Jedro

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 20. 9. 2013 in št. ... z dne 30. 9. 2011, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti se ne strinja, saj meni, da je pri njem podana višja stopnja invalidnosti, tako kot je ugotovil avstrijski nosilec zavarovanja, ki mu je že priznal pravico do invalidske pokojnine. Poudarja, da ima resne zdravstvene težave od leta 2004/2005, ko so se začele bolečine v hrbtenici, da je imel leta 2009 operacijo hernije disci L4-L5, da je še sedaj pogosto na različnih terapijah, in da se bolečine širijo v ramena, roke in noge. Zaradi bolezni ni zmožen opravljati nobenega pridobitnega dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Uredbi Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba 883/2004) in Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Predsodni postopek za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja se je namreč pričel 19. 5. 2011 z vložitvijo zahteve pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, ki je zadevo z medicinsko dokumentacijo odstopil v reševanje toženi stranki. Vendar se tudi v postopkih z mednarodnim elementom ob uporabi Uredbe 883/2004, pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ugotavljajo po nacionalnih zakonodajah članic EU. Torej v konkretnem primeru ob uporabi ZPIZ-1. 5. Pravico do invalidske pokojnine je v skladu s 67. členom ZPIZ-1 mogoče priznati le zavarovancu, pri katerem je podana I. kategorija invalidnosti; ali II. kategorija invalidnosti, če ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, oziroma II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 63 let starosti.

V I. kategorijo invalidnosti je po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 mogoče razvrstiti le zavarovanca, ki zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa več nima preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.

6. Že v predsodnem postopku sta IK I dne 13. 9. 2011 in IK II dne 16. 9. 2013 skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi radikulopatije (okvare korenin), stanja po operaciji hernije disci L4-L5 levo, artroze desnega kolena in kroničnega bolečinskega sindroma, zaradi posledic bolezni od 22. 6. 2011 podana III. kategorija invalidnosti. Ocenili sta, da več ni zmožen za delo „železokrivca“, ki ga je opravljal v Sloveniji, da pa je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za lahka do občasno srednje težka dela, ki se opravljajo izmenoma sede, stoje in s hojo, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 8 kg, brez vsiljenega ritma in tempa dela, ne na višini in v ugodnih klimatskih pogojih.

7. Takšno oceno le še dodatno potrjuje dopolnilno mnenje IK II z dne 4. 12. 2014, ki ga je v soglasju s tožnikom pribavilo prvostopenjsko sodišče in pri katerem je poleg razpoložljive listinske medicinske dokumentacije, upoštevan tudi izvid osebnega pregleda. Ob osebnem pregledu tožnika se je izkazalo, da ima sicer bolečinski sindrom ledvene hrbtenice z nekoliko omejeno gibljivostjo z minimalno radikulopatijo L5 levo in primerno grobo moč muskulature zgornjih in spodnjih udov, brez nevroloških izpadov. Desni kolenski sklep, v katerem se tudi pojavljajo bolečine, je bil brez posebnosti, predklon je bil izveden do sredine goleni, zaklon prikazano boleč, omejen, odklon omejeno boleč, nekoliko skrajšani fleksorji kolen, refleksi na spodnjih udih izzivni in simetrični, nekoliko oslabljena groba moč dorzifleksije levega stopala, brez atrofije mišic spodnjih udov, oba kolka in koleni pa sta bili primerno gibljivi. Ocenjeno je bilo, da je pri tožniku delovna zmožnost sicer zmanjšana, da so zato potrebne razbremenitve pri delu, indicirane zaradi izkazanih sprememb v zdravstvenem stanju, vendar pa delovna zmožnost ni izgubljena.

8. Predhodno ocena seveda pomeni, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z že navedenimi omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, kot torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, seveda ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala tudi pritožba ostati neuspešna. Dejstvo, da je avstrijski nosilec zavarovanja tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

9. Ker je dejansko stanje v predmetni zadevi popolno in pravilno ugotovljeno, nanj pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.