Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsojenemu I.P., na podlagi 61. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. I K 3919/2009 z dne 12.4.2012 in mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik trdi, da je sodišče ravnalo preuranjeno, ko je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo. Navaja, da je obsojenec svoj izostanek z naroka z dne 7.10.2015 opravičil z zdravstvenimi razlogi, poleg tega ni prejel vabila na narok ampak le obvestilo, kar po oceni pritožnika ni pravilno. Poudarja, da ima obsojenec tudi v tej fazi postopka pravico, da poda svojo aktivno obrambo v smeri, zakaj doslej ni poravnal naložene mu obveznosti, ki izhaja iz preklicane pogojne obsodbe. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, da obsojenec še ni poravnal naložene obveznosti zato, ker ni imel naslova in računa oškodovanke. Njegov pooblaščenec je, kot navaja pritožnik, dne 26.10.2015 pisal oškodovanki, naj sporoči, kam naj obsojenec nakaže dolžni znesek, vendar se je pismo vrnilo z oznako, da je na navedenem naslovu neznana. Poudarja, da je obsojenec vsekakor pripravljen plačati dolžni znesek. Tega doslej ni storil iz zdravstvenih razlogov in zato, ker nima sredstev za preživljanje. Je brez zaposlitve, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in ne prejema nadomestila, enako njegova žena, s katero je sicer v razveznem postopku. Po oceni pritožnika bi moralo sodišče prve stopnje preverjati okoliščine, ki bi kazale na morebitne zadržke za neporavnano škodo in tudi, ali obstajajo morda razlogi za odpust te obveznosti oziroma ponuditi še eno priložnost za poravnavo dolga.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar potrjujejo tudi spisovni podatki, je bil obsojenec zaslišan na podlagi drugega odstavka 506. člena ZKP dne 11.11.2014, ko se je obvezal, da bo dolgovani znesek oškodovanki plačal do 11.12.2014. Ker obsojenec tega v roku, ki si ga je sam postavil, ni storil, niti ni obvestil sodišče o razlogih za tako ravnanje, je sodišče prve stopnje, ker je oškodovanka obvestila, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, razpisalo nov narok za 7.10.2015, o katerem je bil obsojenec pravilno obveščen. Pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje obsojencu poslati vabilo na narok, saj iz tretjega odstavka 506. člena ZKP izhaja, da se o seji obvesti obsojenca in če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje. Pritožnik trdi, da je obsojenec izostanek opravičil, ker iz zdravstvenih razlogov ni mogel pristopiti na sejo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo vlogi obsojenca, saj se je obvezal, da bo sodišču dostavil „dokumentacijo“, ki bo dokazovala opravičilo, vendar tega ni storil. Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti. Pismo, ki naj bi ga „pooblaščenec“ obsojenca poslal oškodovanki šele 26.10.2015, ko je bila že izdana sodba o preklicu pogojne obsodbe, ni opravičljiv razlog, da obsojenec naložene obveznosti ni poravnal. Pritožbene navedbe, da tega ni bil zmožen storiti tudi niso utemeljene, saj je sam obsojenec, ko je bil zaslišan 11.11.2014 izjavil, da bo to storil do 11.12.2014, pa tako ni ravnal, niti potem ne, ko mu je bila pogojna obsodba preklicana.

6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel je dolžan plačati sodno takso, ki na podlagi tar. št. 74011 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 60 EUR.