Jedro

Postavlja se vprašanje, ali sta tožena stranka in upravni organ prve stopnje pravilno ugotovila upravičenca do denacionalizacije, v primeru, da gre v predmetni zadevi za dve različni osebi, pri čemer je bilo prvi podržavljeno premoženje, drugi pa le odvzeta predmetna parcela iz posesti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 15.9.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila in nadomestila 1. točko izreka odločbe Sekretariata za okolje in prostor Občine K. št. ... z dne 29.12.1994 in odločila, da 2. in 3. točka odločbe upravnega organa prve stopnje ostaneta v veljavi. Upravni organ prve stopnje je v navedeni odločbi v 1. točki izreka odločil, da je tožeča stranka dolžna najkasneje do 30.4.1995 izročiti upravičenki M.P. obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v nominalni vrednosti 15.860 DEM, izplačljive v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljeno stavbno zemljišče, parc. št. 687/9 k.o. K., travnik v izmeri 592 m2. Pod točko 2. izreka te odločbe je upravni organ prve stopnje odločil, da pripadajo upravičenki za čas od pravnomočnosti odločbe do pričetka obrestovanja obveznic obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira, v 3. točki pa je odločil, da je stroške postopka v višini 12.525,50 SIT dolžna plačati vlagateljica zahteve v roku 8 dni od vročitve odločbe. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da je bilo predmetno zemljišče nacionalizirano po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 in izročeno Skladu za urejanje mestnega zemljišča K. ter je bila ugotovljena tudi zazidljivost predmetnega zemljišča, kar izhaja iz odločbe z dne 30.12.1965. Tožena stranka tudi nima pomislekov glede vrednosti predmetnega zemljišča, ki je opredeljeno kot stavbno zemljišče in katerega vrednost je izračunana v izvedeniškem poročilu, iz katerega tudi izhaja, da odškodnina, ki je bila dana za to zemljišče, ne presega 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da tožena stranka in upravni organ prve stopnje nista popolno ugotovila dejanski stan, zaradi česar sta tudi napačno uporabila Zakon o denacionalizaciji. Vrednost podržavljenega zemljišča ni bila pravilno ugotovljena, saj je bilo to v času podržavljenja travnik. Navedena parcela je bila res nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, kar pa ne pomeni, da je bila v času podržavljenja opredeljena kot stavbno zemljišče. Parcela je bila iz posesti izvzeta šele leta 1965 in do takrat v vseh listinah opredeljena kot travnik. Tudi v odločbi z dne 10.6.1965 je izrecno navedeno, da predmetna parcela leži izven gradbenega okoliša ter da je bilo dovoljenje za gradnjo na tem zemljišču dano izjemoma šele leta 1965. Poleg tega pa predmetne parcele, glede na podatke v spisu, ni bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Glede na to bi morali tudi izplačano odškodnino primerjati s takratnimi tržnimi cenami podobnih zemljišč in šele na podlagi tega ugotoviti, če je odškodnina presegala 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka M.P. v odgovoru na tožbo in dodatnih pojasnilih navaja, da je bilo mogoče predmetno parcelo brez večjih stroškov komunalno opremiti, saj leži v bližini vseh komunalnih vodov. Predmetna parcela se je ves čas nahajala v mestnem zazidalnem okolišu in jo je potrebno šteti kot stavbno zemljišče in ne kot kmetijske površine.

Tožba je utemeljena iz sledečih razlogov: Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 3., 4. in 5. členu našteva upravičence za vrnitev podržavljenega premoženja. Upravičenci do denacionalizacije so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. in 4. člena ali na način iz 5. člena navedenega zakona. Iz podatkov upravnega spisa izhaja dvom, da sta tako upravni organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v predmetni zadevi in na podlagi tega tudi pravilno uporabila materialni predpis. Iz same odločbe tožene stranke izhaja, da je bilo navedeno zemljišče nacionalizirano po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 in da je bila odločba, ki je sicer vpisana v zemljiški knjigi, zgolj ugotovitvenega značaja in zato v zadevi ni bistvena. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je bila predmetna parc. št. 687/9 podržavljena M.S., roj. B. z odločbo Občinskega ljudskega odbora K. št. ... z dne 30.4.1959. To podržavljenje je bilo vpisano v zemljiško knjigo 31.3.1961. Predmetna parcela pa je bila kasneje proti odškodnini vzeta iz posesti M.P., roj. S. z odločbo SO K. št. ... z dne 30.12.1965. M.P., roj. S. pa je bila kot nosilec pravice brezplačnega uživanja navedene parcele vpisana v zemljiško knjigo dne 29.12.1962 na podlagi odločbe ObLO K. z dne 3.11.1962 v zvezi s pogodbo o odstopu užitka z dne 24.11.1962. Glede na to se postavlja vprašanje, ali sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka pravilno ugotovila upravičenca do denacionalizacije v primeru, da gre v predmetni zadevi za dve različni osebi, pri čemer je bilo prvi podržavljeno premoženje, drugi pa le odvzeta predmetna parcela iz posesti. Tožena stranka bo morala zato v ponovnem postopku ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke, ugotoviti pravega upravičenca do denacionalizacije in odločiti v skladu s procesnimi in materialnimi predpisi.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).