Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo plač v času od maja 2013 do februarja 2014, dela neizplačanih dnevnic v času od maja 2013 do decembra 2013, sorazmernega dela regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljeni sorazmerni del letnega dopusta za leti 2013 in 2014, v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa je dolžan povrniti 2.450,41 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče pri odločitvi oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, ki pa niso videle, da bi tožnik prejel del plače v gotovini. Tožena stranka ni dokazala gotovinskega plačila razlike v plači. Izpoved A.A. o gotovinskih izplačilih plač je neprepričljiva. Pomanjkljive so tudi izpovedi drugih prič, ki niso potrdile gotovinskega izplačila tožniku. Gre za priče, ki so zaposlene pri toženi stranki in so zainteresirane za njen uspeh v tem sporu. Tožena stranka bi morala gotovinska izplačila dokazati z ustreznimi listinami, ne s pričami. Nasprotuje presoji sodišča, da je zahtevek za izplačilo regresa utemeljeval na podlagi slovenskih predpisov in ne po avstrijskih predpisih. Ker sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zahtevka za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust ne bi smelo zavrniti. Glede neizrabljenega letnega dopusta navaja, da ni soglašal z izrabo v času od 6. 1. 2014 do 15. 2. 2014. Od 6. 1. 2014 dalje je bil doma, ker mu tožena stranka ni zagotovila dela po 138. členu ZDR-1. Ker je bil na čakanju na delo doma, bi mu moralo sodišče priznati nadomestilo za neizrabljeni del letnega dopusta. Sodišče ni nikjer navedlo, da bi tožnika soočilo s pričami, in ta dokaz ocenilo, s čimer je kršilo določbe postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zlasti, ker tožena stranka ni dokazala gotovinskega izplačila. Zaradi zmotne dokazne ocene glede denarnih zahtevkov je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in zapisnikih o izvedbi dokazov. Tožnik z uveljavljanjem procesnih kršitev zoper dokazno oceno izpovedi prič dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku izročila gotovino na roke. To so potrdile skladne izpovedi prič. Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da so priče pristranske že zgolj zato, ker so zaposlene pri toženi stranki. Tožnik tudi sicer ni ponudil drugih razlogov, zaradi katerih bi bil podan dvom v verodostojnost prič. O verodostojnosti izpovedi v zvezi z gotovinskim izplačevanjem razlik v plači, do katerih je napoteni delavec upravičen za čas dela v tujini, se je sodišče prepričalo z neposrednim zaslišanjem in listinsko dokumentacijo. Stališče pritožbe, da izplačevanja plač v gotovini ni možno dokazovati z zaslišanjem prič, temveč le z ustreznimi listinami, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so priče pomanjkljivo izpovedovale o izplačilu dela plače tožniku v gotovini. Priče so skladno opisale potek izplačila, ni pa mogoče od njih pričakovati podrobne podatke o izplačilih. Na drugi strani pa tožnik z neprepričljivo izpovedjo ni uspel izpodbiti dokazov tožene stranke. Soočenje, ki ga je sodišče izvedlo na podlagi ustreznega dokaznega sklepa, je metoda zaslišanja prič oziroma strank, ne samostojen dokaz, ki bi terjal posebno dokazno oceno. Tožnik v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dejansko prejel del plač v gotovini.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. 8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča o zavrnitvi nadomestila za neizrabljen letni dopust za navedeni leti v trajanju 15 dni. Tožnik je v postopku na prvi stopnji trdil, da letnega dopusta ni mogel izrabiti, zaradi razlogov na strani tožene stranke, tožena stranka pa nasprotno, da ga je tožnik (sicer samovoljno) izrabil. Ob upoštevanju trditev strank in zlasti na podlagi izpovedi tožnika je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik na dopustu vse od 23. 12. 2013 dalje, kar je ključno za presojo, da ni podlage za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Šele v pritožbi je tožnik začel pojasnjevati, da je letni dopust izrabil le v času od 23. 12. 2013 do 5. 1. 2014, po tem datumu pa naj bi ga tožena stranka vse do prenehanja delovnega razmerja dne 15. 2. 2014 napotila na čakanje na delo doma. Te navedbe pomenijo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).