Jedro

Tožeče stranke v postopku niso niti zatrjevale ovir za vrnitev nepremičnin v naravi, ki bi imele podlago v določbah ZDen, pač pa so kot odločilno dejstvo zatrjevale dejansko stanje predmetne parcele (da so na njej divja odlagališča odpadkov, da je parcela plazovita zaradi nerazumnih posegov in da nima dostopa ter da je na nekaterih delih neprehodna), kar pa, tudi po presoji sodišča samo po sebi ne more biti razlog, zaradi katerega se parcela v postopku denacionalizacije ne bi mogla vrniti v naravi.

Opredelitev zemljišča (bodisi kot kmetijskega ali kot stavbnega) je odvisna od opredelitve v ustreznih prostorskih aktih. Ker gre pri opredelitvi statusa zemljišča za pravno vprašanje, so neutemeljeni tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da bi bilo potrebno pri navedeni opredelitvi upoštevati stanje zemljišča, kot ga ima dejansko v naravi.

V postopku denacionalizacije se vrednost premoženja ugotavlja na način, kot to določa 44. člena ZDen, oziroma na tej podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota F. (v nadaljevanju: prvostopni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila: da se pokojni upravičenki A.A. in pokojnemu upravičencu B.B., vrne v last in posest parc. št. 327/6 k.o. ..., gozd v izmeri 5097 m2, vsakemu do ½ idealnega deleža (1. točka izreka); da je zavezanec za vračilo navedene parcele Občina F. (2. točka izreka); da se nepremičnina iz 1. točke izroči skrbniku za posebni primer G.G., ki bo imel v posesti nepremičnino do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnima upravičencema (3. točka izreka); da je pravnomočna dopolnilna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (4. točka izreka); da je z dopolnilno odločbo o zahtevku odločeno v celoti (5. točka izreka) ter da so bili stroški postopka plačani (6. točka izreka).

Iz obrazložitve navedene dopolnilne odločbe izhaja, da sta vlagatelja B.B. in C.C. z vlogo pri upravnem organu zahtevala denacionalizacijo podržavljenih zemljišč. Med postopkom je vlagateljica C.C. umrla, njeni pravni naslednici sta njeni hčerki D.D. in E.E. Predmet navedenega postopka je odločanje o denacionalizaciji dela parc. št. 327/1 k.o. ..., ki je bilo pokojnima upravičencema podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 in vzeto iz posesti z odločbo z dne 2. 9. 1964. O vrnitvi navedenega zemljišča je upravni organ že odločil z odločbo z dne 29. 10. 2004, ki pa je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 12. 2006. Glede na napotila drugostopnega organa je bilo potrebno podržavljeno parc. št. 327/1 k.o. ... šteti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč kot stavbno zemljišče v času podržavljenja, iz predloženih dokazil izhaja, da so bili v času odvzema izpolnjeni pogoji komunalne opremljenosti in so ti pogoji še vedno izpolnjeni. O zadevi je upravni organ ponovno odločil z dopolnilno odločbo z dne 3. 10. 2007, s katero je upravičencema vrnil sorazmerni del parc. št. 327/1 k.o. ... v naravi, zahtevek za izplačilo odškodnine pa zavrnil. Navedeno odločbo je odpravilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 16. 4. 2008 in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Drugostopni organ je namreč v zvezi z vračanjem solastniškega deleža današnje parc. št. 327/1 k.o. ... ugotovil, da se le-ta ne bi smel vračati v idealnih deležih ter naložil prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotovi obseg in lego podržavljenega zemljišča. Upravni organ je pridobil potrdila glede namenske rabe zemljišča, ki jih je izdala Občina F. dne 21. 5. 2008. Iz pridobljenih potrdil je razvidno, da je parc. št. 327/1 k.o. ... stavbno zemljišče, ki deloma leži na območju urejanja S 10/2- naselje., naslov, naslov, deloma na območju R 10/1 naslov ter v preostalem delu na S 9/11-naselje. V potrdilih je za vsa tri območja navedeno, da je nepremičnina opredeljena kot stavbno zemljišče. V skladu z navodili drugostopnega organa je bilo izdelano tudi izvedeniško mnenje in izdelan elaborat geodetske meritve. Sedanja parc. št. 327/1 k.o. ... se v postopku parcelacije razdeli, nacionalizirani del predstavlja nova parc. št. 327/6 k.o. .... . Vlagatelji so se v postopku sklicevali na 26. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in uveljavljali bistveno zmanjšano vrednost nepremičnine (nad 30 %). Upravni organ je v postopek pritegnil tako Občino F. kot lastnico parcele, kot tudi Ž. d.d. kot morebitno zavezanko za izplačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti nepremičnine v času vračanja. Slednja je menila, da za obravnavano nepremičnino ne obstojajo ovire za vračilo v naravi in da se status zemljišča od podržavljenja do danes ni spremenil. V postopku je bilo potrebno ugotoviti status zemljišča v času vračanja. Status zemljišča se za potrebe dokončanja denacionalizacijskih postopkov ugotavlja na podlagi določb 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) v povezavi z 179. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Nezazidano stavbno zemljišče je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim aktom namenjeno zidavi objektov. Iz potrdil glede namenske rabe zemljišča izhaja, da ima parc. št. 327/1 k.o. ... v času vračanja status stavbnega zemljišča. Ker zemljišče ni pozidano, gre za nezazidano stavbno zemljišče. Zavezanka za vračilo zemljišča v naravi je Občina F., ki se je z vračilom navedenega zemljišča v naravi strinjala, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da ovire za vrnitev v naravi niso izkazane. Otežen dostop, „črna“ odlagališča razne navlake in plaz niso ovira po 19. členu ZDen. Vrednost podržavljenega premoženja se določi na podlagi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Vrednost predmetnega nezazidanega stavbnega zemljišča v skladu s 14. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) znaša 136.558,82 DEM. Ker se status zemljišča na parc. št. 327/1 k.o. ... ni spremenil, je vrednost za 5097 m2 zemljišča (nova parc. št. 327/6 k.o. ...) ob odvzemu in v času vračila enaka. V postopku so vlagatelji uveljavljali manjvrednost zemljišča, ki naj bi izhajala iz tega, da predstavlja sedaj predmetna parcela del varovanega gozda, kjer so dovoljeni le posegi v zvezi z rednim vzdrževanjem gozdnih površin, in so gozdne površine strme ter predstavljajo zeleni pas naselja in drugi posegi niso dovoljeni, poleg tega je parcela plazovita in nima dostopa, na nekaterih delih je neprehodna, zaradi česar naj bi bile podane ovire za vračanje v naravi. Upravni organ ugotavlja, da se v postopku denacionalizacije ugotavlja status zemljišč, ne pa dejanska možnost graditve na določenem zemljišču, vrednost zemljišča pa se izračuna v skladu s predpisi, ki temeljijo na 44. členu ZDen. Pri ugotavljanju manjvrednosti po metodologijah, ki izhajajo iz ZDen, ni pomembna podrobnejša opredelitev po namenu znotraj območja stavbnih zemljišč. Navedeno zemljišče je bilo v času odvzema v zemljiškem katastru opredeljeno z vrsto rabe gozd in je še vedno. Pritožbo tožečih strank zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. ... z dne 5. 3. 2009. Tožeče stranke vlagajo tožbo, ker menijo, da sta obe odločitvi (tako organa prve stopnje, kot organa druge stopnje) nezakoniti in v nasprotju z dejanskim stanjem. Po mnenju upravnega organa (tako prve, kot druge stopnje) je vrednost predmetnega zemljišča ob odvzemu enaka sedanji vrednosti, kar pa je napačno. Že v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja S 10/2 z dne 8. 4. 1994 je navedeno, da parc. št. 327/1 k.o. ... oz. sedaj parc. št. 327/6 k.o. ... predstavlja del varovanega gozda, kjer so dovoljeni le posegi v zvezi z rednim vzdrževanjem gozdnih površin in da so gozdne površine strme ter predstavljajo zeleni pas naselja in drugi posegi niso dovoljeni. V času odvzema je bila predmetna parcela stavbna parcela brez omejitev, sedaj pa je varovani zeleni pas z omejitvami, ki onemogočajo gradnjo na tem zemljišču, ter z omejenim izkoriščanjem. Tožeče stranke poudarjajo, da so na parceli divja odlagališča odpadkov, parcela je plazovita zaradi nerazumnih posegov in nima dostopa, saj je le-ta zaradi neracionalne pozidave onemogočen, parcela je uničena, na nekaterih delih pa neprehodna in so tako nedvomno podane ovire za vračanje v naravi. Upravni organ bi vse to ugotovil, če bi si stanje ogledal na kraju samem, česar pa, kljub zahtevi tožečih strank ni storil, temveč je dejansko stanje ugotavljal le po listinah, ki pa ne izkazujejo dejanskega stanja v naravi. Na delu parcele so se po odvzemu zidale hiše, torej je bilo to zemljišče zazidljivo, sedaj pa je ta del parcele, ki se vrača upravičencema v naravi, kmetijsko zemljišče - varovani gozd in na njem niso dovoljeni nikakršni posegi, ti posegi tudi niso mogoči, saj je to območje plazu in nima dostopa. Zato gre za zmanjšanje vrednosti zemljišča in bi upravni organ, glede na to, da je parcelo vrnil v naravi, moral upravičencema priznati odškodnino za manjvrednost zemljišča, ter pri tem upoštevati anologijo, tako kot se odškodnina za manjvrednost prizna pri stavbah in sicer glede na to, kakšna je bila vrednost ob odvzemu ter kakšna je dejanska vrednost ob vrnitvi. Upravni organ dejanskega stanja ni pravilno ugotavljal, pač pa je ugotovil le neko „papirno“ stanje, kar pa je v nasprotju z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 12. 2006, ki jasno napotuje, da je potrebno ugotoviti dejansko stanje ob odvzemu in današnje dejansko stanje. Tudi iz zapisnika o cenitvi sodne izvedenke kmetijske stroke F.F. z dne 21. 11. 2003 je jasno razvidno, da parc. št. 327/1 k.o. ... leži na zelo strmem plazovitem pobočju, da je do roba parcele speljan slab kolovoz, gozd ni vzdrževan. Meteorne vode se stekajo preko parcele, zato sta na parceli potegnila dva plazova, na parceli je tudi več odlagališč odpadkov: stari avtomobili in drugo. Ker do parcele ni ustreznega dovoza, se gozd ne da izkoriščati gospodarno. Iz zapisnika o cenitvi tudi izhaja, da parcela ni bila pozidana zaradi plazenja. Iz navedene cenitve je jasno razvidno, da gre za zmanjšanje vrednosti parcele in je ugotovitev upravnega organa napačna in v nasprotju z dejanskim stanjem. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče dovoli in izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo spremeni (pravilno: odpravi) ter odloči, da se pokojnima upravičencema vrne podržavljene zemljišče del parc. št. 327/1. oz. sedaj parc. št. 327/6 k.o. ... v obliki odškodnine v višini 136.905,42 DEM, izplačljive v protivrednosti v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, ki jo je ta družba kot zavezanec dolžna izročiti v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe skrbniku za posebne primere G.G. Podrejeno pa predlaga, da se upravičencema vrne predmetna parcela v naravi, z doplačilom odškodnine v znesku 132.868,90 DEM, kot odškodnine v obveznicah . Slovenske odškodninske družbe, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba (tako organa prve stopnje, kot organa druge stopnje) odpravi in da se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagajo tudi, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti njihove stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka Občina F. na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako so pravilni razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel upravni organ, in se sodišče nanje sklicuje ter jim sledi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali za novonastalo parcelo št. 327/6 k.o. ..., ki se kot del dosedanje parcele št. 327/1 k.o. ... vrača pokojnima upravičencema v naravi, obstojajo ovire za vrnitev v naravi, prav tako je sporno, ali se je vrednost predmetnega zemljišča po podržavljenju bistveno zmanjšala.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da v konkretni zadevi v postopku niso bile izkazane ovire za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi. Splošno načelo ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US, 54-I/02-odl. US in 18/05-odl. US, ZDen) je vračanje v naravi, ki je uzakonjeno v 2. členu ZDen, iz katerega izhaja, da se podržavljeno premoženje vrača upravičencem v naravi, le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali v drugem zakonu, se vrača v obliki odškodnine. Glavne ovire za vračanje premoženja v naravi so določene v 3. odstavku 16. člena, 19. členu in glede stavbnih zemljišč v 32. členu ZDen. Tudi sicer je potrebno izjeme od pravila, da se premoženje vrača v naravi, interpretirati restriktivno. Obstoj ovir mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje (135. člen Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se v postopkih denacionalizacije glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja subsidiarno, glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP, pa za vse postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZUP), v konkretnem primeru so to tožeče stranke. Takih ovir pa tožeče stranke v postopku niso izkazale. Le-te v postopku niti niso zatrjevale ovir, ki bi imele podlago v posameznih določbah ZDen, pač pa so kot odločilno dejstvo zatrjevale dejansko stanje predmetne parcele. Sklicevale so se, da so na predmetni parceli divja odlagališča odpadkov, da je parcela plazovita zaradi nerazumnih posegov in da nima dostopa ter da je na nekaterih delih neprehodna, na kar vse se sklicujejo tudi v tožbi, kar pa, tudi po presoji sodišča samo po sebi ne more biti razlog, zaradi katerega se predmetna parcela v postopku denacionalizacije ne bi mogla vrniti v naravi.

V postopku je bilo glede predmetnega zemljišča ugotovljeno, da je imelo status stavbnega zemljišča v času odvzema in da gre za stavbno zemljišče tudi v času vračanja. Iz navedb tožečih strank pa smiselno izhaja, da naj bi imelo predmetno zemljišče v času vračanja status kmetijskega zemljišča, zaradi česar naj bi bila njegova vrednost po podržavljenju bistveno zmanjšana, upravičenca pa naj bi imela pravice iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZDen. Slednji določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne upravičencu z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (1. odstavek 26. člena ZDen); ter da lahko upravičenec namesto vračila zahteva polno odškodnino (2. odstavek 26. člena ZDen).

Opredelitev zemljišča (bodisi kot kmetijskega ali kot stavbnega) je odvisna od opredelitve v ustreznih prostorskih aktih. V konkretni zadevi je bilo po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno, da je imelo predmetno zemljišče status stavbnega zemljišča v času odvzema in da ima tak status tudi danes. Opredelitev njenega statusa v času vračanja izhaja iz v postopku pridobljenih potrdil o namenski rabi zemljišča Občine F. z dne 21. 5. 2008, iz katerih izhaja, da je parcela št. 327/1 k.o. ... po osnovni namenski rabi opredeljena kot stavbno zemljišče, po podrobnejši namenski rabi pa je del te parcele namenjen stanovanjski gradnji, del pa rekreaciji. Potrdilo o namenski rabi zemljišča je javna listina in dokazuje to, kar se v njem potrjuje ali določa (1. odstavek 164. člena ZUP/86) ter ima značaj potrdila iz uradne evidence (3. odstavek 105. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, v nadaljevanju: ZPNačrt).

Ker gre pri opredelitvi statusa zemljišča za pravno vprašanje, sodišče zavrača tožbene ugovore, iz katerih izhaja, da bi bilo potrebno pri navedeni opredelitvi upoštevati stanje zemljišča, kot ga ima navedeno zemljišče dejansko v naravi. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožečih strank na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja S 10/2 z dne 8. 4. 1994, v katerem je navedeno, da parc. št. 327/1 k.o. ... predstavlja del varovanega gozda, kjer so dovoljeni le posegi v zvezi z rednim vzdrževanjem gozdnih površin in da so gozdne površine strme ter predstavljajo zeleni pas naselja in drugi posegi niso dovoljeni. ZPNačrt opredeljuje zelene površine v 25. točki 2. člena in določa, da so zelene površine naselja površine namenjene preživljanju prostega časa, predvsem rekreaciji in športu na prostem, parki ter druge javne zelene površine, ki so namenjene izboljšanju kvalitete bivanja v naselju. Torej so tudi navedene zelene površine v funkciji naselja in sodijo med površine, opredeljene kot stavbno zemljišče. Stavbno zemljišče je opredeljeno v ZPNačrt kot zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov (24. točka 2. člena ZPNačrta); 2. člen ZSZ (uradni list RS, št. 44/97), ki se po določbi 3. odstavka 179. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji), še vedno uporablja do dokončanja denacionalizacijskih postopkov, pa določa, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Glede na navedeno opredelitev stavbnega zemljišča ni mogoče pritrditi tožečim strankam, da naj bi v konkretnem primeru poseben režim predmetne parcele vplival na njen status in posledično na njeno vrednotenje.

Tudi sicer se v postopku denacionalizacije vrednost premoženja ugotavlja na način, kot to določa 44. člena ZDen, oziroma na tej podlagi sprejeti podzakonski predpisi. V konkretnem primeru je upravni organ vrednost predmetnega zemljišča ugotovil na podlagi Navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 26/2000), ob uporabi določbe 13. člena Navodila, ki določa način, kako se ugotovi vrednost zazidanega stavbnega zemljišča (po enačbi: vrednost = c (cena) x p (površina); cena zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 44. člena zakona, pomnoži s faktorjem 17) in 14. člena Navodila, iz katerega izhaja, da znaša vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča 40 odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča ter tako ugotovil vrednost predmetnega zemljišča v višini 136.905,42 DEM. Ker je upravni organ vrednost predmetnega zemljišča ugotovil na podlagi določb ZDen in ob uporabi Navodila, tožbeni ugovori tožečih strank, da vrednost predmetnega zemljišča ni bila ugotovljena pravilno, niso utemeljeni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.