14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Fedora Szechenyi, Republika Avstrija, in drugi, ki jih vse zastopa Samo Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 421/2014 z dne 11. 2. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 94/2015 z dne 13. 5. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pravni prednici pritožnikov podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da ta skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je navedlo, da je kot pravna podlaga za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevna tudi bilateralna pogodba, ki je ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njej ni pristopila, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Taka pogodba je po oceni sodišča tudi FIP, ki sta jo državi pogodbenici sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945. Z njo je bila FIP vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodovanja oseb, opredeljenih v Prilogi 1 FIP, za premoženjsko škodo, ki jim je nastala v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, to odškodovanje pa je Republika Avstrija uredila v predpisih, ki jih je sprejela za izvršitev te pogodbe. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile v obravnavanem primeru podlaga za podržavljenje, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, pomeni FIP (z izvedbenimi predpisi) pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na tej pravni podlagi. Po oceni sodišča je treba presojo, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi FIP, opraviti le z vidika kriterijev, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, ne pa (tudi) z vidika pogojev, ki so jih za priznanje odškodnine na njihovi podlagi določali izvedbeni predpisi. Zato pri presoji ni mogoče upoštevati z Zakonom o prijavi škode in UVEG določenega premoženjskega cenzusa, ki je osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP. Po mnenju sodišča za presojo, da je pravna prednica pritožnikov imela pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje na podlagi FIP, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Zato upravni organ tudi ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi ji šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. Prav tako ni bil dolžan upoštevati niti v postopku predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da pravna prednica pritožnikov za podržavljeno premoženje ni dobila in ni imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije. Po mnenju sodišča gre namreč za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP), ki lahko potrjuje le obstoj FIP in izvedbenih predpisov kot veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije. Kolikor potrjuje neobstoj pravice do odškodnine na podlagi teh pravnih aktov, pa to potrdilo pomeni le mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.

2.Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožniki niso izkazali uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča namreč vprašanja, s katerimi so utemeljevali dovoljenost revizije, niso pomembna pravna vprašanja v smislu navedene zakonske določbe, saj je Vrhovno sodišče v svojih odločbah na tri od njih že odgovorilo, na eno od vprašanj, ki je le splošne narave, pa dajejo jasen odgovor že določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, in Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZUP/86).[3]

3.Pritožniki nasprotujejo stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. FIP naj bi kot dvostranska mednarodna pogodba lahko zavezovala le državi pogodbenici in naj zato nikakor ne bi mogla pomeniti pozitivnega prava, ki bi posameznikom omogočalo izplačilo odškodnin za nastalo škodo. V FIP določeni kriteriji, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (točka A Priloge 1 FIP), naj bi določali le pogodbeno zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, zato naj za presojo obstoja okoliščin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ne bi bili upoštevni. Ker naj bi Republika Avstrija s FIP dogovorjeno odškodovanje uredila v predpisih, v katerih je za priznanje pravice do odškodnine določila posebne kriterije subjektivne (kdo je oškodovanec, z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa) in objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda, za katero je bilo mogoče dobiti odškodnino), naj bi bili le ti kriteriji lahko odločilni za presojo, ali je pravna prednica pritožnikov na podlagi teh predpisov imela pravico dobiti odškodnino. Pritožniki menijo, da v 2. členu FIP opredeljena škoda, za katero je bilo na podlagi izvedbenih predpisov mogoče dobiti odškodnino, ni škoda, ki je nastala s podržavljenjem, temveč škoda, ki je v časovnem obdobju, na katerega se nanaša FIP, nastala v Prilogi 1 FIP opredeljenim skupinam oseb zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme in predmetov, potrebnih za opravljanje poklica znotraj meja Republike Avstrije. Taka škoda naj pravni prednici pritožnikov sploh ne bi nastala, zato naj tudi odškodnine na podlagi FIP in izvedbenih predpisov niti sama niti njeni pravni nasledniki nikakor ne bi mogli dobiti. Stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, pri čemer ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, naj bi bilo v primerih, kot je obravnavani, v katerem organi odločanja niti niso ugotavljali vseh za presojo odločilnih okoliščin, v nasprotju z načelom materialne resnice iz 7. člena ZUP/86 in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožniki navajajo, da so neobstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen dokazovali s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da njihova pravna prednica za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije ni prejela nikakršne odškodnine niti do nje ni bila upravičena. Sklicujoč se na Konvencijo o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. 10. 1961 (Uradni list FLRJ, Dodatek št. 10/62) in 41. člen Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu z dne 16. 12. 1954 (Uradni list FLRJ, MP, št. 8/55) menijo, da to potrdilo v Republiki Sloveniji velja brez posebne overitve in ima zato dokazno moč domače javne listine. Zaradi neupoštevanja tega edinega dokaza, na podlagi katerega bi lahko ovrgli presojo, da je imela njihova pravna prednica pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, naj bi bilo pritožnikom onemogočeno dokazovanje za presojo odločilnih dejstev in okoliščin. Zato naj bi jim bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicujoč se na stališče, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106), pritožniki menijo, da ni razumnega razloga za razlago, po kateri so osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za denacionalizacijo, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključene zgolj zato, ker so v povezavi z dogodki druge svetovne vojne izgubile bivališče na območju nekdanje Jugoslavije in so imele na dan sklenitve FIP avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Ker naj bi sodišče na podlagi tega pravnega stališča pravni prednici pritožnikov odreklo status denacionalizacijske upravičenke kljub temu, da je izpolnjevala vse z ZDen določene pogoje, da se ji tak status prizna, naj bi bilo pritožnikom onemogočeno uveljavljanje upravičenj na podlagi ZDen. Zato naj bi jim bila kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62 – v nadaljevanju Zakon o prijavi škode).

[3]ZUP/86 se v postopkih denacionalizacije uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen.

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 421/2014 z dne 11. 2. 2015

se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pravni prednici pritožnikov. Pritrdilo je presoji, da ta skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je Upravno sodišče navedlo, da navedeni pravni akti pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, saj so imeli "razlaščenci" na njihovi podlagi možnost v Republiki Avstriji pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Na podlagi stališča, po katerem je denacionalizacijski zahtevek na podlagi ZDen v celoti izključen, če je obstajala pravica dobiti odškodnino od tuje države, po mnenju sodišča za presojo, da je pravna prednica pritožnikov imela pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje na podlagi FIP, zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Zato upravni organ tudi ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi ji šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku. S odbo Upravnega sodišča so pritožniki izpodbijali z revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi, s katero izpodbijajo odločitvi obeh sodišč, zatrjujejo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Nasprotujejo stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Zatrjujejo, da pri presoji, ali so izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni mogoče upoštevati le s FIP določenih kriterijev, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (Priloga 1 FIP), temveč tudi pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine Republika Avstrija določila v izvedbenih predpisih. Ker naj organi odločanja izpolnjenosti teh pogojev glede pravne prednice pritožnikov sploh ne bi ugotavljali, naj bi Upravno sodišče z razlago, na podlagi katere ji je status denacionalizacijske upravičenke odreklo zgolj na podlagi ocene, da je spadala v krog oseb, določen v Prilogi 1 FIP, pritožnike glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen obravnavo neenako v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi jim kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožniki so ustavno pritožbo dopolnili z vlogo, ki so jo vložili 17. 3. 2016.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-549/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotne udeležence iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavijo o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnikov zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne. Na ustavno pritožbo je odgovorila tudi družba Panvita, d. d., Rakičan, ki meni, da je izpodbijana odločitev utemeljena in zakonita, z navedbami v vlogi pa izraža predvsem dvom o verodostojnosti prevoda v postopku predloženih listin iz nemškega v slovenski jezik in dvom o verodostojnosti listin, s katerimi so pritožniki dokazovali, da je glede njihove pravne prednice izpolnjen z ZDen določen pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja.

B.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).[3]

6.Pritožniki med drugim izpodbijajo stališče, po katerem za izključitev njihove pravne prednice iz denacionalizacije zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem denacionalizacijskem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je njihova pravna prednica izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, naj bi taka razlaga pritožnike postavljala v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi jim bila z izpodbijanim pravnim stališčem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnikom kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.