Jedro

Predlog, da sodišče samo reši zadevo, še ni zahteva za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.11.1998 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnice in v delu, ki se nanaša nanjo, spremenila odločbo Komisije za izvedbo komasacijskega postopka k.o. L., k.o. T. in k.o. V., občine K. z dne 22.1.1992 in odločila: Spremeni se vrednost posameznih v izreku navedenih vloženih zemljišč in znaša njihova nova skupna vrednost 1,333.375 cenilnih enot, vrednost dodeljene parcele št. 1882 spremeni tako, da znaša nova vrednost te parcele 833.969 cenilnih enot in skupno nova vrednost obeh dodeljenih zemljišč, 1,193.365 cenilnih enot (1. točka izreka); I.T. se prizna odškodnina zaradi razlike med vloženo in dodeljeno vrednostjo zemljišč v višini 140.010 cenilnih enot ali 1,024.453,00 SIT. Navedena odškodnina se plača I.T. v 30-ih dneh od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); v ostalem delu ostane odločba nespremenjena (3. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločbo tožene stranke odpravilo, ker je ta v nasprotju z določbo 2. odstavka 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list, št. 59/96, 31/98, 1/99 in 68/00, ZKZ), ki jo je treba v obravnavani zadevi uporabiti na podlagi 1. odstavka istega člena ZKZ, odločila, da se ugotovljena višina denarne odškodnine v znesku 1,024.423,00 SIT izplača tožeči stranki v 30-ih dneh od pravnomočnosti odločbe, ni pa navedla kako se ta višina odškodnine do dneva izplačila valorizira. Po določbi 2. odstavka 115. člena ZKZ, se odškodnina določi v tržni vrednosti na dan izplačila. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka določiti elemente za določitev višine odškodnine v skladu z navedeno odločbo ZKZ, (torej po tržni vrednosti zadnjega izplačila).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o njenem zahtevku, da se ji vrneta parceli 1052 in 1050 k.o. V. ter da se ji povrne škoda. Poudarja, da je takšen zahtevek postavila že v tožbi, pa mu sodišče prve stopnje ni ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tem upravnem sporu uspela, sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno odločanje, pri tem pa je navedlo, zakaj je odločba tožene stranke nezakonita. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka odpraviti pomanjkljivosti na katero je sodišče prve stopnje toženo stranko opozorilo v svoji sodbi.

Tožnica je v svoji tožbi res v okviru tožbenega predloga navedla tudi, da naj sodišče prve stopnje samo reši zadevo. Toda tega njenega predloga po presoji pritožbenega sodišča še ni mogoče obravnavati kot zahtevo, da sodišče ravna po določbi 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu. Pa tudi sicer je odločanje sodišče prve stopnje v smislu navedene določbe le možnost, ne pa obveznost. Zato tožnica sodbe sodišča prve stopnje (s katero je bilo tožbi tožnice ugodeno) ne more z uspehom izpodbijati zgolj s trditvijo, da bi sodišče moralo odločiti po 1. odstavku 61. člena ZUS in ji pri tem pri novi razdelitvi zemljišč vrniti prav njeni parceli, vloženi v komasacijski sklad. Glede na navedeno določbo ZUS in možnosti, ki jih ima pritožbeno sodišče (določbe 73. do 78. ZUS, tudi ni nobene podlage, da bi pritožbeno sodišče, v sporu polne jurisdikcije, odločilo o zahtevku tožnice, kot ga uveljavlja v pritožbi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.