Jedro

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mogoče storiti tudi z izrekanjem ali raznašanjem žaljivih dejstev, vendar le, ko je v njihovem središču posameznikova oseba in ne ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega P.K. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega P.K. (z osebnimi podatki kot v prvostopni sodbi) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe da je drugega razžalil s tem, da je o zasebni tožilki v lastnoročno napisanem pismu, ki je bilo dano na pošto dne 1. 9. 2017, ki ga je naslovil na „J.K., B. 17, S.J.Š.“ med drugim navedel:“... mene je šefica s traktorja nagnala, B. v grob, obupal je … „ in nadalje še „ ... tudi Medžugorje joj madeža ne bo opravičilo, samo slabo vam dela ...“, zaradi česar se je zasebna tožilka čutila hudo prizadeto in razžaljeno na časti in dobrem imenu, s čemer bi naj storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika.

II. Zasebna tožilka S.K. je dolžna vrniti stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebne obdolženčeve izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kakor tudi sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je kot sodišče prve stopnje 12. 6. 2018 obdolženega P.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po prvem odstavku 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec zasebni tožilki povrniti stroške tega postopka, medtem ko je bil plačila sodne takse po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 49494/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mogoče storiti tudi z izrekanjem ali raznašanjem žaljivih dejstev, vendar le, ko je v njihovem središču posameznikova oseba in ne ravnanje (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45741/2012 z dne 15. 9. 2018). V obravnavanem primeru je obdolženi z navajanim naganjanjem njega s traktorja ter sina v grob, zasebni tožilki pripisoval ravnanja, ki so jo moralno nedvomno kazila (omadeževala), spet pa je zato kot osebe še vedno niso omalovaževala ali podcenjevala. Gre za pomembno razliko, ki je prav po svoje potrjena z nadaljnjo navedbo v opisu dejanja, po kateri zasebni tožilki madeža niti Medjugorje ne bo opravičilo ter da naslovniku pisma in z njim povezanim osebam (samo) slabo dela. Predmet navajanih dejstev, ki jih zasebna tožilka očitno dojema kot žaljiva, so tako pretežno njena ravnanja, kot jih v kontekstu njunih odnosov, očitno prizadeto dojema obdolženi. Ker to po presoji pritožbenega sodišča ni prešlo v oziroma ni bilo zlorabljeno za obračun z osebo zasebne tožilke, njena čast in dobro ime, kljub omenjenemu madežu, objektivno nista bila prizadeta. Vsaj ne na način, po katerem bi bilo mogoče sklepati, da je bila zasebna tožilka zaradi, po obdolžencu pripisanih ravnanj, kot oseba kaj manj vredna in da je zato njena zahteva po kazenskopravnem varstvu utemeljena.

5. Glede na obrazloženo, ko je torej pritožbeno sodišče po utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika zgolj drugače presodilo že ugotovljena objektivna dejstva (peti odstavek 392. člena ZKP) se s preostalima izpodbijanima razlogoma ni ukvarjalo. Njun preizkus bi bil smiseln le, ko bi se navedena dejstva nanašala na osebo zasebne tožilke, in ko bi resnično moral biti podrobneje ugotovljen ter nato v razlogih sodbe še obrazložen kontekst, znotraj katerega so bila ta dejstva izrečena. Skratka tedaj, ko pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP že pred tem ne bi bilo mogoče uporabiti in sodbe sodišča prve stopnje, skladno z izrekom te sodbe, spremeniti.

6. Odločba o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve.