Jedro

Pravna oseba, ki v času uveljavitve ZDen ni delovala na območju RS, ne izpolnjuje pogoja iz 14. čl. ZDen in zato nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev poslovno stanovanjske hiše v Ljubljani, ki je bila podržavljena z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št.... z dne 23.9.1946. Tožena stranka je zahtevo zavrgla, ker tožeča stranka v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, ni imela statusa domače pravne osebe in, ko je bil uveljavljen ZDen, ni delovala na območju Republike Slovenije, zato naj ne bi imela položaja upravičenca v postopku denacionalizacije.

Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve določb materialnega zakona. Navaja, da je pravna naslednica bivše A. d.d. Zagreb, ki je imela v Ljubljani samostojno enoto - predstavništvo Ljubljana, ki je bila pravna oseba in vpisana v register podjetij in obrtnikov pri sodišču v Ljubljani. V Ljubljani je imela nepremično in premično premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Tožeča stranka je bila obsojena na zaplembo premoženja pred sodiščem v Zagrebu, izvršilni postopek pa je tekel pred sodiščem v Ljubljani. Tožena stranka postopka sploh ni izvedla, zato izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka sama ocenjuje, kaj naj bi ustavno sodišče z odločbo, na katero se tožena stranka sklicuje (U-I-25/92 z dne 4.3.1993), mislilo in kaj ne. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na "oceno" ustavnega sodišča, ki jo je podalo v navedeni odločbi, vendar tožeča stranka poudarja, da ta odločba ni niti zakon niti katerikoli drug predpis, ki bi se lahko pri presoji uporabljal. Tožena stranka se sklicuje na nekaj, česar ni oziroma še ne obstaja in na tej podlagi sklepa, da ni pogojev za uvedbo postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odredi vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve pri vl. št... k.o...

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijanem sklepu.

Prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo z dne 4.3.1993 razveljavilo besedo "fizične" v prvem odstavku 3. člena, v 4. in 5. členu in v drugem odstavku 10. člena ZDen. Razveljavilo je tudi 2. odstavek 3. člena in drugi odstavek 13. člena ZDen. S tem je za denacionalizacijske upravičence določilo poleg fizičnih, še pravne osebe in v odločbi navedlo, da mora pravna oseba v postopku denacionalizacije dokazati svojo pravno kontinuiteto. V obrazložitvi odločbe je izrazilo tudi stališče, da je po analogiji kriterije 14. in 9. člena ZDen možno uporabiti tudi za druge pravne osebe (kriterij, ali so imele v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, status domače pravne osebe in ali so same ali njihovi pravni nasledniki ob uveljavitvi tega zakona - 7.12.1991, delovale na območju Republike Slovenije).

Po presoji sodišča je tožena stranka v tem primeru pravilno ravnala, ko je status upravičenca za vlagatelja zahteve kot pravne osebe ugotavljala na podlagi analogne uporabe kriterijev, ki veljajo za fizične osebe in verske skupnosti kot pravne osebe (9. in 14. člen ZDen; odločba ustavnega sodišča z dne 15.1.1998, Uradni list RS, št. 13/98). Zato sodišče tovrstno neutemeljeno tožbeno navedbo zavrača. Upravni organ si lahko pri zapolnjevanju pravnih praznin, ob upoštevanju smisla in namena zakona, pomaga tudi z analogijo. Tožena stranka je iz listin predloženih k denacionalizacijski zahtevi ugotovila, da tožeča stranka, ki ima svoj sedež v Trstu, v času uveljavitve ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije, zato ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije, torej pogoja iz 14. člena ZDen, ki ga je na podlagi analogije tožena stranka v tem primeru pravilno uporabila. Zato je pravilno tudi njeno sklepanje, da tožeča stranka nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije. Ta pravno pomembna okoliščina, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju RS, ni sporna, saj tožeča stranka niti v upravnem postopku, niti v tožbi ne zatrjuje, da je ta zakonski pogoj izpolnjen. Iz že navedenega razloga, okoliščine, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka postopka sploh ni izvedla, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, pa je potrebno tožeči stranki pojasniti, da v primeru, ko upravni organ že iz vložene zahteve vidi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka (kot v tem primeru) izda o tem sklep, brez da bi prej vodil kakršenkoli postopek. Zato sodišče navedbo zavrača. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).