Jedro

Iz vseh navedenih določb ZKP/77 brez dvoma izhaja, da bi bila tožnika upravičena do izročitve s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevanih premičnih stvari le v primeru, če bi bile te stvari njuna last. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da sta tožnika opravila posek v gozdu, ki ni bil njuna last in da na posekanem lesu nista pridobila lastninske pravice na nobenega od načinov, ki jih določa zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT. Po oceni izvedenih dokazov (izpovedb prič, strank, izvedeniškega mnenja itd.) je sodišče namreč ugotovilo, da sta tožnika s tem, ko sta v posek lesa vložila svoje delo, sicer utrpela škodo, vendar pa sta s prodajo posekanega (tujega) lesa prejela tudi korist, ki jo je treba odšteti od nastale škode (compensatio lucri cum damno). Ob ugotovitvi, da prejeta korist celo presega nastalo škodo, sodišči prve in druge stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT nista mogli ugoditi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala proti vsem trem toženim strankam, da so ji dolžne izročiti 4,6 m3 smrekovih desk, debeline 2,5 cm, 5,50 m3 desk, debeline 5 cm ter 15,27 m3 smrekove hlodovine in 80 m3 drv, česar pa se lahko oprostijo, če plačajo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V okviru primarnega tožbenega zahtevka je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima mora Republika Slovenija plačati 74.000,00 SIT (tožniku M. B.) oziroma 70.000,00 SIT (tožniku B. Ž.), obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V celoti pa je prvostopno sodišče zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji morajo tožene stranke nerazdelno plačati 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopni sodbi je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Les, ki sta ga tožnika pridobila s trdim delom, je bil zasežen v kazenskem postopku, ki pa se ni končal z obsodilno sodbo. Zato gre tožnikoma pravica do stvari, ki so jima bile neupravičeno odvzete. Zaradi dejstva, da v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred začetkom tega postopka. Za delo vseh državnih organov je odgovorna Republika Slovenija. V primeru, da tožnikoma ni mogoče vrniti odvzetih stvari, jima je potrebno povrniti nastalo škodo. Dejstvo, da les ni bil last tožnikov, ni odločilno. Zaradi dela tožnikov sta imeli drugo in tretjetožena stranka korist. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je prekršeno temeljno načelo o popravi krivic osebam, proti katerim je bil neutemeljeno voden kazenski postopek. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbah zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 1/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77), ki je veljal v času, ko je bil proti obema tožnikoma uveden kazenski postopek (ta je bil v teku pod opr. št... pri tedanjem Temeljnem sodišču v L., enota v K.), je bilo mogoče odvzeti predmete, ki so se morali po kazenskem zakonu vzeti ali ki bi utegnili biti dokazilo v kazenskem postopku (1. odstavek 211. člena ZKP/77). V primerih ustavitve kazenskega postopka, pa je bilo potrebno zasežene predmete vrniti lastniku - 215. člen ZKP/77 - (razen v primerih obstoja razlogov za odvzem po 500. členu ZKP/77 - če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale - ki pa v obravnavanem primeru niso bili podani). V primeru, da so v kazenskem postopku zasežene stvari nedvomno pripadale oškodovancu in niso bile potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, pa je bilo mogoče izročiti zasežene stvari oškodovancu že pred koncem kazenskega postopka (113. člen ZKP/77). Iz vseh navedenih določb ZKP/77 brez dvoma izhaja, da bi bila tožnika upravičena do izročitve s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevanih premičnih stvari le v primeru, če bi bile te stvari njuna last. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da sta tožnika opravila posek v gozdu, ki ni bil njuna last in da na posekanem lesu nista pridobila lastninske pravice na nobenega od načinov, ki jih določa zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zahtevek tožnikov za izročitev lesa, ki ni (in nikoli ni bil) njuna last, sta obe sodišči zato materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnili. Ob dejstvu, da tožnika nista lastnika lesa, katerega izročitev (vrnitev) zahtevata, sta obe sodišči pravno pravilno zavrnili tudi njun nadaljnji zahtevek, "da se tožene stranke oprostijo izročitve (vrnitve) lesa, če tožečima strankama plačajo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT".

Zavrnitve tistega dela primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je od tožene stranke Republike Slovenije zahtevala plačilo zneskov 74.000,00 SIT in 70.000,00 SIT, tožeča stranka z revizijo izrecno ni izpodbijala. Ob preizkusu tega dela pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je tudi v tem delu odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Plačilo odškodnine v navedenih zneskih je tožeča stranka zahtevala z utemeljitvijo, da med tekom kazenskega postopka ni mogla registrirati nekaterih motornih vozil. Prepoved registracije pa v kazenskem postopku ni bila nikoli izrečena. S sklepom opr. št... z dne 4.9.1985 je sodišče v skladu z določbami ZKP/77 (112. člen) namreč odredilo le prepoved odtujitve in obremenitve nekaterih motornih vozil tožečih strank.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT. Po oceni izvedenih dokazov (izpovedb prič, strank, izvedeniškega mnenja itd.) je sodišče namreč ugotovilo, da sta tožnika s tem, ko sta v posek lesa vložila svoje delo, sicer utrpela škodo, vendar pa sta s prodajo posekanega (tujega) lesa prejela tudi korist, ki jo je treba odšteti od nastale škode (compensatio lucri cum damno). Ob ugotovitvi, da prejeta korist celo presega nastalo škodo, sodišči prve in druge stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 500.000,00 SIT nista mogli ugoditi.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).