Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,668.231,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.231,00 SIT od 23.3.1993 do plačila, od preostalega zneska pa od 28.4.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo toženec tožniku dolžan plačati odškodnino le v znesku 300.000,00 SIT. Sicer pa v izpodbijanem delu predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tem, da mora toženec tožniku vrniti znesek, ki ga je ta plačal za izdelavo nove zobne proteze (18.231,00 SIT) ne temelji na podatkih spisa (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP). Hude telesne bolečine zaradi toženčevega ravnanja je tožnik trpel največ 2 dni, kasneje pa manj časa trajajoče lažje bolečine in nelagodnosti. Iz tega naslova bi mogel biti upravičen do odškodnine v znesku 300.000,00 SIT, ne pa do odškodnine v znesku 700.000,00 SIT. Lahka narava poškodbe tožniku tudi ni mogla povzročiti strahu za izid zdravljenja. Dosojena odškodnina iz tega naslova torej nima utemeljitve. Neznatna zavrtost gibljivosti levega zapestja pri tožniku ni pustila trajnih posledic, zaradi katerih bi mu mogle nastajati duševne bolečine. Iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 800.000,00 SIT torej nima utemeljitve.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Obstoj vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zlomom tožnikove zobne proteze je v izpodbijani sodbi obrazložen z navedbo dejstev dejanske narave: poškodbe tožnikove glave so takšne, da zatrjevanega udarca po ustih s posledičnim zlomom zobne proteze ne izključujejo. V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revident pa (s formalnim sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je revizijsko sodišče ne najde) vsebinsko graja prav navedeno dokazno oceno o vzročnosti.

Na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva so taka, da na njihovi podlagi ni mogoče slediti revizijski tezi o majhnem obsegu tožnikovih telesnih bolečin in nelagodnosti, "ki niso bile omembe vredne", niti tezi o tem, da drugih oblik nepremoženjske škode tožnik ni utrpel. Bolečinsko obdobje je pri tožniku bilo prisotno skoraj dva meseca in sicer od spočetka sicer časovno krajših hudih telesnih bolečin do lažjih in njihovega končnega pojemanja. K temu je treba prišteti štiritedensko nošenje mavčeve longete, odstranjevanje šivov in razgibavanje zapestja leve roke. Obseg tožnikovega poškodovanja je razviden iz sprejemne diagnoze v bolnici. Šlo je za vrsto vbodnih in vreznih ran, ki so zahtevale kirurško intervencijo, izkustveno pa je znano, kakšne nevšečnosti poleg bolečin prinaša celjenje takih ran. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 700.000,00 SIT je primerna, poleg tega pa ne odstopa od odškodnin, v sodni praksi priznanih v podobnih primerih.

Obstoj tožnikovega strahu za izid zdravljenja je izvedenec kirurg potrdil. Tožnik se je lahko objektivno bal za svojo levo roko zaradi poškodovanja kit za iztegovanje prstov. Strah za izid zdravljenja kot oblika nepremoženjske škode ne povzroča duševnih bolečin samo tedaj, ko naj bi šlo za smrtni strah, kakor to meni revizija. Teža možne posledice je lahko le faktor pri določanju višine odškodnine iz tega naslova - to pa je v izpodbijani sodbi v zadostni meri upoštevano.

Na razpolago so tudi dejanske ugotovitve o obstoju tožnikove škode zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Izvedenec kirurg je ugotovil 5% lažjo zavrto gibljivost levega zapestja zaradi šivanja kit, manjšo tožnikovo spretnost za delo z levico, opazno zmanjšano grobo moč leve roke in preobčutljivost brazgotine na desnem stegnu na dotik. Ugotovljeni pretres možganov pa ima za posledico tipične težave, ki se odražajo v glavobolih, vrtoglavicah, nervozi, nespečnosti, čezmernem znojenju, fizični in psihični utrudljivosti ter oslabljeni koncentraciji - čeprav vse navedeno le v lažji obliki. Prizadetost tožnika je torej podana na dveh ravneh, oboje pa ga v vsakdanjem življenju toliko prizadeva, da upravičeno uveljavlja odškodnino iz tega naslova.

Čeprav tožnik višine odškodnine iz prej omenjenih dveh spornih postavk izrecno ne graja, je revizijsko sodišče v tej smeri opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sta odškodnini po omenjenih postavkah odmerjeni v skladu z določbo 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih, kar velja tudi za celotno, v znesku 1,650.000,00 SIT dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče je po povedanem neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).