Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena pravilno. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, to je na steklenih vratih vetrolova. Vhod v poslovne prostore tožene stranke pa je približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi po preteku poskusne dobe z dne 16. 12. 2013, s katero je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013, nezakonito (I. točka izreka). Odločilo je, da je nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi nemogoče, zato tožnici preneha delovno razmerje pri toženi stranki na dan izdaje te sodbe (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.175,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 562,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna iz razloga, ker toženi stranki ni bila tožba pravilno vročena v odgovor. Tožena stranka je ves čas obratovala, v družbi so bili vseskozi prisotni zaposleni, zato ni razlogov, zakaj poštni uslužbenec ni mogel vstopiti in pustiti pošiljke v podjetju ali vsaj potrkati oz. vstopiti. Tožena stranka je imela v času vročitve na naslovu postavljen poštni nabiralnik z ustrezno označbo firme, kot izhaja iz fotografij v spisu in iz izpovedi priče A.A., ki je bil v kritičnem času zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je navedeno pričo brez kakršnekoli obrazložitve označilo za neverodostojno. Navedena priča nikakor ni obremenjena z izidom predmetne pravde, saj pri toženi stranki ni več zaposlena. Opozarja, da tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima ustrezno označenega oziroma postavljenega poštnega nabiralnika, poštni uslužbenec vročitve ni opravil skladno z določili ZPP. Poštni uslužbenec je namreč, ne da bi se prepričal, kateri je pravilen vhod v poslovne prostore tožene stranke, obvestilo o vročitvi nalepil na vrata, ki so bila najbližje hišnemu predalčniku. Pri tem niti ni preveril, če je tožena stranka v prostorih. Poudarja, da je poštni uslužbenec obvestilo o vročitvi nalepil na napačna vrata. Vhod v poslovne prostore tožene stranke je namreč z druge strani objekta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vhod je označen z belimi listki, na katerih je navedena firma tožene stranke. Poštni uslužbenec očitno pri opravljanju svojega poklica ni bil dovolj skrben. Izpovedal je celo, da ga ob pričetku opravljanja dela nihče ni uvedel v delo v navedenem terenu ter da tega terena ne pozna prav dobro. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do fotografij, ki jih je tožena stranka dostavila sodišču v postavljenem roku. Iz navedenih fotografij so razvidna steklena vrata, na katera je bilo nalepljeno obvestilo, skupaj s poštnimi nabiralniki in drug vhod. Predlaga, da pritožbeno sodišče preveri, ali je bil ta dokaz izveden vpričo sodnikov prisednikov, sicer naj sodbo razveljavi že zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je bila (ne)udeležba tožene stranke v predmetni pravdi v celoti odvisna od skrbnosti in izkušenj poštnega uslužbenca, kar je nedopustno, saj se na tak način nezakonito posega v ustavno zagotovljene človekove pravice. Če so posledice napak poštnega uslužbenca tako hude, je dolžnost sodišča, da preuči ustavnost določb 141. člena ZPP s pobudo za oceno ustavnosti. Meni tudi, da izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, kako je določilo višino prisojene denarne odškodnine glede na dejavnike določene v 2. odstavku 118. člena ZDR-1. V tem delu je sodba neobrazložena. Prvostopenjsko sodišče je le pavšalno navedlo, katere dejavnike je upoštevalo pri določitvi odškodnine, ni pa navedlo, kako je posamezen dejavnik vplival na odmerjeno višino odškodnine. Prav tako se zgolj pavšalno sklicuje na stopnjo brezposelnosti in težko zaposljivost tožničinega poklicnega profila, pri čemer pa ne navede, za kakšen tožničin profil gre, niti kako so navedena dejstva vplivala na višino odmerjene odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to določa 2. odstavek 338. člena ZPP.

5. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni (pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni na podlagi 41. člena ZDSS-1) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženi stranki. Pritožbeno sodišče je o obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 433/2014 z dne 4. 9. 2014 sklenilo, da se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Ugotovilo je namreč, da obstaja utemeljen dvom o tem, da tožena stranka tožbe s pozivom na odgovor ni prejela pravilno v skladu z določili ZPP. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati zlasti poštnega uslužbenca, ki je vročal pošiljko ter zaslišati tudi pričo A.A., ki je dnevno prisoten na sedežu tožene stranke ter ugotoviti ali je tožena stranka dejansko prejela poštno pošiljko skladno z določili ZPP in v nadaljevanju postopati glede na svoje ugotovitve.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo poštnega uslužbenca B.B. in zaposlenega pri toženi stranki A.A.. Na podlagi izpovedi poštnega uslužbenca je zaključilo, da na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke, zato je pismonoša na glavnih vratih pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Zaključilo je, da je poštni uslužbenec ravnal skladno z določili 142. člena ZPP, ko je obvestilo pustil na steklenih vratih vetrolova, ki se nahajajo ob hišnih predalčnikih. Nadalje je ugotovilo, da je poštni uslužbenec obvestilo pustil na steklenih vratih vetrolova, ker je razumel, da so glavni vhod v stavbo in ker se nahajajo zraven hišnih predalčnikov. Razlogovalo je, da je navedeno postopanje življenjsko in pričakovano, saj se ob navedenih vratih vetrolova nahajajo hišni predalčniki, medtem ko so vhodna vrata tožene stranke oddaljena in slabo označena. Iz fotografij (B1) je sicer razvidno, da so na vratih tožene stranke sicer nalepljene manjše bele papirnate oznake, med katerimi je navedena tudi firma tožene stranke, kar pa sodišču prve stopnje ni omogočalo zaključka, da so se tam nahajale na dan poskusa vročitve. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da tudi če bi se tam nahajale na dan poskusa vročitve, gre za običajen način označevanja poslovnih prostorov družb, ki se navadno označijo z vidnejšimi in večjimi oznakami trajnejše narave. Poudarilo je še, da tožena stranka ni ustrezno poskrbela za oznako vhodnih vrat, ki so bila oddaljena od hišnega predalčnika ter za oznako hišnega predalčnika. Zaključilo je, da je bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo pravilna. Ugotovilo je, da je bila glede na vrnjeno pisemsko pošiljko z označbo vročevalca, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, vročitev opravljena po 15 dneh, ko je bil naslovnik obveščen o prispelem pismu (17. 1. 2014), tj. 2. 2. 2014, ko se šteje, da je bila tožba vročena toženi stranki.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo pravilna. Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje sodnih pisanj opravi po 133. členu ZPP in sicer tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali pa delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ZPP ni mogoča. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, uporabiti določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.

9. Poštni uslužbenec bi moral skladno z 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke, oziroma, da predalčnik ni bil ustrezno označen, kar je izhajalo iz izpovedi poštnega uslužbenca B.B.. Posledično bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Pritožba utemeljeno ugotavlja, da je poštni uslužbenec obvestilo pustil na napačnih vratih. Tožena stranka ima namreč vhod iz dvorišča, za hišo. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je vhod v poslovne prostore tožene stranke približno 10 metrov od izpostavljenih predalčnikov (kar je izpovedala priča A.A.) in steklenih vrat vetrolova in se nahaja za vetrolovom. Poštni uslužbenec je obvestilo pustil na napačnih vratih, tj. na steklenih vratih vetrolova. Sodišče prve stopnje je sicer razlogovalo, da je poštar obvestilo pustil na teh vratih, ker je razumel, da so glavni vhod v stavbo in ker se nahajajo zraven hišnih predalčnikov. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da je navedeno postopanje življenjsko in pričakovano, saj se ob navedenih vratih vetroloma nahajajo hišni predalčniki, medtem, ko so vhodna vrata tožene stranke oddaljena in slabo označena.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je bila vročitev opravljena v skladu z določili ZPP. Poštni uslužbenec je namreč obvestilo pustil na napačnih vratih, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Drži sicer, da so se ta vrata nahajala zraven hišnih predalčnikov, vendar pa navedeno še ne pomeni, da za pravilno vročitev po ZPP zadošča zgolj domneva poštnega uslužbenca (četudi je življenjska in pričakovana), da je obvestilo pustil na pravih vratih. Priča A.A., ki je bil zaposlen pri toženi stranki do julija 2014, je celo izpovedal, da jim je poštni uslužbenec v preteklosti že prinesel kakšen paket, in da se ne spomni, da bi kdaj imeli težave z vročanjem.

11. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v določenem roku, vendar pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Izkazalo se je, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe sodišče druge stopnje ni presojalo, ker je v skladu s 318. členom ZPP potrebno kumulativno izpolnjevanje vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, s sklepom razveljavilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP. Ker pritožbeno sodišče navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.