Jedro

Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Državnemu tožilstvu je dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU, dovoljeno jih je uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen.

Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov. Nasprotno stališče privede do absurdnega rezultata, da bi v zapletenih zadevah zaradi potrebe po nadaljnjem izvajanju PPU preko dvoletnega obdobja od pridobitve prvih izsledkov PPU, ti morali biti uničeni, ker tožilstvo še ne bi začelo pregona.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. za izločitev dokazov, ki so opredeljeni v izreku prvostopnega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo: - zagovorniki obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se predlogu obrambe za izločitev dokazov ugodi, oz. podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje; - zagovornik obtoženega B. B. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se ugodi predlogu obrambe za izločitev dokazov, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - zagovorniki obtoženega C. C. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, ker je odločitev predsednice senata „napačna in nezakonita “. Predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi in odpravi ter predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov, podanem na predobravnavnem naroku, ugodi.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Jedro vseh treh pritožb je problematiziranje bančnih podatkov za družbe S. AG, T. AG, I. AG, A. AG in F. AG, ki so bili na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju, I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011 pridobljeni 30. 9. 2011. Dvoletni rok iz določbe drugega odstavka 154. člena ZKP (kot je veljal v času vložitve zahteve za preiskavo v tej zadevi in v zadevi X Kpr 8522/2013) je za gradivo pridobljeno po tej odredbi potekel najkasneje z dnem 30. 9. 2013, zahteva Specializiranega državnega tožilstva (SDT) za uvedbo sodne preiskave v obravnavani zadevi pa je bila vložena šele dne 21. 8. 2015, torej po preteku tega prekluzivnega roka, kar velja tudi, če bi (sicer napačno) kot datum vložitve zahteve za uvedbo sodne preiskave šteli 27. 6. 2014, ko je bila prvič vložena zahteva za preiskavo, ki pa je bila zavržena. Zahteva za sodno preiskavo, ki je bila vložena v zadevi X Kpr 8522/2013 dne 18. 2. 2013, je nerelevantna, saj gre za povsem nepovezano zadevo. Vse ostalo dokazno gradivo katerega izločitev je bila predlagana, je bilo pridobljeno zgolj in izključno na podlagi analize teh bančnih podatkov in jih je treba izločiti po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa.

5. Za presojo so bistvena tri vprašanja: - ali je dovoljena uporaba izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), če so bili pravočasno, pred potekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP, uporabljeni v drugem kazenskem postopku? - kdaj začne teči prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP? - kdaj je bila zahteva za preiskavo v obravnavani kazenski zadevi vložena: že 27.6.2014 ali šele 21.8.2015?

6. Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis (prvi odstavek 154. člena ZKP). Izsledki PPU pridobljeni z odredbo Okrožnega sodišča v Celju, I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011 so bili podlaga za zahtevo tožilstva za uvedbo sodne preiskave (A 9.923), ki se je na sodišču vodila pod opravilno številko X Kpr 8522/2013. Vložena je bila 18. 2. 2013, torej pred 30. 9. 2013. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo (tč. 28), upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS (U-I-246/14-20, 24. 3. 2017, 30. točka), da tudi glede tistih izsledkov, na katere se tožilec v navedeni zahtevi za sodno preiskavo ni skliceval, niti se ni nakazovalo, da bi vsaj hipotetično utegnili biti upoštevni, niso bili izpolnjeni pogoji za njihovo uničenje. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Prav tako je, upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS v 41. točki navedene odločbe, prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je državnemu tožilstvu dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU. Še več, shranjene izsledke PPU je dovoljeno uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen (U-I-246/14-20, 24. 3. 2017, 41. točka).

7. Prvostopno sodišče je tudi obširno navedlo razloge, zakaj šteje, da sta zadevi X Kpr 26817/2014 in X Kpr 8522/2013 povezani. V zvezi z izvajanjem PPU pojma „povezani zadevi“ v kontekstu predkazenskega postopka ni mogoče razlagati tako, da bi moralo iti za ista kazniva dejanja v smislu historičnih dogodkov oziroma obratno, da če ne gre za obravnavo istega historičnega dogodka, zadevi nista povezani. Glede na zgodnjo fazo in obsežnost zadeve tako z vidika števila prijaviteljev sumov storitve kaznivih dejanj (delavci V. d.d., Banka d.d. in Davčna uprava RS), kot z vidika števila udeleženih oseb, števila domnevnih kaznivih dejanj in mednarodne razsežnosti, je treba ne/povezanost presojati z drugimi merili. Kot ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 18), je že iz predloga Vrhovnega državnega tožilstva RS (A 215), na podlagi katerega je bila izdana odredba I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011, razvidno, da se nanaša na kazniva dejanja, ki naj bi jih storila osumljena D. D. v času od 1. 3. 2006 do 24. 6. 2008, kot zastopnica gospodarske družbe V. d.d. iz ... oziroma C. C. kot zastopnik družbe V. P. d.o.o., v povezavi z več gospodarskim družbam iz Liechtensteina, med njimi F. AG, družbo E. iz Paname in projektnimi družbami v Sloveniji, med njimi H. d.o.o. in A. d.o.o., kar je predmet tudi v obravnavanem kazenskem postopku. Prvostopno sodišče pa je prav tako ugotovilo (tč. 27) da je zgoraj navedeni predlog Vrhovnega državnega tožilstva RS bil vložen tudi zaradi kaznivih dejanj, ki so bila predmet kazenskega postopka, ki se sedaj vodi pod opr. št. X K 8522/2013, obe zahtevi za preiskavo pa se v svoji obrazložitvi sklicujeta tudi na podatke, pridobljene na podlagi istih odredb za PPU. Na povezanost obeh zadev poleg tega po oceni pritožbenega sodišča kaže tudi pojavljanje istih fizičnih (npr. A. A., E. E., B. B., D. D., F. F.) in pravnih (npr. družbe koncerna Banka, V. d.d., S. AG, J. AG, R. S.A., K. Corp in E. Corp) oseb in časovno obdobje izvrševanja kaznivih dejanj (po sklepu o preiskavi X Kpr 8522/2013 od 13.12.20105 do 27.4.2011, po sklepu o preiskavi X Kpr 26817/2014 pa od 4.3.2003 do 14.1.2008), ki se v veliki meri prekriva. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre nedvomno za povezani zadevi.

8. Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov (zahteva za preiskavo ali obtožni akt, kot je to opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 15930/2017). To zlasti velja za obsežne zadeve, v katerih se že na samem začetku preiskovanja kaže sum storitve več kaznivih dejanj z več udeleženci in mednarodnimi elementom. Nasprotno stališče privede do absurdnega rezultata, da bi v zapletenih zadevah zaradi potrebe po nadaljnjem izvajanju PPU preko dvoletnega obdobja od pridobitve prvih izsledkov PPU, ti morali biti uničeni, ker tožilstvo še ne bi začelo pregona (npr. šesti odstavek 155.a člena ZKP omogoča izvajanje ukrepa tajnega delovanja celo 36 mesecev).

9. V izpodbijanem sklepu je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo (tč. 22), da začne dvoletni rok teči šele po koncu izvajanja vseh PPU. V zvezi s tem je tudi podrobno navedlo posamezne sodne odredbe: I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011, II Kpd 19731/2012 z dne 18. 5. 2012, II Kpd 19992/2012 z dne 15. 5. 2012 in III Kpd 18240/2013 z dne 16. 4. 2013 ter za vsako navedlo tudi stično točko s kaznivimi dejanji, ki so predmet obtožnice v tej zadevi. Glede na stališče prvostopnega sodišča, da je bil z vložitvijo zahteve za sodno preiskavo 27.6.2014 kazenski pregon začet pravočasno, je svoje ugotovitve glede časa prejema izsledkov PPU omejilo na tiste, ki so bili prejeti v obdobju dveh let pred datumom vložitve zahteve (izsledki po odredbah II Kpd 19731/2012 in II Kpd 19992/2012 so bili prejeti šele 12. 12. 2012 in torej nedvomno pred iztekom dvoletnega roka). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v smislu pravočasnosti, prav z vidika zgoraj navedenih okoliščin izvajanja PPU, relevantne tudi odredbe oziroma izsledki PPU pridobljeni kasneje (odredba III Kpd 29827/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani, katere izsledke zagovorniki obtoženega A. A. tudi izločajo, je bila izdana 18. 7. 2014, odredbi II Kpd 14102/2014, odredbi Okrožnega sodišča v Celju (A 9.736 in A 9.741) sta bili izdani 15. 5. 2014, nanašata pa se neposredno na dejanja v tč. VI/1 in 5 obravnavane obtožnice).

10. Pritožniki v zvezi s tem navajajo tudi, da če se dvoletni rok šteje od pridobitve izsledkov PPU na podlagi zadnje odrejenega PPU, je podana možnost zlorabe: tožilstvo bi z namenom navideznega podaljševanja roka iz določbe drugega odstavka 154. člena ZKP, v nedogled vlagalo vedno nove in nove predloge za izdajo odredb za prikrite preiskovalne ukrepe. S tem bi bila kršena tudi pravica do pravne varnosti.

11. Odreditev PPU je predmet odločanja sodišča, ki pri tem upošteva stroge zakonske pogoje. V vsakem konkretnem primeru bi bilo mogoče presoditi tudi, ali gre za zlorabo, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so zgolj na ravni abstraktnega ugibanja.

12. Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, da zavrne izločitev izsledkov PPU pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju, I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011, ker ni bilo pogojev za njihovo uničenje. Ker drevo ni bilo zastrupljeno, tudi njegovi sadeži niso: pravilna je tudi zavrnitev predlogov za izločitev dokazov, izsledkov PPU, do katerih je prišlo na podlagi izsledkov po navedeni odredbi celjskega sodišča. 13. Pritožniki zatrjujejo tudi, da je določba drugega odstavka 154. člena ZKP glede dvoletnega roka povsem jasna, določna in nedvoumna (pritožba Odvetniške družbe P.) oziroma sta namen in volja zakonodajalca povsem jasno in nedvoumno izražena, tako da se ju da razbrati že z jezikovno razlago te določbe (pritožba odvetnika G. G.). Slednji navaja še, da je Ustavno sodišče (US) to zakonsko določbo razlagalo s širjenjem in dajanjem nekega povsem novega pomena konkretni, sicer povsem jasni in nedvoumni zakonski določbi in s tem prekoračilo svojo pristojnost ter poseglo v zakonodajno pristojnost. 14. Sodišča so dolžna soditi po Ustavi in zakonu. „Ker je po prvem odstavku 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) US najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema US. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti...„ Up-1676/06 z dne 22. 10. 2009). Iz odločbe U-I-246/14-20, 24. 3. 2017 je po presoji pritožbenega sodišča popolnoma jasno razvidno, da ureditve hrambe izsledkov PPU, vključno z določbo prvega stavka drugega odstavka 154. člena ZKP, ni mogoče razložiti z golo jezikovno razlago, pač pa z upoštevanjem vsaj še sistematične razlage (npr. tč. 28, 30 in 39), zato pritožbene navedbe niso utemeljene.

15. Zagovorniki obdolženega C. C. navajajo še, da zoper njega v nobenem drugem, domnevno povezanem postopku na katerega se izpodbijani sklep sklicuje, ni bil odrejen noben PPU. Glede odreditve PPU se nanj nanaša le postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju I Kpd 16612/2011. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je v delu, ki se nanaša na obdolženega C. C. nepopolna in nejasna. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se v zvezi z ločenimi ukrepi po 156. členu ZKP v drugih postopkih sklicuje zgolj na odredbe, ki so bile domnevno odrejene zoper ostale soobdolžene ali zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ki se očitajo ostalim soobdolženim. Nikjer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa predsednica senata ne pojasni zakaj naj bi se izsledki PPU, pridobljeni v drugih postopkih, lahko kot dokaz uporabili tudi za obdolženega C. C. 16. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da iz že navedenega predloga Vrhovnega državnega tožilstva RS (A215) izhaja, da je državni tožilec takrat usmerjal predkazenski postopek zoper obdolžena H. H. in C. C. ter z njima povezane fizične in pravne osebe, tako zaradi kaznivih dejanj, ki so predmet tega kazenskega postopka (točka VI obtožnice), kot zaradi tistih, ki so bila predmet kazenskega postopka X K 8522/2013. Obe zahtevi za preiskavo se sklicujeta na podatke, pridobljene na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 95589/2010 z dne 7. 1. 2011 in I Kpd 16789/2011 z dne 29. 3. 2011 ter kasnejših. Izsledki PPU pridobljeni na podlagi odredb, ki so bile izdane za namen razjasnitve teh kaznivih dejanj se lahko uporabijo tudi za obdolženega C. C., če so pomembni za dejanje, ki se očita njemu, saj bi se jih lahko uporabilo tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen.

17. Tudi vprašanje, ali je mogoče šteti zahtevo za sodno preiskavo, ki jo sodišče zavrže, za pravočasno vložen akt tožilstva s katerim začne kazenski pregon, je postalo nepomembno, saj v pravočasnost začetka kazenskega pregona (18. 2. 2013 v zadevi X Kpr 8522/2013) ni dvoma. Ne glede na navedeno pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da je tudi zahteva za uvedbo sodne preiskave z dne 27. 6. 2014, bila ustrezen akt. 18. Pritožniki izpodbijajo tak zaključek prvostopnega sodišča. Navajajo, da rok pretrga le takšen akt državnega tožilca, ki je popoln in vsebuje vse podatke, ki jih zahteva in določa 168. člen ZKP. Če ne izpolnjuje niti formalnih pogojev za obravnavo s strani sodišča, ne more in ne sme imeti negativnih procesnih posledic za osumljeno osebo. Sicer bi bila kršena načela zakonitosti, sorazmernosti in enakosti pred zakonom. Nastop posledic, izločitev nedovoljenih dokazov, ne bil odvisen od skrbnega in profesionalnega ravnanja državnih organov in bi takšna razlaga zakonskih določb pripeljala dejansko do situacije, ko bi enake posledice, torej, da dokazi ne bodo izločeni, nastopila ne glede na to ali bodo državni organi (v konkretnem primeru ODT) pri svojem delu in vložitvi zahteve za uvedbo preiskave ravnali dovolj skrbno in skladno z zakonskimi normami vložili popoln akt ali ne. Tudi v tem primeru bi bila odprta možnost zlorabe z vlaganjem nepopolnih vlog z namenom podaljševanja roka.

19. Prvostopno sodišče je (tč. 29) zavzelo stališče, da je vložitev zahteve za preiskavo dne 27. 6. 2014, pomenila povsem jasno, izrecno in z ustreznim tožilskim aktom začet kazenski pregon. Ne glede na to, da je bila ta zahteva za preiskavo s sklepom z dne 11. 12. 2014 zavržena kot nepopolna vloga, je njena vložitev pretrgala tek dveletnega roka po drugem odstavku 154. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na vsebino te zahteve za preiskavo ni prav nobene okoliščine, ki bi kazala na špekulativni namen tožilstva. Glede možnosti zlorab sodišče tudi v tem primeru ugotavlja, da so akti, ki pomenijo začetek kazenskega pregona predmet natančne zakonske ureditve in sodnega preizkusa, kar jih preprečuje.

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zagovornikov obdolženi kot neutemeljene zavrnilo.