Jedro

Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samo zakonitost odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012; da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki v skladu z določili 118. člena ZDR v delovnem razmerju do odločitve delovnega sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz dela in po delu; da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati v skladu z določili 118. člena ZDR denarno odškodnino v višini 50.801,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti odškodnine v plačilo pa vse do plačila na TRR tožnice pri A. d.d. št. …, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana tožnici pravočasno in iz utemeljenega razloga ter da je tožena stranka preverila ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih. Tožnica meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke, prav tako izpovedim prič, predlaganih predvsem s strani tožene stranke, medtem ko je predlagane dokaze tožnice v celoti zavrnilo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje predvsem ni upoštevalo dejstev iz listinskih dokazov, datuma spornega sklepa uprave, ki se nanaša na sprejem Pravilnika o sistemizaciji, ki je datiran z dne 20. 2. 2012. Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da je uprava sprejela Sklep o spremembah Pravilnika o sistemizaciji dne 13. 2. 2012 in prav tako je napačna odločitev sodišča v zvezi z veljavnostjo pravilnika. Delodajalec, v kolikor ukinja delovno mesto, lahko to stori le na podlagi veljavnih splošnih aktov, ki urejajo to področje. ZDR v drugem odstavku 20. člena določa, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu, zato je sistemizacija delovnih mest, po določilih Zakona o delovnih razmerjih, v bistvu obvezen organizacijski splošni akt. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če pravilnik ni bil objavljen, to ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odločbe, ni pravilen. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni zamudila šestmesečnega roka iz 88. člena ZDR. Uprava družbe je glede na podatke o poslovanju družbe v letu 2010 in letu 2011 vedela in bi morala vedeti, kakšen bo poslovni rezultat ob zaključku poslovnega leta 2011, zato so neverodostojne izjave predsednika uprave, ki je zaslišan kot priča povedal, da je uprava šele na začetku leta 2012 bila seznanjena z rezultati za leto 2011 in je zato pristopila k aktivnostim za izboljšanje poslovanja. Te aktivnosti pa so pomenile reorganizacijo in spremembo aktov v sistemizaciji delovnih mest in v posledici zmanjšanje števila zaposlenih. Na podlagi navedenega pa je bila tožena stranka z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnici dne 22. 3. 2012 prekludirana glede na to, da so razlogi, ki jih je tožena stranka navajala v odpovedi, obstajali že več kot šest mesecev pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje pa je sledilo trditvam tožene stranke in zaključilo, da je utemeljen razlog za odpoved nastopil z začetkom veljavnosti pravilnika, torej z dne 20. 2. 2012, ki naj bi ukinil delovno mesto tožnice, pri čemer pa prihaja samo s seboj v nasprotje glede na to, da je v 8. točki izpodbijane sodbe zapisalo, da je delovno mesto tožnice bilo ukinjeno s Sklepom o spremembi Pravilnika o sistemizaciji z dne 13. 2. 2012. Tožnica je tudi izpostavila zaposlovanje v družbi konec leta 2011 in v letu 2012, posebej zato, ker je tožena stranka vedela za svoje finančno stanje v družbi in že opravila eno reorganizacijo v avgustu leta 2011, vključno s spremembo Pravilnika o sistemizaciji in pri tem poudarila, da je racionalizirala delovni proces z namenom znižanja stroškov dela, pri tem pa je zaposlila več delavcev na različnih delovnih mestih, kar pa vsekakor pomeni strošek za toženo stranko in ne obratno. Tožnica je v pritožbi navedla, da je želela opozoriti na dvojna merila uprave pri zaposlovanju oziroma kadrovanju, saj je po eni strani tožena stranka ukinjala delovna mesta in tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, po drugi strani pa je zaposlovala nove delavce. Vendar se sodišče prve stopnje s temi razlogi sploh ni ukvarjalo. Prav tako sodišče prve stopnje, po mnenju tožnice, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko je nekritično sledilo izpovedi priče predsednika uprave in sicer, da je v katalogu delovnih mest, pri vpisu delovnega mesta referent, zahtevana izključno izobrazba upravno-administrativne ali druge ustrezne smeri in da pomeni druga ustrezna smer izključno le upravna šola in zato delovno mesto ni bilo primerno za tožnico. V kolikor bi se za referenta zahtevala zgolj upravna smer, ne bi bilo v pravilniku določeno „druga ustrezna smer“. Tožnica meni, da je izpolnjevala vse formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta referent, nenazadnje je točno takšno delovno mesto zasedala že v B. d.o.o. in bi imela zato celo prednost pred ostalimi, ker je to delo natančno poznala. Po mnenju tožnice tudi ne drži trditev tožene stranke, da potrebe po zaposlitvi v oddelku izterjave ni bilo, saj sta obe priči izpovedali, da so bile v izterjavo razporejene tri delavke, dve iz računovodstva, ena pa iz tajništva uprave. Sodišče pri teh razporeditvah ni ugotavljalo kdaj so bile izvedene, kar je bilo ključnega pomena. Tožnica je te zaposlitve izpostavila izključno zato, ker so bile izvedene neposredno pred in takoj po izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar pa iz listin o zaposlitvi, ki jih je predložila tožena stranka ni razvidno. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je v celoti sledilo izključno le navedbam tožene stranke in izpovedim prič tožene stranke, dokazne predloge tožnice pa je v celoti zavrnilo. Sodišče bi za razjasnitev dejanskega stanja moralo zaslišati A.A. in B.B.. Priča A.A. bi lahko povedala, kako je bila seznanjena s spremembami Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in prav tako je razpolagala s podatkom, kdaj so bile delavke iz računovodstva in delavka iz uprave prerazporejene v oddelek izterjave in bi tako ovrgle trditve prič tožene stranke, da v kritičnem obdobju ni bilo ustreznega dela za tožnico. Tožnica meni, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko celovito in pravilno ugotovilo le v primeru, ko bi v svojstvu prič zaslišalo tudi osebe, katere je predlagala tožnica, ne pa da je njene dokazne predloge enostavno zavrnilo z dokazno obrazložitvijo, da izvedba teh dokazov ne bi doprinesla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da datum sprejema nove sistemizacije ni relevanten in je bistveno le, da je do spremembe prišlo. Datum, ki je relevanten za začetek teka šestmesečnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je začel teči 13. 2. 2012, s sprejetim sklepom o novi sistemizaciji oziroma z dne 20. 2. 2012, z objavo pravilnika. V zvezi z zaposlovanjem pa je tožena stranka že pojasnila, da je bila C.C. za nedoločen čas zaposlena šele konec leta 2012, pri čemer se je potreba za to pojavila takrat in ne v času postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka je tudi preverila ali lahko tožnici ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, vendar te možnosti ni bilo. Tožena stranka je obširno pojasnila, kako so se pravna dela pri njej spremenila, da so se zmanjšala in kakšna je bila reorganizacija v smislu pravnih del. Zaslišanje A.A. in B.B. pa je bilo nepotrebno in je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlogi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti, po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR, utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec. Torej je lahko vzrok za nastanek poslovnega razloga tudi sprememba organizacije dela, izvedena s strani delodajalca. Za spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto in se delo tega delovnega mesta prerazporedi med druge zaposlene. Pri tem velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostaja v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna (takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v odločbah opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 11. 9. 2012, opr. št. VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012, opr. št. VIII Ips 24/2013 z dne 10. 6. 2013).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, saj iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici izhaja, da se je tožena stranka zaradi razmer na trgu ter spremenjenih poslovnih okoliščin in finančnih rezultatov odločila za organizacijske spremembe. Pravilno je pri tem sodišče tudi zaključilo, da je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi ukinitve delovnega mesta “pravni svetovalec“. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih tudi lahko odda zunanjemu izvajalcu predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšne reorganizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno so v pristojnosti delodajalca. Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012 in opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012. Sodišče ne presoja ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna. Preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. S tem, ko je tožena stranka ukinila delovno mesto „pravni svetovalec“, na katerem je bila zaposlena tožnica in je naloge pravnega svetovalca razporedila na ostale zaposlene, je takšna organizacijska rešitev, zaradi katere delo delavcev postane nepotrebno v pristojnosti delodajalca in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v tem primeru zakonita.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker delodajalec ukinitve delovnega mesta „pravni svetovalec“ ni dokazal z veljavno sprejetim aktom o sistemizaciji. Tožnica je tekom postopka in tudi v pritožbi trdila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je veljavno sprejela akt o sistemizaciji, na podlagi katerega je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice. Pritožbeno sodišče poudarja, da sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za samozakonitost odpovedi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013). Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uspeti s trditvami, da je bil postopek spremembe akta o sistemizaciji nezakonit. Ker vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti postopka spremembe akta o sistemizaciji in pravočasnost sprejetja samega akta ne predstavljajo vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča, pritožbene trditve v zvezi s tem niso utemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka tožnici ni pravočasno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz šestega odstavka 88. člena ZDR namreč izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v zakonsko določenem roku in pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, zato se nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Utemeljena pa je pritožbena trditev tožnice, da je bila tožena stranka dolžna, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, preveriti ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Torej delodajalec je dolžan preveriti ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih. Dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v tretjem odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahtevajo enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za osnovna dela, za katere je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je tekom postopka trdila, da bi ji tožena stranka lahko ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, po novo sprejetem Pravilniku o sistemizaciji in sicer delovno mesto „referent“ oziroma „višji referent“ (šifra ...), za katerega se je zahtevala V., VI., VII. stopnja strokovne izobrazbe, upravno-administrativne ali druge ustrezne smeri. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je v spornem času, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na delovnem mestu referent zaposlila delavke D.D., E.E. in F.F., ki sedaj delajo v oddelku problematičnih naložb in izterjave. Tožnica je trdila, da se oddelek ukvarja izključno s predsodnimi postopki izterjave in da je na teh delih imela tožnica dolgoletne delovne izkušnje, saj je predhodno to delo že opravljala v B. d.o.o.. Za delovno mesto „pravni svetovalec“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnica (šifra delovnega mesta ...), se je zahtevala VII. oziroma VI. stopnja strokovne izobrazbe pravne smeri. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da delovno mesto referent ali višji referent ni predstavljalo ustrezne zaposlitve za tožnico, ker se je za ti dve delovni mesti zahtevala izobrazba upravno-administrativne smeri in ne pravne. Istočasno pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da sta dve od treh delavk, ki so jih zaposlili na delovnem mestu referent oziroma višji referent, bili ekonomistki in ena gimnazijski maturant in če navedeno drži tudi te delavke niso imele izobrazbe glede na zahtevo tožene stranke, da morajo imeti izobrazbo izključno upravno-administrativne smeri.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožnici delovnega mesta referent oziroma višji referent ni bila dolžna ponudit, na podlagi pričanja člana uprave G.G., ki je izpovedal, da delovno mesto ni bilo ustrezno za tožnico in da v času podaje odpovedi tožnici, ni bilo prosto. Sodišče v ta namen ni vpogledalo listinske dokumentacije ter ni zaslišalo priče, ki jo je predlagala tožnica in sicer A.A., čeprav je tožnica trdila, da bi lahko A.A. izpovedala kdaj, oziroma v katerem času je tožena stranka navedene delavke zaposlila na delovno mesto referent oziroma višji referent ter kakšne izobrazbene pogoje so izpolnjevale delavke. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je navedla konkretna delovna mesta, na katera bi jo lahko tožena stranka zaposlila, vendar se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo oziroma je slepo sledilo izpovedi člana uprave, da delovno mesto referent oziroma višji referent ni bilo ustrezno za tožnico.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, na podlagi katerih je možno odločiti, vendar zaradi napačne uporabe materialnega prava teh dokazov ni ocenilo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče vse te dokaze moralo izvesti ponovno, kar bi bilo neracionalno, sodišču prve stopnje pa bo zadoščalo, da prebere zapisnike o izpovedbi zaslišanja prič in eventualno dopolni dokazni postopek z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica v zvezi z vprašanjem možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih. V kolikor bi sodišče prve stopnje, po dopolnitvi dokaznega postopka, zahtevku tožnice ugodilo pa naj upošteva tudi, da tožnica predlaga, da sodišče v skladu s 118. členom ZDR, odloči o odškodnini.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo do končne odločitve.