Jedro

Tožnik je tekom postopka umrl. Njegova pravna naslednica je zahtevala, da se celoten znesek odškodnine oz. neplačanih stroškov izplača le njej. Dediča sta sklenila dedni dogovor že tudi glede premoženja, ki ga je v tem postopku uveljavljal njun pravni prednik. Glede na sklenjeni dedni dogovor pa je edina dedinja prva tožnica, zato je tudi zahtevek postavljen pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožnica od prve toženke uveljavljala odškodnino zaradi škode na nepremičnem premoženju ter premičninah v stanovanjski hiši ... v znesku 12.561,31 EUR, zaradi predčasne odpovedi najemne pogodbe v višini 900,00 EUR ter neplačanih obratovalnih stroškov v znesku 1.518,31 EUR oziroma skupaj 14.979,62 EUR (I. točka izreka). Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožnica od obeh tožencev uveljavljala odškodnino za zdravljenje, psihofizične bolečine in prestani strah v višini 3.000,00 EUR, ter 4.800,00 EUR zaradi izgube na dohodku (II. točka izreka). Drugega toženca je prvo sodišče zavezalo k plačilu 500,00 EUR odškodnine drugemu tožniku za prestani strah (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna prva toženka drugemu tožniku plačati 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožnikoma je bilo naloženo povračilo 1.954,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del se pritožujeta tožnika, ki v pravočasni pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče o pritožbi sámo odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter zamenja predsednika senata zaradi kršitve človekovih pravic po 22., 23., 34. in 39. členu Ustave RS. Grajata odločitev sodišča o nepravilno oblikovanem tožbenem zahtevku in poudarjata, da iz sklepa o dedovanju IV D 2645/2013 z dne 15. 9. 2014 izhaja, da je dedič vsega premoženja po pokojnem A. A. prva tožnica. Ker to ni bilo upoštevano, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Škoda na nepremičnem in premičnem premoženju predstavlja dejansko škodo na zmanjšanju vrednosti premoženja prve tožnice v skupnem znesku 14.979,62 EUR, ki jo je protipravno povzročila prva toženka in njeni družinski člani. V zvezi z navedenim je bila predložena listinska dokumentacija, sodišče pa bi moralo zahtevku v celoti ugoditi. Pritožnika grajata tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 3.000,00 EUR in opozarjata, da sta toženca večkrat kršila javni red in mir, zato se je morala prva tožnica večkrat zglasiti na Ulici Pohorskega bataljona, vlagati zoper toženca kazenske prijave in vse to je pripomoglo k njenim psihičnim težavam, ki jo še danes občasno spremljajo. Tožnica je ob vsakem prihodu iz ... na ... izgubila na dohodku po 200,00 EUR, saj zaradi odsotnosti ni mogla opravljati svoje dejavnosti, zato znaša za 24 prihodov izguba na dohodku skupno 4.800,00 EUR. Ta del tožbenega zahtevka je bil neutemeljeno zavrnjen brez posebne obrazložitve.

Drugi toženec oporeka višini prisojene odškodnine, ki je po njegovi oceni prenizka, saj ima še sedaj psihične težave, zato bi mu moralo sodišče odmeriti pravično odškodnino za strah v znesku 3.000,00 EUR.

Pritožnika opozarjata, da v postopku ni bilo zagotovljeno enako varstvo človekovih pravic, ker razpravljajoča sodnica ni spoštovala osebnega dostojanstva tožnikov. Večkrat jih je besedno in brez razloga ustrahovala ter pred razpravno dvorano „vpila“ na stranke, naj se ne pogovarjajo, ker motijo obravnave. V odnosu do tožnikov je ravnala šikanozno, zato predlagata, da se zadeva v primeru vrnitve v ponovno obravnavanje dodeli drugemu sodniku. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče v celoti razveljavi tudi izrek o stroških postopka.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja na zmotnost stališča prvega sodišča, izraženega v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz naslova uveljavljanja obratovalnih stroškov, neplačanih najemnin, poškodb nepremičnin oz. uničenja premičnin, pritiklin, ukradenih gospodinjskih strojev ter izgubljenih najemnin zaradi predčasne odpovedi najemne pogodbe. Tožbeni zahtevek je uveljavljal A. A., ki pa je tekom postopka umrl. Tožnica, ki je zahtevala, da se celoten znesek iz tega naslova izplača le njej, je res le ena od njegovih pravnih naslednic. Dediči v trenutku smrti ipso iure vstopijo v vsa zapustnikova materialnopravna razmerja, razen v nepodedljiva, hkrati pa nanje preidejo tudi vse zapustnikove pravice iz procesnega razmerja. Razlogovanje prvega sodišča bi bilo sicer pravilno, če se ne bi dediča (tožnica in B. B.) glede premoženja, ki ni bilo zajeto z oporoko in glede katerega nastopi zakonito dedovanje, dogovorila, da ga prejme tožnica (sklep o dedovanju). Navedeno pomeni, da sta dediča sklenila dedni dogovor že tudi glede premoženja, ki ga je v tem postopku uveljavljal A. A. Glede na sklenjeni dedni dogovor, kot izhaja iz 5. točke sklepa o dedovanju IV D 2645/2013 z dne 15. 9. 2014, pa je edina dedinja prva tožnica, zato je tudi zahtevek postavljen pravilno.

6. Sodišče prve stopnje dednega dogovora ni upoštevalo; zavzelo je materialnopravno napačno stališče o nesklepčnosti tožbenega zahtevka ter ga je nepravilno zavrnilo. Zato je bilo treba v delu, nanašajočem se na zahtevke, ki jih je uveljavljal pokojni A. A., pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju naj se sodišče konkretizirano opredeli do postavljenih zahtevkov in njihove (ne)utemeljenosti, saj se v prvem sojenju do uveljavljenih postavk, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, še ni opredelilo.

7. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje stališču prvega sodišča, izraženem v 17. točki obrazložitve, da strah, ki ga je izkazala tožnica, predstavlja le manjšo škodo, ki je ne upravičuje do denarnega zadoščenja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da zgolj verbalne grožnje toženca pri tožnici niso mogle povzročiti takšnega strahu, ki bi utemeljeval prisojo pravične denarne odškodnine. Glede na vse okoliščine in dogajanje med pravdnimi strankami – tožnica se je v hišo še večkrat vračala, od tožencev je zahtevala, da se iz stanovanja izselita, objekt je nato tudi sama izpraznila – je odločitev prvega sodišča o odsotnosti utemeljenega in intenzivnega strahu, pravilna.

8. Enako velja tudi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je prva tožnica uveljavlja 4.800,00 EUR, kar naj bi predstavljalo izgubo na zaslužku. Te izgube tožnica ni ustrezno substancirala. Pritrditi je razlogovanju prvega sodišča, da so trditve tožnice v tem delu pavšalne in neizkazane. Tako ni jasno, kako je tožnica prišla do zneska 200,00 EUR, kolikor naj bi znašal vsak njen prihod na naslov, kjer sta živela toženca. Pritožbeno sodišče v zvezi s tema dvema tožbenima zahtevkoma tožnice še pripominja, da se postavlja tudi vprašanje vzročne zveze. Tožnica je bila skrbnica A. A., ki je s toženko sklenil najemno pogodbo. V skladu z določbo 196. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter sodno prakso pa se upravičeni stroški, ki jih je imel skrbnik za posebni primer pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, krijejo iz varovančevega premoženja. Stroški, ki jih uveljavlja tožnica, so nastali v okviru skrbništva in za osebo pod skrbništvom, zato je tudi iz tega materialnopravnega izhodišča odločitev o zavrnitvi prej izpostavljenih zahtevkov pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je drugemu tožniku za strah prisodilo povsem ustrezen znesek, ki je v skladu tako z načelom individualizacije višine odškodnin kot tudi načelom objektivne pogojenosti višine odškodnin. Upoštevaje okoliščine primera – drugi toženec se je s kijem pognal za prvim tožnikom, ta pa se je rešil tako, da je pobegnil v bližnjo trgovino – je znesek v višini 500,00 EUR za strah ustrezen. Drugi tožnik dolgotrajnega in intenzivnega strahu ni izkazal, po besedah priče D. D. se je „malo tresel“, ko je prijel volan, vendar pa si ni želel pregleda pri strokovnjaku, niti ni potreboval posebnega zdravljenja, zato prisojeni znesek predstavlja ustrezno denarno satisfakcijo; višji tožbeni zahtevek pa ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v izpodbijanih točkah izreka II, III, IV in V zavrnilo ter v tem delu potrdilo odločitev prvega sodišča. 11. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnikov, da se zadeva v primeru razveljavitve in vrnitve prvemu sodišču dodeli v odločanje drugemu sodniku. Razlogi, ki jih v zvezi s tem izpostavlja pritožba – sodničino ustrahovanje pred glavno obravnavo in njeno šikanozno ravnanje do prve tožnice in prič – ne predstavljajo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je dolžno skrbeti za red v dvorani in opozoriti stranke pred razpravno dvorano, če s preglasnim govorjenjem motijo delo. Tudi postopanje sodišča s pričami ne odstopa od postopkovnih pravil in ne izkazuje zatrjevanega šikanoznega ravnanja, zato ni razlogov za predodelitev zadeve drugemu sodniku.

12. Zaradi razveljavitve odločitve v I. točki izreka je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (VI. točka izreka), kar je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).