Jedro

Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora namreč sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi razvrstiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in po drugi strani zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem. Ko sta nižji sodišči nadrobno ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, jima je to omogočilo nujno potrebno individualizacijo odškodnin. Pri tem sta se v celoti prilagodili omenjenim širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 25.1.1994 je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj plača tožniku 12,800.000,00 SIT in mu povrne 340.005,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe 31.8.1995 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2,500.000,00 SIT od zahtevanih 5,000.000,00 SIT, za primarni strah 250.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in za sekundarni strah 550.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT, za skaženost 3,000.000,00 SIT od zahtevanih 5,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6,500.000,00 SIT od zahtevanih 40,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 2,200.000,00 SIT, medtem ko je v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi napačne pravne presoje stvari in predlaga, naj se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, naj se v izpodbijanem delu sodbi nižjih sodišč razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka iz že v pritožbi navedenih razlogov, in sicer, da je tožnikova pretrpljena in materialna škoda presegla vso dosedaj znano sodno prakso; da je bilo tožnikovo telo praktično popolnoma razbito; da je tožnik izgubil 5 litrov krvi, bil priklopljen na dihalni aparat in utrpel množico kirurških in drugih posegov; da je poslušal, kako mu je odtekala kri, in se bal, da ga ne bodo našli; da tožnikova zunanjost vsakemu človeku vzbuja gnus in zgražanje; da je tožnik popolnoma spremenjen in ni več sposoben za delo v svoji službi. Dosojena odškodnina ne predstavlja nikakršnega ekvivalenta.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Predaleč gre revizija v svoji trditvi, da je tožnikova pretrpljena negmotna škoda presegla vso dosedaj znano sodno prakso. Tudi, če k tej škodi dodamo tudi bodočo škodo (203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), kar sta storili nižji sodišči in kar je prav, le ni mogoče trditi, da je šlo pri tožniku (z njegovega stališča gledano, sicer da) za katastrofalno škodo oziroma, kot se uveljavlja v sodni praksi izraz, za izredno hud primer, kot so, denimo, popolna oslepitev ali oglušitev, para in tetraplegija, nekatere možganske okvare ipd. Slejkoprej pa gre spričo neoporekanih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč za zelo hud primer. Takšna opredelitev je nujna zaradi pravilne umestitve glede na težo poškodb med druge primerjane prisojane odškodnine, o čemer bo beseda pozneje.

Drži, da je bilo tožnikovo telo razbito, vendar to samo zase ne pove vsega. Pomemben je odsev tega dejstva, ki se razkriva bodisi v bolečinah in dolgotrajnosti zdravljenja in s tem povezanimi nevšečnostmi, bodisi v strahu za izid zdravljenja, ob vsem tem pa sta sodišči ugotovili tako obseg kakor tudi intenzivnost bolečin in strahu in temu ustrezno prisodili odškodnino. Nadalje, res je šlo za množico kirurških posegov, ostaja pa dejstvo, da sta bili opravljeni le dve operaciji. Drugim poudarkom v reviziji velja pritrditi, hkrati pa je potrebno ugotoviti, da sta jih nižji sodišči ne le zelo plastično opisali, marveč jim tudi dali ustrezno težo ob prisoji odškodnine. Toliko o konkretnih revizijskih trditvah.

Splošno mnenje revizije, da je dosedanja odškodnina prenizka, je potrebno zavrniti. Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora namreč sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi razvrstiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in po drugi strani zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem. Ko sta nižji sodišči nadrobno ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, jima je to omogočilo nujno potrebno individualizacijo odškodnin. Pri tem sta se v celoti prilagodili omenjenim širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno. Tem merilom in vodilom je bilo s prisojenimi odškodninskimi zneski ustreženo in zadoščeno.

Za uveljavljani revizijski razlog torej ne gre. Sodišče je še po uradni dolžnosti preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava mimo tistega, kar se uveljavlja v reviziji, in pa ali ne gre morda za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko je tudi po tej strani ugotovilo, da niso podane kakšne kršitve, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).