Jedro

V našem kulturnem okolju ni običajno, da bi starši skrbeli za otroke v smislu, da bi bili otroci tudi po zaključenem univerzitetnem študiju materialno/finančno neosamosvojeni. Pritožbeno sodišče sodi, da je zaključek dodiplomskega študija in pridobitev univerzitetne izobrazbe tista točka v otrokovem življenju, do katere obstoji zakonska preživninska obveznost staršev, od tu naprej pa starši lahko k otrokovemu preživljanju in šolanju prispevajo v povsem običajni civilnopravni sferi (npr. kot darilo), če to želijo. Ker tožnica terja preživnino za tisto leto, ko je opravljala podiplomski študij, z zahtevkom ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 330,37 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec od 25. 9. 2012 do 15. 8. 2013 dolžan plačati po 300,00 EUR mesečno in zamudne obresti ter stroške postopka. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je na O. študirala tri leta po t. i. bolonjskem študiju. Sprašuje se, zakaj bi morala očeta vprašati za soglasje glede študija v tujini, če je ta šolnino plačal in to štel kot dobro naložbo. Plačilo šolnine (kar sta prispevala oba starša) ne pomeni plačila preživnine. Ne drži, da je na O. pridobila tako izobrazbo, da bi se lahko zaposlila. Bolonjski študij arheologije in antropologije ne nudi nobene možnosti zaposlitve in sodišče do takega zaključka na podlagi dokaznega postopka ni moglo priti, temveč je sklepalo na pamet. Izpostavlja, da toženec veliko plačuje za teniško šolo za svoji drugi dve hčeri (do česar se sodišče ni opredelilo), sama pa je študirala redno in vestno, zato ji sodišče ne more nalagati, da bi lahko študirala ob delu. Glede na njegove prihodke in na izdatke, ki jih ima z drugima otrokoma, je pričakovati, da bo deležna enakega obravnavanja s strani očeta, ki to zmore. Toženec je v letu 2013 uveljavljal davčno olajšavo, tožnici pa na račun šolnine ni plačal nič, zato je upravičena vsaj do tega zneska. Sodbo razume tako, da si otroci razvezanih staršev ne smejo privoščiti študija v tujini, temveč naj se nemudoma po osnovni šoli zaposlijo in se šolajo izredno. Sodišče je zmotno upoštevalo obseg tožničinega dela, saj je lahko delala le tri ure tedensko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril, konkretizirano prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj; če se otrok redno šola (pa tudi če se redno šola, vpisan na izredni študij), so ga dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Pri presoji, kdaj (tj. v kakšnih življenjskih situacijah) določiti preživnino (in v kakšni višini), je treba izhajati še iz 102. člena ZZZDR, ki staršem nalaga, da morajo otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, ter 103. člena ZZZDR, po katerem so starši dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje.

6. Ne glede na to, da se preživninska obveznost staršev (ta je praviloma porazdeljena mednju – 126. člen ZZZDR) vselej določa na podlagi njihovih (finančnih in pridobitnih) zmožnosti, je višina posamezne preživnine odvisna tudi od potreb vsakokratnega otroka (129. člen ZZZDR). Te so lahko različne med otroki iste starosti, prav tako pa potrebe posameznega otroka niso enake skozi vsa življenjska obdobja. Otrokove potrebe se v obdobju zgodnjega otroštva prek obdobja osnovnošolskega šolanja praviloma postopoma povečujejo ter dosežejo svoj vrh v času srednješolskega in visokošolskega šolanja. Toda preživninska obveznost staršev (ne glede na morebitno stalnost njihovih finančnih in pridobitnih zmožnosti ter enak nivo otrokovih potreb) ne sledi nujno tej krivulji. Ni treba, da prelomnico predstavlja ravno prehod otroka iz mladoletnosti v polnoletnost, predvsem zato, ker to ne sovpada s prehodom iz srednješolskega v visokošolsko šolanje (otroci praviloma postanejo polnoletni v tretjem letniku srednje šole), je pa dejstvo, da usposobitev otroka za samostojno življenje in delo nujno terja postopno osamosvojitev otroka tudi v materialnem/finančnem smislu. Preživninska obveznost staršev (kadar ti to zmorejo, seveda) zato raste premosorazmerno z rastjo otrokovih potreb vse do zaključka srednješolskega šolanja, nato pa se mora trend preživljanja postopoma obrniti in padati, dokler po zaključku rednega šolanja ne izzveni v otrokovi materialno-finančni samostojnosti. Kdaj ta točka nastopi in preživninska obveznost popolnoma ugasne, je odvisno od odgovora na vprašanje, kdaj je redno šolanje zaključeno (s tem se je seveda treba ukvarjati le, kadar se ta pogoj izpolni prej, preden nastopi drugi, alternativno določen zakonski pogoj, ki povzroči prenehanje preživninske obveznosti: otrok dopolni šestindvajset let). Ker ZZZDR pojma redno šolanje ne opredeljuje, je na sodišču, da ga prek obravnavanja raznolikih primerov ustrezno zapolni.

7. V obravnavani pravdi hči od očeta terja preživnino za eno leto magistrskega študija v C. Zakonodaja, kot rečeno, ne ureja, katero šolanje sodi v pojem rednega šolanja – ali zgolj dodiplomsko ali morda tudi podiplomsko šolanje. Predlog sprememb ZZZDR je sicer predvideval omejitev zgolj na dodiplomski študij, vendar spremembe niso bile sprejete(1). V pravni literaturi je zaslediti stališče, da naj bi redno šolanje obsegalo le dodiplomski študij(2), sodna praksa pa odgovora na to vprašanje še ni dala. Od spremembe visokošolskega študijskega sistema dalje (v t. i. bolonjski študij) se nadalje zastavlja še vprašanje, ali je magistrski bolonjski študij del dodiplomskega ali podiplomskega študija. Na načelni ravni bi bilo sicer pritrditi stališču, da magistrski bolonjski študij predstavlja del dodiplomskega študija (in s tem rednega šolanja), a to v obravnavani zadevi ni bistveno, ker tožnica na C. ni študirala po bolonjskem programu, temveč je šlo za klasičen podiplomski magistrski študij.

8. Tožnica v pritožbi sicer navede, da je v C. študirala po bolonjskem programu, a to navede prvič, zato pritožbeno sodišče tega dejstva v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne more in ne sme upoštevati. Ker tožnica ni konkretizirano prerekala toženčevih trditev, da cambriški magisterij predstavlja podiplomski študij(3), se to dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. Pripomniti pa je treba, da je tožnica tožbi priložila potrdilo o vpisu na C., ki ga je izdal Odbor za podiplomski študij (priloga A 4).

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica od toženca terja preživnino za tisto leto, ko je študirala v C., kar pomeni, da zahteva preživnino za čas, ko je opravljala podiplomski študij. Pritožbeno sodišče sodi, da je tožnica, ne glede na to, da še ni dopolnila šestindvajset let, pred tem že zaključila redno šolanje, zato do preživnine ni več upravičena. V našem kulturnem okolju ni običajno, da bi starši skrbeli za otroke v smislu, da bi bili otroci tudi po zaključenem univerzitetnem študiju materialno/finančno neosamosvojeni. Najbolj običajno se podiplomski študij opravlja bodisi ob delu (ko je podiplomski študent že zaposlen in torej finančno neodvisen) ali kot nadaljevanje akademske poti (npr. mladi raziskovalci). Pritožbeno sodišče sodi, da je zaključek dodiplomskega študija in pridobitev univerzitetne izobrazbe tista točka v otrokovem življenju, do katere obstoji zakonska preživninska obveznost staršev, od tu naprej pa starši lahko k otrokovemu preživljanju in šolanju prispevajo v povsem običajni civilnopravni sferi (npr. kot darilo), če to želijo. To je očitno želel tudi toženec, saj je hčerki plačal polovico šolnine, poleg tega pa ji je še nakazoval določene zneske in ji plačeval račune za telefon(4).

10. Glede na zavzeto materialnopravno stališče so ostale pritožbene navedbe pravno neodločilne, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni podrobneje ukvarjalo. V zvezi s tožničinimi navedbami, da ji zaključeni dodiplomski študij ni omogočal zaposlitve, pripominja le, da ZZZDR staršem ne nalaga dolžnosti preživljanja otrok, vse dokler ti se ne izšolajo za poklic oziroma ne pridobijo izobrazbe, s katero se jim uspe (takoj) zaposliti(5). Sodna praksa je le izjemoma in na podlagi povsem specifičnih okoliščin obravnavanih zadev (bistvena razlika je, da je šlo tam za srednješolsko šolanje, pa še to s programom, krajšim od štiriletnega) zavzela stališče, da preživninska obveznost staršev ni ugasnila, kljub temu da je otrok že pridobil poklic, ki pa mu ne omogoča zaposlitve(6). Sprejem pritožničinega stališča bi pomenil prevalitev vseh težav z zaposlovanjem mladih na pleča staršev, kar gotovo ni bil namen zakonodajalca(7), prav tako pa bi bil v nasprotju s sodno prakso.

11. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar pomanjkljivosti ni odkrilo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožencu je dolžna povrniti njegove odvetniške stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo: 254,40 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov in 55,97 EUR DDV, skupaj 330,37 EUR.

Op. št. (1): Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili Karla Zupančiča in Barbare Novak, Uradni list RS, Ljubljana, 2004, str. 97. Op. št. (2): Končina Peternel, dr. M., Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten, letnik XXVI, Ljubljana, 2005, str. 49. Op. št. (3): V tožbi je navedla zgolj, da se je v spornem letu vpisala na magistrski študij (II. točka tožbe, list. št. 2). Toženec je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem dejstvom izrecno izpostavil, da je tožnica redni študij zaključila leto prej ter da podiplomski študij nima narave rednega študija (2. točka odgovora na tožbo, list. št. 14). Tožnica teh dejstev ni prerekala, temveč je v pripravljalni vlogi dodala, da je dosegla akademsko stopnjo magisterij (V. točka, list. št. 67). Toženec je nato v svoji pripravljalni vlogi še enkrat opozoril, da je tožnica z diplomo na O. končala redno šolanje (3. točka, list. št. 91), pri tem pa je vztrajal tudi na naroku 6. 2. 2014 (list. št. 74).

Op. št. (4): Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ji je v spornem obdobju izročil približno 14.000,00 EUR).

Op. št. (5): Tako izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 16. 5. 2002, opr. št. II Ips 134/2002. Op. št. (6): Primerjaj dejanski stanji v zadevah, ki ju je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 16. 5. 2002, opr. št. II Ips 134/2002, in Višje sodišče v Celju v sodbi z dne 31. 8. 2005, opr. št. Cp 1543/2004. Op. št. (7): Tako izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 16. 5. 2002, opr. št. II Ips 134/2002.