Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka na bančni račun njegovega pravnega pooblaščenca plačati 55.136,82 EUR (43.099,22 EUR iz naslova odpravnine in 12.037,60 EUR iz naslova odškodnine) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2015 do plačila in mu povrniti stroške tega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 628,29 EUR, v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi se moral predsednik senata v tej zadevi izločiti, saj je A. d.d. edini družbenik tožene stranke, A. d.d. pa je tudi največji delničar B. d.d., kjer je bil pred nastopom mandata zaposlen predsednik senata, ki je v predmetnem sporu odločal. Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da je predsednik senata sodeloval v kreditnih odborih B. d.d. in da jo je tudi zastopal v upniških odborih. To delo predsednika senata pri „sestrski družbi“ tožene stranke po prepričanju tožnika vzbuja dvom v njegovo nepristranskost (6. točka 70. člena ZPP). Predsednik senata v tej okoliščini tudi ni obvestil predsednika sodišča, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnilo, ker tožnik po pozivu sodišča z dne 22. 6. 2015 ni predložil zahtevanih izjav prič. Na dan, ko je tožnik prejel ta poziv, pa zaslišanja prič sploh še ni predlagal (do prejema poziva je vložil le tožbo, v kateri pa zaslišanja prič ni predlagal). Zaslišanje prič je prvič predlagal šele v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2015, vendar pa izjav teh prič ni podal, ker za to ni bilo nobene pravne podlage (niti po 236.a členu ZPP), saj v času poziva sodišča z dne 22. 6. 2015 zaslišanja prič še ni predlagal. Sodišče prve stopnje si napačno razlaga določbo drugega odstavka 236.a člena ZPP (saj se ta nanaša na izjave že predlaganih prič). To določbo je zato napačno uporabilo, s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka. Poleg tega bi moral biti poziv iz 236.a člena ZPP podan v obliki sklepa, saj gre za procesno vprašanje, o procesnih vprašanjih pa sodišče odloča s sklepom. V postopku na prvi stopnji je bil dne 22. 9. 2015 opravljen prvi in edini narok za glavno obravnavo, predsednik senata je odredil zvočno snemanje naroka, vendar pa prepis zvočnega posnetka snemanja naroka ni bil vročen niti tožniku niti njegovemu pooblaščencu. S tem je bila tožniku dejansko omejena pravica do pritožbe. Poleg tega, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, ni zaslišalo niti prič tožene stranke C.C., D.D., E.E. in F.F., ki so podali pisne izjave in katerih neposredno zaslišanje je predlagala tožena stranka. Zaslišanje teh prič je deloma predlagal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje jih je na narok celo vabilo, vendar jih ni zaslišalo, v sodbi pa ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. S tem tožniku ni bila dana možnost pravilnega obravnavanja pred sodiščem. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da neposrednega zaslišanja prič C.C. in D.D. ni predlagala nobena od strank, saj je ta dokaz predlagala tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2015. Niti iz obrazložitve sodbe niti iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2015, ni razvidno, v katere listine je sodišče vpogledalo oziroma ali je vpogledalo v vse predložene listine ali ne, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je že tožbi priložil pisno opozorilo za izpolnitev obveznosti, to opozorilo pa je v vednost poslal tudi inšpektorju za delo, kar je razvidno iz same vsebine dopisa z dne 2. 2. 2015. Tega dejstva tožena stranka tudi ni prerekala, temveč ga je celo potrdila, s tem, ko je navajala, da inšpektorat nepravilnosti ni ugotovil. Zato je absurden zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo predloženo nobeno dokazilo o tem, da je bil o kršitvah obveščen inšpektorat. Razen tega opustitev obvestila inšpektorju za delo v primeru izredne odpovedi delavca ni razlog za nezakonitost takšne odpovedi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov, se je brez potrebe ukvarjalo še z vprašanjem njene vsebinske utemeljenosti. Tudi te ugotovitve sodišča prve stopnje pa so povsem napačne. Sestavni del plače je tudi plačilo za delovno uspešnost, ta pa je bila dogovorjena s tožnikovo individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker mu tožena stranka tega ni izplačala, je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka pa tožniku tudi ni zagotavljala varnosti in zdravja pri delu, čeprav je tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zahteval odpravo nevarnosti. Sodišče je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da naj bi direktor tožene stranke kadil v poslovnih prostorih tožene stranke. Tožnik je v zvezi s tem predlagal zaslišanje več prič (ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo), predložil je fotografijo pepelnika s cigareti, elektronsko sporočilo, s katerim je direktorja pozval k prenehanju kajenja in druge listinske dokaze, za katere pa tožnik ne ve, ali jih je sodišče dopustilo, saj dokaznega sklepa še ni prejel. Že na podlagi izpovedb tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke pa bi moralo sodišče zaključiti, da se je v poslovnih prostorih tožene stranke kadilo, s tem pa je tožnik dokazal ogroženost življenja in zdravja (kajenje v zaprtih prostorih, v neposredni ali posredni bližini ljudi, je za zdravje in življenje škodljivo, kar izhaja tudi ...), saj je zakonodajalec kajenje v zaprtih prostorih izrecno prepovedal. Tožnikovo življenje in zdravje pa je bilo ogroženo tudi zaradi uporabe neizpravnega službenega vozila. Napačna in tudi neobrazložena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da uporaba tehnično neizpravnega vozila ni predstavljala grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje tožnika. Pri tej svoji ugotovitvi se sodišče prve stopnje sklicuje na pisni izjavi prič C.C. in D.D., čeprav bi jo moralo neposredno zaslišati. S tem je bil kršen tudi 4. člen ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP, ki jo tožnik v pritožbi izrecno uveljavlja.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik od tožene stranke vtoževal plačilo odpravnine in odškodnine na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2015 (A4), ki jo je podal toženi stranki po prvem odstavku 111. člena ZDR-1. Iz pisnega opozorila za izpolnitev obveznosti pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2015 (A3) izhaja, da naj bi tožena stranka kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ker naj bi vsaj dva meseca zamujala s plačilom dela plače, da naj ne bi zagotavljala tožniku varnosti in zdravja pri delu, pri čemer je tožnik od tožene stranke predhodno zahteval odpravo grozeče nevarnosti za življenje in zdravje in da naj mu ne bi zagotovila varstva pred drugih nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. 6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 71. členom ZPP uveljavljal prepozno (glede na prvi odstavek 286.b člena ZPP), saj ni izkazal, da zatrjevane kršitve v zvezi z okoliščino za izločitev predsednika senata po 6. točki 70. člena ZPP ni mogel predhodno navesti. Pri obrazložitvi te kršitve se tožnik v pritožbi sklicuje le na podatke, objavljene in javno dostopne na spletnih straneh, pri tem pa niti ne pojasni, kdaj so bili ti podatki objavljeni oziroma kdaj je za njih izvedel. Glede na navedeno pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe zaradi nepravočasnosti ni moglo upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita to relativno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da predsednik senata sodišča prve stopnje ni obvestil predsednika sodišča o okoliščini, ki naj bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost. Sporna okoliščina naj bi bila, da je bil predsednik senata v določenem preteklem obdobju zaposlen pri B. d.d., največji delničar B. d.d. je bila A. d.d., ki pa je tudi edini družbenik tožene stranke. Navedena okoliščina po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost predsednika senata sodišča prve stopnje. To potrjuje tudi njegovo pojasnilo, ki ga je podal na predložitvenem poročilu v zvezi s tem pritožbenim očitkom tožene stranke. Iz tega pojasnila izhaja, da mu je delovno razmerje v B. d.d. prenehalo v letu 2013, da pri B. d.d. ni nikoli opravljal poslovodne funkcije, niti ni imel sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, da razen delovnega razmerja s B. d.d. ni imel pomembnih poslovnih povezav, poleg tega pa tudi ni bil njen delničar (z izjemo manjšega števila delnic, ki so jih zaposleni prejeli namesto regresa). Nadalje iz tega pojasnila izhaja, da s A. d.d. ni povezan, z njenimi naložbami ni seznanjen in da ni vedel, da je A. d.d. edini družbenik tožene stranke. Ob tem je dodal, da tudi, če bi mu bilo to dejstvo znano, to ne bi vplivalo na njegovo odločitev. Glede na zgornje ugotovitve pritožbeno sodišče zaključuje, da očitana relativna bistvena kršitev določb postopka (tudi, če ne bi bila uveljavljena prepozno), ne bi bila podana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 125.a členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni izdelalo prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 22. 9. 2015, ker ta prepis ni bil priključen zapisniku o naroku, tožniku pa ni bil vročen niti zapisnik naroka niti prepis zvočnega posnetka tega naroka. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 22. 9. 2015 ne izhaja, da bi predsednik senata odredil zvočno snemanje naroka. Zapisnik tega naroka je bil torej sestavljen v skladu s prvim odstavkom 124. člena ZPP (kar izhaja tudi iz pojasnila predsednika senata na predložitvenem poročilu), zato je tudi ta pritožbena navedba tožnika neutemeljena. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je v zapisniku tega naroka navedeno tudi, da se bo zapisnik naroka pooblaščencema strank posredoval po e-pošti na naslova, ki sta sodišču znana. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bil ta zapisnik poslan pooblaščencu tožnika dne 22. 9. 2015 ob 15.27 uri iz elektronskega naslova vodje pisarne in vpisnikov G.G., delavke prvostopenjskega sodišča. 8. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo 236.a člen ZPP (kar je uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje), ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Po prvem odstavku 236.a člena ZPP lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priče lahko izpovedovale na naroku. Drugi odstavek 236.a člena ZPP pa določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. S to določbo se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka, saj se s pridobitvijo pisnih izjav teh prič prepreči njihovo zaslišanje v primerih, ko predlagane priče o odločilnih dejstvih ne bi mogle izpovedovati (sedmi odstavek 236.a člena ZPP), s tem pa se prepreči tudi nepotrebno podaljševanje postopka. Ko sodišče pozove stranko, da predloži pisne in podpisane izjave prič, ki jih je stranka predlagala, se morajo te izjave nanašati na dejstva (ki jih je zatrjevala stranka in obstoj ali neobstoj katerih je dokazovala s predlaganimi pričami), o katerih bi priče lahko izpovedovale na naroku.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje potem, ko je prejelo tožnikovo tožbo in odgovor tožene stranke na tožbo, obe stranki z dopisom z dne 22. 6. 2015 pozvalo, da na podlagi 286.a člena ZPP v 15 dneh s pisno vlogo dodatno obrazložita svoje predhodne navedbe in da podata dodatne navedbe in dodatne dokazne predloge, če je takšen njun interes, ker to na prvem naroku ne bo več mogoče. Obenem je v tem dopisu navedlo, da morata stranki, če bosta predlagali dokaz z zaslišanjem prič (ali pa sta to že storili) predložiti pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priče lahko izpovedovale, pri čemer je treba izjavam predlaganih prič priložiti kopije njihovih osebnih dokumentov in navesti njihove kontaktne podatke. Če tega ne bosta storili, bo sodišče dokaz z zaslišanjem predlaganih prič izvedlo le, če bosta stranki izkazali za verjetno, da sta pisne izjave predlaganih prič poskušali pridobiti, vendar pri tem nista bili uspešni. V dopisu sta bili stranki tudi opozorjeni, da morata v primeru, če bosta predložili pisne izjave prič, ob tem navesti, ali zahtevata njihovo neposredno zaslišanje, ker lahko v nasprotnem primeru sodišče odloči, da se bodo pisne izjave le prebrale (236.a člen ZPP). V omenjenem dopisu jima je sodišče prve stopnje dodelilo še 15-dnevni rok (šteto od dneva vročitve morebitne pisne vloge nasprotne stranke), da se do navedb nasprotne stranke v pripravljalni vlogi opredelita, v zvezi s tem podata morebitne dodatne dokazne predloge in navedeta, ali zahtevata neposredno zaslišanje prič, ki so podale pisne izjave (z opozorilom na posledice po 236.a členu ZPP, če stranki tega ne bosta storili). Obenem sta bili tudi opozorjeni, da se bodo vloge in dokazi, ki jih navaja dopis, upoštevali samo, če bodo predloženi v rokih, ki jih je določilo sodišče, razen v primeru, če jih stranki predhodno brez svoje krivde nista mogli predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanje spora (pri čemer velja enako tudi za navedbe strank na naroku).

10. Ker v času, ko sta bili stranki z omenjenim pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga po stališču pritožbenega sodišča ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da predstavlja vsebina zgoraj navedenega poziva sodišča prve stopnje dejansko le prepis dela zakonskih določb 286.a člena ZPP oziroma 236.a člena ZPP. 285. člen ZPP opredeljuje materialno procesno vodstvo kot pripravljalno procesno dejanje sodišča. Eden bistvenih namenov materialnega procesnega vodstva je zbiranje procesnega gradiva (vključno z dokaznim gradivom) s ciljem, da se v sodnem postopku vsestransko, vendar brez nepotrebnega zavlačevanja razišče sporni predmet. Materialno procesno vodstvo pride v poštev takrat, ko stranka sama od sebe ne navede vseh odločilnih dejstev oziroma ne ponudi vseh dokazil, ki se nanašajo na njene navedbe. Odločilna za uspešno izvajanje materialnega procesnega vodstva pa je sodnikova aktivnost. V okviru materialnega procesnega vodstva si mora sodnik aktivno prizadevati, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta odločilna za rešitev sporne zadeve. Iz 285. člena ZPP jasno izhaja, da je dolžnost predsednika senata, da te pomanjkljivosti poskuša odpraviti tudi s postavljanjem konkretnih vprašanj strankam oziroma na drug primeren način. Materialno procesno vodstvo, ki ga je dolžan izvajati sodnik, pa je povezano tudi z obveznostjo strank, da pravočasno navedejo vsa odločilna dejstva, da predlagajo dokaze za potrditev njihovih navedb in da se izjavijo o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. 286. člen ZPP je opredelil prekluzijo glede navajanja strank in predlaganja dokazov (najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo) in izjeme od te prekluzije. Novelirani 286. člen ZPP (s tem pa tudi 286.a člen ZPP) sta dala sodniku možnost, da strankam že pred prvim narokom s pisnim pozivom naloži, da se dodatno izjavijo v svojih navedbah glede določenih dejstev, da dopolnijo svoje dokazne predloge ali da predložijo pisne dokaze, na katere se sklicujejo, … in sicer pod pretnjo prekluzije kot sankcije, če na ta poziv stranke ne bodo odreagirale. Z uporabo te možnosti se je materialno procesno vodstvo, ki ga je dolžan izvajati predsednik senata, preneslo v obdobje pred prvim narokom za glavno obravnavo. Materialno procesno vodstvo, ki se izvaja s pisnimi pozivi sodišča, pa mora biti po vsebini in načinu enako materialnemu procesnemu vodstvu, ki bi se izvajalo na glavni obravnavi na podlagi 285. člena ZPP. To pomeni, da mora biti tudi poziv strankam dovolj konkretiziran, da stranke lahko ugotovijo, kaj želi sodišče od njih izvedeti oziroma kaj morajo sodišču še predložiti. Šele v primeru, če stranke ne bi sledile takšnemu pozivu, jih lahko utemeljeno doleti sankcija prekluzije že na prvem naroku. Pritožbeno sodišče zaključuje, da stranki na podlagi omenjenega pisnega poziva sodišča prve stopnje nista mogli vedeti, o katerih dejstvih se morata izjaviti, glede katerih okoliščin morata dopolniti svoje navedbe o dejstvih, katere dokazne predloge morata dopolniti oziroma katere pisne dokaze morata predložiti.

12. Tožnik pa ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nekaterih prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Na to kršitev (ki bi po svoji naravi lahko bila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) bi se tožnik lahko skliceval le, če ne bi prišlo do zaslišanja prič, ki jih je predlagal on, torej ko bi sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v njegove pravice. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 236.a člena ZPP, ker ni zaslišalo priče F.F., saj pisna izjava navedene priče sploh ni bila vložena v spis. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, da ni jasno, katere listinske dokaze je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Iz dokaznega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine, ki sta jih v spis vložili stranki, kar pomeni, da ni zavrnilo izvedbe nobenega listinskega dokaza.

13. Tožnik sicer nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1 ni bistveno, če je o kršitvi predhodno obvestil inšpektorja za delo, saj se je v sodni praksi oblikovalo drugačno stališče (sicer še v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki pa glede pisnega obveščanja inšpektorja za delo, v primeru, ko izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda delavec, ni imel bistvenih razlik v primerjavi z ZDR-1). Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1 je tudi pisno obvestilo inšpektorata za delo o kršitvah obveznosti, ki naj bi jih delavcu storil delodajalec (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008, sodba opr. št. VIII Ips 178/2009 z dne 28. 9. 2010, sodba in sklep opr. št. VIII Ips 108/2006 z dne 6. 6. 2006). Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko tožniku na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopustilo, da bi dokazoval, da je obvestil inšpektorja za delo o kršitvah tožene stranke. Tudi to ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP.

14. Ker je sodišče prve stopnje v postopku storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki so opisane zgoraj, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da teh kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje te kršitve odpraviti in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

15. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo na podlagi dosedaj izvedenih dokazov in njihove dokazne ocene, utemeljeno zaključilo, da kršitve, v zvezi s katerimi je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti utemeljena podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po četrti, šesti in sedmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ta ugotovitev pritožbenega sodišča pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje po ponovno izvedenem postopku ne bi moglo sprejeti drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov (v odvisnosti od izvedenih dokazov).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.