Jedro

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali in v kakšnem obsegu sta bili pri odmeri komunalnega prispevka upoštevani okoliščini povečanja neto tlorisne površine objekta in spremenjene namembnosti.

Če se objekt glede nekaterih vrst komunalne opreme na novo (prvič) priključuje nanjo, bi moral to organ v svoji odločbi izrecno navesti – povedati, za katero komunalno opremo gre in na tej podlagi opraviti izračun komunalnega prispevka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Novo mesto št. 351-670/2007-1914 z dne 14. 12. 2007 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini ... EUR za rekonstrukcijo, prizidavo in spremembo namembnosti objekta v očesno ordinacijo, optiko in stanovanje, stoječega na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... Naložila mu je, da navedeni znesek plača v 30 dneh po vročitvi odločbe, v nasprotnem primeru se obračunajo zakonske zamudne obresti.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišča posega ležijo v 5. območju opremljanja, kot ga določa program opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja: „Ureditveni načrt centralnega dela ...“, izdelovalca ... d.o.o., iz maja 1999. Po navedenem programu opremljanja je celotna vrednost izgradnje potrebnega infrastrukturnega omrežja v 5. območju ocenjena na 7.452,37 SIT na m2 oz. 31,10 EUR na m2 (revalorizirano na oktober 2007). Iz tega stroška so izvzeti stroški izgradnje plinovodnega, elektroenergetskega in telekomunikacijskega omrežja in še neizvedeni del ceste … (51%). Tako je osnova za odmero komunalnega prispevka strošek izvedenega infrastrukturnega omrežja v višini 25,94 EUR na m2. V obravnavani zadevi izračunani komunalni prispevek predstavlja zmnožek površine gradbene parcele (855 m2) in stroškov opremljanja v višini 25,94 EUR na m2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da je bila glede na zakonodajo, ki je veljala v času odmere, ta vezana na stavbno zemljišče, ni pa bilo pomembno, kaj se je dogajalo z objektom. Šele po februarju 2008 so veljali novi predpisi, ki so dejansko začeli ločevati odmero za nove in obstoječe stavbe. Ker je tožnik vložil svojo vlogo pred njihovo uveljavitvijo, je bila obravnavana po stari zakonodaji. Poudarja tudi, da je bil komunalni prispevek zaračunan le za tisto komunalno opremo, ki je obstajala v času odmere, pri čemer so v programu opremljanja v poglavju 1.3.6. (delitev stroškov) in v 1.3.6.1. (opredelitev zavezancev) na strani 31 kot zavezanci opredeljeni tudi investitorji, ki so prizidali ali nadzidali obstoječi objekt, spremenili njegovo namembnost oz. ga rekonstruirali, če je bilo za to treba povečati priključke na javno infrastrukturo oz. povečati njihovo zmogljivost. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da organ ni upošteval 2. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka iz leta 1999, ki med drugim govori o sorazmernem delu stroškov, ki odpadejo na zemljiško parcelo, na katerem namerava investitor graditi stavbo oz. je ta že zgrajena (stavbna parcela). Toženka bi zato morala upoštevati le velikost parcelne številke 228/1 v velikosti 579 m2, na kateri je že stal stanovanjski objekt in ne velikosti gradbene parcele v izmeri 855 m2. Poleg tega v zadevi ni bil uporabljen Odlok o komunalnem prispevku Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok), ki v 6. členu določa, da je treba za prizidave in rekonstrukcije že obstoječih objektov za izračun ugotoviti razliko med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča. Nadalje je bilo brez pojasnila in podlage iz izračuna izvzeta izgradnja plinovoda, elektroenergetskega in telekomunikacijskega omrežja in ceste ... Glede na navedeno je prepričan, da toženka ne namerava zgraditi komunalne infrastrukture v obsegu, kot to določa program opremljanja. Poudarja, da je iz gradbenega dovoljenja z dne 14. 9. 2007 razvidno, da se namembnost obstoječega stanovanjskega objekta spreminja le v višini 49 %, česar odločba ni upoštevala. Prav tako ni upoštevano, da se obstoječi stanovanjski objekt povečuje zgolj za 20 %, pri čemer je bil stanovanjski objekt pred posegom v celoti komunalno opremljen. Meni, da bi bilo treba ob upoštevanju velikosti parcele št. 228/1 najprej določiti višino komunalnega prispevka, kot tožnikovo obveznost pa nato določiti le razliko med novo predvideno izrabo stavbnega zemljišča in obstoječo izrabo stavbnega zemljišča. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo podrobno pojasnjuje način odmere komunalnega prispevka na podlagi sprejetega programa opremljanja, v katerem so bili med drugim stroški od opremljanja določeni na m2 stavbnega zemljišča v določenem območju opremljanja in ne na m2 nove izrabe stavbnega zemljišča, kot bi to želel tožnik. Tak način je namreč določala zakonodaja za izračun stroškov, torej glede na m2 stavbnega zemljišča. Ker do prejema tožnikove vloge komunalna infrastruktura ni bila izvedena v celoti, je bil iz obračuna izvzet plinovod, elektroenergetsko in telekomunikacijsko omrežje ter 51 % stroškov na račun izgradnje ceste ... Nadalje pojasnjuje, da je tožnik vložil vlogo za odmero komunalnega prispevka za parc. št. 227/1, 228/1, 228/2 in 229 k.o. ..., katerih skupna površina je 1837 m2, od tega je po ureditvenem načrtu stavbnega zemljišča okoli 1100 m2. Toženka je komunalni prispevek odmerila le od gradbene parcele, ki jo je določil tožnikov projektant v izmeri 855 m2 in ne od stavbnega zemljišča, kot to določa program opremljanja. Ne drži niti to, da pri odmeri ni upoštevala Odloka, saj se nanj v uvodu odločbe sklicuje, njegov 2. člen pa pri odmeri napotuje na uporabo programa opremljanja. Poudarja še, da v tistem časovnem obdobju pri izračunu komunalnega prispevka sprememba namembnosti ni imela nobenega vpliva. Ne drži niti to, da je bil stanovanjski objekt pred novim posegom v celoti komunalno opremljen – sem ne sodita namreč le vodovod in kanalizacija, ampak tudi javna razsvetljava, ceste itn. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske odločbe in to ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, je bil zahtevek za odmero komunalnega prispevka vložen 16. 8. 2007, torej v času, ko je že veljal Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji; v nadaljevanju ZPNačrt). Ta je med drugim v prehodni določbi 2. odstavka 103. člena določil, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 135. do 155. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), torej tudi določbe, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka. Zato je treba pri odgovoru na vprašanje, v katerih primerih je investitor oz. lastnik objekta tudi zavezanec za plačilo komunalnega prispevka in katera merila se pri tem uporabijo, izhajati iz določb ZPNačrt in v tem obsegu uporabljati tako podzakonske kot občinske predpise, za katere je v 2. odstavku 108. člena ZPNačrt določeno, da se na njihovi podlagi odmerja komunalni prispevek do poteka 6 mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta (OPN).

V skladu z 80. členom ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Z vidika lastnikov obstoječih objektov to pomeni, da jim bo zaračunan komunalni prispevek le za tisto komunalno opremo, na katero doslej niso mogli priključiti svojih objektov, zaradi česar se bo štelo, da se na to infrastrukturo priključujejo na novo, medtem ko bo komunalni prispevek za infrastrukturo, na katero so objekti že priključeni in je bil komunalni prispevek zanjo že zaračunan, dolžni plačati v primeru, če bodo spreminjali namembnost objekta ali njegovo neto tlorisno površino.

V zadevi ni sporno, da je tožnik investitor prizidave k obstoječemu objektu (torej povečuje njegovo neto tlorisno površino) in da spreminja njegovo namembnost. Glede na določbo 80. člena ZPNačrt je zato nepravilno stališče pritožbenega organa, da je bilo glede na zakonodajo, veljavno v času odmere, za izračun komunalnega prispevka pomembno le stavbno zemljišče, ne pa tudi objekt oz. dogajanje v zvezi z njim. To potrjuje tudi 1. odstavek 82. člena ZPNačrt, po katerem se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali in v kakšnem obsegu sta bili pri odmeri komunalnega prispevka upoštevani okoliščini povečanja neto tlorisne površine objekta in spremenjene namembnosti. Komunalni prispevek je namreč po navedbah v obrazložitvi odločbe izračunan kot zmnožek površine gradbene parcele in stroškov opremljanja na m2 stavbnega zemljišča. To daje podlago edino za sklep, da je organ upošteval stanje, kot da na zemljišču posega še ni objekta, torej da je komunalni prispevek izračunan za novogradnjo, ali pa za sicer obstoječi objekt, ki se prvič priključuje na komunalno infrastrukturo, in da torej ni upoštevano, da se komunalni prispevek odmerja zaradi povečanja neto površine objekta, povzročene z dozidavo, in zaradi spremembe namembnosti starega objekta. Sodišče pri tem dopušča možnost, da se objekt glede nekaterih vrst komunalne opreme na novo (prvič) priključuje nanjo, vendar bi moral to organ v svoji odločbi izrecno navesti – povedati, za katero komunalno opremo gre in na tej podlagi opraviti izračun komunalnega prispevka.

Že na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. odstavek istega člena), zaradi česar se tudi ni ukvarjalo s preostalimi tožbenimi navedbami. Ker je Mestna občina Novo mesto že sprejela OPN (Uradni list RS, št. 101/09), ki je začel veljati 25. 12. 2009 (149. člen), bo morala toženka v ponovljenem postopku v skladu z 2. odstavkom 108. člena ZPNačrt komunalni prispevek odmeriti ob uporabi predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, in pri tem upoštevati tudi 11. odstavek 79. člena ZPNačrt. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi Zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).