Jedro

Tožeča stranka kot koncesionar je imela pravno podlago, da sprejme v uničenje prevzete živalske odpadke. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prehodu sredstev tožene stranke v premoženjsko sfero tožeče stranke brez ustrezne pravne podlage (210. člen ZOR).

Izrek

1.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.459.656,18 SIT, v roku 15 dni in stroške izvršilnega postopka v višini 21.842,26 SIT, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1995 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 137.067,74 SIT od 29.8.1995 do 30.10.1996 in v tem delu ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofja Loki opr. št. I Ig 834/95 z dne 29.8.1995 v točkah 1. in 3. izreka. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini

137.073,00 SIT, v roku 15 dni.

2.Pritožba tožene stranke se zavrne.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 106.816,00 Sit, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep opr. št. II Pg 547/98 z dne 13.3.2001, s katero je v 1. točki izreka ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.495.656,18 SIT, v 2. točki izreka ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.670.484,40 SIT, v 3. točki izreka terjatvi pobotalo do višine 2.670.484,40 SIT in zavrnilo pobotni ugovor v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.670.484,40 SIT za čas od 12.11.1997 do plačila, v 4. točki vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za 2.825.171,78 SIT in za izvršilne stroške v višini 21.842,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1995 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska izvršilnih stroškov v višini 137.067,74 SIT od 29.8.1995 do 30.10.1996. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 103.733,00 SIT in v zadnjem odstavku izreka vzelo na znanje umik nasprotne tožbe.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v 2. in 3. točki izreka glede priznanja utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka. Priglasila je stroške sodne takse.

Tožena stranka je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek za plačilo obračunanih zamudnih obresti oz. podrejeno, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke in ugotovi, da se terjatev tožeče stranke v celoti pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke ter posledično drugače odloči tudi o pravdnih stroških. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je ponovila predlog iz svoje pritožbe, kako naj pritožbeno sodišče odloči in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

K pritožbi tožene stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pravnorelevantnim vprašanjem, ali je s cesijsko pogodbo z dne 30.10.1996 (A20) prenehala celotna terjatev tožeče stranke do tožene stranke ali le terjatev v višini 13.743.225,35 SIT po specificiranih računih, brez zamudnih obresti. V pravdi so namreč ostale sporne le zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno opravilo dokazno oceno listine, v kateri so navedena vsa pravnorelevantna dejstva, pomembna za odločitev. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožeči stranki odstopila svojo terjatev do Agromerkur d.o.o. v višini 13.743.225,35 SIT, v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v isti višini. V 3. členu pogodbe, ki sta jo podpisali pravdni stranki, sta specificirali obveznosti tožene stranke, ki se s sklenitvijo cesijske pogodbe "štejejo kot zaprte".

Navedli sta številko vsakega računa, datum izstavitve računa in znesek računa. V pogodbi nista zapisali, da z dnem podpisa pogodbe preneha tudi obveznost iz naslova nateklih zamudnih obresti. Ob različni izpovedi prič o tem, ali je bila volja pogodbenih strank, da prenehajo tudi obresti ali ne, je sodišče prve stopnje dalo večjo težo zapisani pogodbi, kot pa izjavi prič O. in V.. Ni namreč razloga, da bi sodišče pisno pogodbo razlagalo drugače kot glasi, če ni izkazano, da bi jo pogodbeni stranki po zapisu ustno spreminjali.

Pisna določila pa je potrebno razlagati tako kot glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR); sporna pa v okviru skupnega namena pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ni v nasprotju z načeli obligacijskega prava dogovor o prenehanju glavnice, brez vračunavanja obresti, če se stranki tako dogovorita (primerjaj z določilom člena 312 in 313 ZOR). Glede na to, da sta stranki specificirali v 3. členu pogodbe le glavnice in del stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s sklenitvijo cesijske pogodbe obveznost tožene stranke do tožeče stranke prenehala le v tem obsegu, to je le do zneska odstopljene terjatve (prvi odstavek 444. člena ZOR), ne pa tudi za zamudne obresti do sklenitve cesijske pogodbe in za še tisti del izvršilnih stroškov, glede katerega obveznost plačila ni prenehala s cesijsko pogodbo.

Tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča tudi neutemeljeno napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi pogovorov o nakupu skladišča in o možnosti medsebojnega pobota terjatev, ni prišlo do posledic upniške zamude. Na podlagi pritožbenih trditev, da "so se dogovori intenzivno opravljali in da je bil predvsem interes tožnika, da se zadeva reši na tak način", tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni bil upnik tisti, ki naj bi toženi stranki onemogočal plačilo zapadlega dolga pač pa je bil dolžnik v zamudi s plačilom, zaradi česar je upnik intenzivno iskal možnost prenehanja terjatve do dolžnika na drug način. S tem pa dolžniku ni preprečeval, da denarno obveznost iz vtoževanih računov izpolni, zaradi česar je pravilna ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za nastop pravnih posledic iz prvega odstavka 326. člena ZOR.

To pa pomeni, da ni šlo za tako upnikovo ravnanje, ki bi povzročilo prenehanje dolžnikove zamude. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova obračunanih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je samo izdelalo obračun obresti za čas od zapadlosti posameznih terjatev do prenehanja obveznosti, ki je glede terjatve v višini 29.674,00 SIT prenehala 7.3.1996, glede terjatve v višini 2.215.200,00 SIT

23.10.1996 in glede terjatve 13.606.157,61 SIT s sklenitvijo cesijske pogodbe dne 30.10.1996. Pravilnosti tega obračuna v višini

5.495.656,18 SIT pa tožena stranka ne nasprotuje, zato ga pritožbeno sodišče ni preverjalo.

Kot bo razvidno v nadaljevanju pa so nerelevantni pritožbeni očitki tožene stranke glede višine v pobot ugotovljene terjatve. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi sicer neutemeljene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje glede konfiskata priznati toženi stranki namesto cene 15,00 SIT za kg, 16,50 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč tudi pri pobotnem ugovoru vezano na višino v pobot uveljavljanega zahtevka. V tem okviru je tudi odločilo in v drugem odstavku na strani 6 obrazložitve tudi navedlo razloge, zakaj je že ob ceni 15,00 SIT za kg konfiskata izvedlo pobot terjatev v nižjem znesku od izračunanega.

Tem razlogom tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Zato tudi višja cena na odločitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavalo pobotni ugovor tožene stranke v višini 1.466.820,30 SIT in zamudnih obresti v višini 1.203.682,10 SIT, ne more imeti nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč pobotnemu ugovoru tožene stranke ugodilo, razen za zamudne obresti za čas od 12.11.1997 do plačila. Razlogov za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pa tožena stranka ne izpodbija.

K pritožbi tožeče stranke Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova plačila prejetih koristi iz vrednosti mesa, ki ga je tožena stranka izročila tožeči stranki v neškodljivo uničenje. Po oceni pritožbenega sodišča so nerelevantne trditve tožene stranke, ki jih je navajala med postopkom in ponovila v odgovoru na pritožbo, da naj bi tožena stranka tožeči stranki izročila puranje meso, ne pa klavničnih odpadkov, to je oči, kljunov, perja, krvi, rogov, kopit in podobnega. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki izročila v neškodljivo uničenje meso, glede katerega pa tudi iz podatkov spisa izhaja, da je dal veterinarski inšpektor Veterinarskega zavoda Ljubljanske regije mnenje, da ni za prodajo in se neškodljivo uniči (priloge B2-B46). Na prevzemnicah je tudi odtisnjena štampiljka "Blago je prevzeto brez vrednosti dano v neškodljivo uničenje". Tožeča stranka je bila ena izmed tistih podjetij, ki so izvajala neškodljivo uničenje živalskih odpadkov.

Njena pristojnost je bila določena z Odredbo o določitvi območij, na katerih mora biti zagotovljen odvoz živalskih odpadkov (Ur. list SRS št.3/78). Z Uredbo Vlade o načinu, prometu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja s klavničnimi odpadki in kužnim materialom živalskega porekla (Ur. list RS št. 13/98) je bila prej citirana Odredba razveljavljena. Določila pa je način opravljanja gospodarske javne službe za področje, ki ga je urejala in predvidela možnost zaračunavanja opravljanja storitev in s tem tudi vire financiranja koncesionarjev (30. člen Uredbe). Zato je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka kot koncesionar imela pravno podlago, da sprejme v uničenje prevzete živalske odpadke. Glede na navedeno pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prehodu sredstev tožene stranke v premoženjsko sfero tožeče stranke brez ustrezne pravne podlage (210. člen ZOR). Vse do 1.maja 2000, ko je pričel veljati Sklep o določitvi tarife za ceno storitev opravljanja javne službe ravnanja s klavničnimi odpadki in kužnim materialom živalskega porekla (Ur. list RS 31/2000), ni bilo pravne podlage za obvezno upoštevanje vrednosti živalskih odpadkov kot surovine, določene na podlagi deleža kosti, kar je Sklep določil v tarifnem delu cene storitev. Zato sklicevanje tožene stranke na navedeni Sklep, za oddane odpadke pred tem datumom, ni utemeljeno. V pritožbi uveljavljana cena za kg odpadkov pa je nerelevantna. Pritožbeno sodišče sicer ne more pritrditi tožeči stranki, da bi bil pred izdajo Sklepa vsak dogovor, na podlagi katerega bi tožeča stranka toženi stranki priznala določeno korist za uporabno vrednost odpadkov, ničen. Iz nobenega predpisa namreč v obravnavanem obdobju ni izhajala prepoved plačila koristi, ne bi pa tudi bilo nemoralno, če bi pravdni stranki tak dogovor tudi sklenili, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka iz predelanih odpadkov proizvedla maščobe, ki jih je prodala toženi stranki in katerih plačilo oz.

zamuda s plačilom je predmet tega spora. Pri tem pa je potrebno pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje glede na različne izpovedi prič o sklenitvi dogovora o plačilu za prevzete odpadke (zaslišani priči D. in V.), zmotno presodilo izjavo zaslišane priče F., na katero je nato oprlo ugotovitev o sklenitvi zatrjevanega dogovora. Priča S. F. je namreč izpovedal, da sta se V. in D. pogovarjala pri pivu, da bi se zato, ker je šlo za večjo količino mesa, prevzetega v uničenje "za to nekaj plačalo". Ni pa vedel ne za ceno, ne za količino. Izpovedal je, da misli, da je bilo govora o tolarjih in da misli "15,00 SIT, V. je računal, da naj bi bilo to za

750.000,00 SIT". S to izjavo priča ni niti potrdila trditev tožene stranke, da sta udeleženca pogovora dosegla soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe, niti se njena izpoved ne ujema z izpovedjo priče V., da je šlo za 100 ton mesa izročenega K. in za dogovor z D. o priznanju 30% cene od kostne moke. Na podlagi izjave priče F. je mogoče ugotoviti le, da sta se pravdni stranki pogovarjali o možnosti, da tožeča stranka toženi stranki plača uporabno vrednost konfiskata, ne pa tudi, da je bilo doseženo soglasje volj o ceni na določeno količino konfiskata. Samo veljavno sklenjen dogovor pa bi bil lahko podlaga za ugotovitev, da se je tožeča stranka zavezala toženi stranki plačati za določeno količino prevzetega mesa dogovorjeno ceno. ker pa tak dogovor iz izpovedi priče F. ne izhaja, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova dogovorjenega plačila za prevzeti konfiskat. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o pobotnem ugovoru zmotno uporabilo materialno pravo; glede sklenitve dogovora o plačilu koristi za prevzeto meso v uničenje pa tudi zmotno presodilo izvedeni dokaz z zaslišanjem priče S.F., njegova odločba pa se v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe opira samo na ta dokaz, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pobotni ugovor v celoti zavrnilo, tožbenemu zahtevku pa ugodilo (358. člen ZPP). Posledično pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o pravdnih stroških. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo tožeči stranki pravdne stroške, ki so ji nastali in jih je priglasila v postopku na prvi stopnji v višini 137.073,00 SIT. V 3. točki izreka te sodbe pa je odločilo še o priglašenih pritožbenih stroških. Tožeča stranka je bila glede na tisti del sodbe, ki jo je izpodbijala s pritožbo, dolžna plačti sodno takso za pritožbo v višini 106.816,00 SIT, zato ji je pritožbeno sodišče stroške plačane sodne takse za pritožbo, v tej višini priznalo in pritožbene stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki.