Jedro

Brez konkretnih navedb o tem, za katera kazniva dejanja je bila stranka pravnomočno obsojena, kdaj in na kakšno kazen, in ne, da bi organ navedel razloge za svojo odločitev, ni mogoče šteti, da je odločba, izdana na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, obrazložena v smislu 3. odstavka 209. člena ZUP. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in sodišče zato ni moglo rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stanka navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po navedeni zakonski določbi, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik obravnavan za več kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Zoper njega je tudi uveden kazenski postopek pri temeljnem sodišču zaradi kaznivega dejanja po 188. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije, ki pa še ni končan. Glede na to, je tožena stranka ocenila, da obstaja zadržek nevarnosti za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I) ter je zato po 3. odstavku 40. člena tega zakona njegovo vlogo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tožena stranka pri odločanju o njegovi zahtevi za pridobitev državljanstva uporabila spremembe zakona o državljanstvu Republike Slovenije oz. predpis, ki je stopil v veljavo šele kasneje, t.j. po vložitvi njegove vloge. Poleg tega je tožena stranka tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je bil le enkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki jo je storil v prekoračenem silobranu. Za drugo kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obravnavan v kazenskem postopku, prvostopna sodba ni postala pravnomočna, ker jo je višje sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Nepravnomočne sodbe pa tožena stranka ne bi smela upoštevati. Zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona in kršitev pravil postopka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko je upravni organ pooblaščen odločiti po prostem preudarku, mora pred tem popolno ugotoviti dejansko stanje v zadevi ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Dejansko stanje v zadevi je ostalo pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno, zato je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe zelo pomanjkljiva in pavšalna. Tako navedbe glede odločilnih okoliščin, da je bil tožnik obravnavan za več kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, niso konkretizirane z navedbo zaradi kakšnih prekrškov je bil tožnik kaznovan s pravnomočno odločbo oziroma zaradi katerega kaznivega dejanja je bil obsojen s pravnomočno sodbo in kdaj. Dejstva, da je bil tožnik obravnavan zaradi kaznivega dejanja, za katero kasneje ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, pa upravni organ ne bi smel upoštevati. Že po Ustavi Republike Slovenije (člen 27) namreč tisti, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. Tudi sam tek kazenskega postopka za ugotovitev nevarnosti za javni red ni dovolj. Tek kazenskega postopka je le podlaga za prekinitev upravnega postopka za pridobitev državljanstva. Tozadevni tožnikovi ugovori so zato utemeljeni. Brez konkretnih ugotovitev v postopku za katera kazniva dejanja, kdaj in na kakšno kazen je bil tožnik pravnomočno obsojen in za kakšne prekrške je bil kaznovan s pravnomočno odločbo, ni mogoče presoditi, ali je tožnik nevaren za javni red in s tem tudi ni mogoča presoja zakonitosti odločitve po prostem preudarku.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).