke ali uporabo 216. člena ZPP glede ekonomičnosti ugotavljanja višine škode. Za razjasnitev obsega materialne škode ni potrebno strokovno znanje in ni bilo potrebe za postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Sodba nima razlogov glede odločitve o obsegu in višini pravno relevantnih dejstev, ki se nanašajo na nastanek škode, povezane s poškodbami avtomobila. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev in sicer graja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo pravdne stroške glede petkratne odsotnosti iz pisarne in petkratne kilometrine, saj, upoštevaje sedež oziroma prebivališče tožencev, stroškov pooblaščenke tožencev, ki je iz N. G., ni mogoče šteti za potrebne stroške. Pooblaščenka ni izkazala, da se spor nanaša na PE N. G..

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi toženca v tem, da sodba nima razlogov v delu glede ugotavljanja odgovornosti udeležencev prometne nesreče. V razlogih sodbe (zadnji odstavek 5. strani obrazložitve) sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, prof. dr. I. P., ugotavlja, da sta oba udeleženca prometne nesreče kršila cestnoprometne predpise (določilo 27. člena oziroma 2. odstavka 30. in 1. odstavka 32. člena ZVCP), saj tožnik pri zavijanju levo ni pustil mimo vozila, ki je pripeljalo z nasprotne smeri in je vozilo naravnost, toženec pa ni prilagodil hitrosti vožnje in je v naselju vozil s hitrostjo višjo od dovoljene. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje (pritožbeni očitek nekritičnosti presoje izvedenskega mnenja) je lahko le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Tudi očitanega nasprotja med izvedenskim mnenjem izvedenca ter ugotovitvijo sodišča (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) ni. Ob ugotovitvah izvedenca, ki jih sodišče prve stopnje povzema (5. stran obrazložitve sodbe), da je tožnik, ki je zavijal levo vozilo zaustavil na desni polovici vozišča in s takšnim načinom vožnje povzročil kritično situacijo na vozišču, ne nasprotuje nadaljnji oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni pustil mimo toženca, ki je pripeljal iz nasprotne smeri in vozil naravnost. Tudi glede premoženjske škode (škoda na avtomobilu) ima sodba razloge, ki omogočajo njen preizkus. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dovolj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Pravilno je štelo, da je krivda za nesrečo obojestranska in pri tem materialnopravno pravilno, kot podlago odgovornosti, upoštevalo 2. odstavek 178. člena ZOR. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je povzročena po krivdi obeh imetnikov, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v razmerju s stopnjo krivde. Sodišče prve stopnje je podlago za ugotovitev, da je toženec prekršil pravilo prednosti (4. odstavek 41. člena ZVCP), imelo v izvedenskem mnenju, saj pri zavijanju v levo ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po tej cesti. Dejstvo, da je tudi toženec prekršil eno temeljnih prometnih pravil (prekoračitev hitrost – 1. odstavek 27. člena ZVCP; 1. odstavek 28. člena ZVCP), ne pomeni, kot se zavzema tožnik, da je tudi edini kriv za nastanek prometne nesreče. Toženčeva bistveno prekoračena hitrost je soprispevala k nastanku nesreče, ni pa bila izključni vzrok zanjo. Ob tehtanju krivde je treba izhajati iz teze kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanim prispevkom k nastanku škode. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je odgovornost tožnika, ki je prekršil pravilo prednosti, večja od toženca, ki je, za več kot polovico, prekoračil dovoljeno hitrost. Ugotovljeno ravnanje obeh udeležencev nudi podlago za razmejitev odgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (70 % na strani tožnika in 30 % na strani toženca).

Toženec je, kot pravilno navaja pritožnik, res povedal, da je prvič začel zavirati že na oddaljenosti okrog 200 metrov, ko je opazil tožnikov namen zavijanja v levo, vendar je z zaviranjem prenehal in vožnjo pospešil, ker (tožnik tega dela izpovedbe toženca ne povzame) se je tožnik ustavil in je mislil, da zato, ker ga je opazil. Ravno ustavitev vozila (tožnik je ob zaslišanju sam povedal, da se je pred zavijanjem v levo ustavil, pogledal in speljal) in ponovno nadaljevanje zavijanja, je povzročilo kritično situacijo, ki jo je toženec na oddaljenosti okrog 52,5 metra od mesta trka, (po neizpodbijani ugotovitvi izvedenca) zaznal in začel (ponovno) zavirati. Kljub zaviranju (resda zaradi previsoke hitrosti) vozila ni mogel pravočasno ustaviti in je prišlo do trka (s sprednjim desnim čelnim delom vozila je trčil v desni bok tožnikovega vozila). Kot je toženec tožnika opazil na razdalji okoli 200 metrov od mesta trka, bi moral, glede na preglednost, tudi tožnik opaziti toženčevo vozilo (po lastni izpovedbi je njegovo vozilo opazil šele na razdalji 25 metrov ali 50 metrov). Z zavijanjem v levo je torej zakasnil, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po neizpodbijani ugotovitvi, ki temelji na izvedenskem mnenju, bi nesrečo lahko preprečila oba. Tožnik, če bi ustavil na svoji polovici vozišča (vozilo je ustavil tako, da je zasedel več kot polovico vozišča, po kateri je vozil toženec), toženec pa, če bi vozil v okviru omejitve hitrosti (50 km/h, ali pa vsaj s hitrostjo nižjo od 75 km/h). S sklicevanjem na upoštevanje načela zaupanja (zakonito ravnanje drugih cestnoprometnih udeležencev) se tožnik svojega deleža sokrivde ne more uspešno razbremeniti. Določba 4. odstavka 41. člena ZVCP, ki jo je tožnik kršil, sodišče prve stopnje nepravilno očita kršitev 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 32. člena ZVCP) mu je namreč nalagala, da pri zavijanju v levo pusti mimo nasproti vozeča vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje in na njegovi podlagi razmejilo odgovornost udeležencev prometne nesreče za nastalo škodo, nepravilna navedba členov ZVCP, pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova premoženjske škode za stroške popravila vozila in zmanjšanje vrednosti vozila zavrnilo, ker tožnik, ki ni založil predujma za izvedenca avtomobilske stroke, ni izkazal, kakšne poškodbe so ob nesreči nastale na vozilu in tudi ne višine stroškov popravila vozila ter zatrjevane manjvrednosti vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dokazno breme (tožnik mora dokazati obseg in višino materialne škode) in je pravno zmotno pritožbeno sodišče toženca, da je s predloženimi dokazi (sodišču prve stopnje očita, da jih ni upoštevalo) prenesel dokazno breme na toženo stranko. Tožena stranka je obsegu škode opredeljeno (ne le pavšalno, kot trdi pritožnik) ugovarjala (tožnik pred popravilom vozila pri drugotoženi stranki zavarovalnega primera ni prijavil; pred popravilom ni poskrbel, da bi si avtomobil ogledal cenilec drugotožene stranke) nasprotoval a nasprotoval pa je tudi vtoževani višini za popravilo in manjvrednost vozila. Čeprav sodišče prve stopnje res ni, kot upravičeno očita pritožnik, v zvezi z obsegom škode ocenilo vseh dokazov, ki jih je predložil tožnik (policijski zapisnik, izpovedbe prič, fotografije tožnikovega avtomobila…) in ni zavzelo stališča o tem ali in katere poškodbe so nastale na vozilu ob nesreči, to na pravilnost odločitve ne vpliva. Tudi če bi se upoštevalo, da so vse poškodbe, kot trdi pritožnik, nastale v predmetni prometni nesreči, sodišče prve stopnje o višini škode ne bi moglo odločiti brez izvedenca avtomobilske stroke (tožnik zanj ni založil predujma), ker nima ustreznega strokovnega znanja. Izvedensko mnenje I. L., na katerega se sklicuje pritožnik (pritožbena trditev, da je z njim dokazan podroben opis poškodb in višina škode), je tožnik pridobil pred vložitvijo tožbe in ga (po ustaljeni sodni praksi) ni mogoče upoštevati kot dokaz v predmetnem postopku. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo izrecno napisala, da predloženega mnenja ne sprejema, ker ga je tožnik pridobil že pred pravdo in ker tožnik pred popravilom poškodb na vozilu ni poskrbel, da bi si ga ogledal cenilec druge tožene stranke.

Pritožnik obrazloženo razlogom sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov zahtevek za strošek predpravdnega izvedenskega mnenja, ki ga je uveljavljal kot materialno škodo, ne oporeka. Uradni preizkus pravilnosti tega dela zavrnitve zahtevka pa je pokazal, da je odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno, v skladu s 155. členom ZPP, toženi stranki priznalo tudi odvetniške stroške v zvezi z odsotnostjo iz pisarne in kilometrino za potovanje med N. G. in L.. Kot je razvidno iz pooblastila, ima odvetnica tožencev sedež v N. G.. Res je sicer, kar trdi pritožnik, da morajo stranke paziti, da ne povzročajo nepotrebnih pravdnih stroškov, kar pa ne pomeni, da bi morala druga tožena stranka, ki ima sedež v Kopru, v izogib nepotrebnim stroškom, pooblastiti odvetnika iz Ljubljane. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila prvotno tožena Sl. z. h. d.d., s sedežem v N. G. (za zastopanje je pooblastila odvetnico M. - iz N. G.), ki je bila med postopkom izbrisana iz sodnega registra in pripojena k družbi A. d.d. s sedežem v K., ki je pooblastila isto odvetnico, ki je bila z zadevo že seznanjena. Ista odvetnica je od vsega začetka zastopala tudi prvega toženca. Priznane stroške torej ni mogoče šteti kot nepotrebne, kot trdi pritožnik in je pritožba tudi v stroškovnem delu neutemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu (zavrnilnem in stroškovnem) zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.