Jedro

V primeru posojilnih pogodb na odpoklic zastaralni rok ne prične teči šele z odpoklicem, temveč v primeru neaktivnosti upnika po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral oziroma lahko opravil potrebna dejanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za znesek 1.210,24 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo, ker je presodilo, da je terjatev po posojilnih pogodbah iz leta 2003 zastarala. Glede preostalega dela tožbenega zahtevka (4.982,47 EUR s pripadki) je presodilo, da pobotni ugovor toženca ne obstoji in je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, saj toženec posojila ni vrnil. 2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sodbe graja razlogovanje sodišča prve stopnje glede zastaranja, vztraja, da zastaranje prične teči z odpoklicem, in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec in glede pobotnega ugovora kot bistveno navaja, da je bila z rušitvenim, suhomontažnim in ostalim njegovim delom (za katerega nikoli ni bil plačan) obogatena tožeča stranka, ne pa njen direktor M. K., ter da se je dogovarjal za dela s fizično osebo M. K., vendar je pri tem šlo za dogovor, pri katerem je on zastopal interese tožeče stranke. Našteva vrsto del, ki jih je opravil na objektu, ter navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke ter neupravičeno ni zahtevalo predložitve najemnih pogodb. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5, Na vročeno pritožbo toženca je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da so zaposleni v družbah I., d. o. o., in D., d. o. o., vzajemno opravljali dela v korist obeh družb. Posebnih dogovorov glede dodatnih plačil ni bilo. Toženec kot fizična oseba ne more pobotati svoje eventualne terjatve do fizične osebe s terjatvijo do gospodarske družbe. Toženec ni izkazal dogovora za opravljanje del. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Pravdni stranki sta, kar je nesporno, šest pogodb o kratkoročnem posojilu na odpoklic sklenili leta 2003, ko so bila vsa posojila tudi izročena. Pogodbe so bile odpoklicane 4. 4. 2011, toženec pa je odpoklic prejel najkasneje do 10. 4. 2011. Tožnik je tožbo vložil 9. 9. 2011. 8. Napačno je stališče tožnika, da je zastaranje pričelo teči šele z odpoklicem. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči kljub nedospelosti zaradi neaktivnosti upnika po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen kogentnega instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bil negotov, kar bi bilo v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (339. člen OZ) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (340. člen OZ). Sodna praksa je glede tega vprašanja ustaljena (1).

9. Tožnik je pridobil pravico zahtevati vračilo posojila takoj, ko je izpolnil svojo obveznost (leta 2003). Tožnik bi lahko poslal odpoklic že naslednji dan po vsakem nakazanem posojilu. Ob upoštevanju najmanj dvomesečnega primernega roka po 574. členu OZ, bi njegova terjatev zapadla v plačilo konec leta 2003 (zadnje izplačilo je bilo dne 17. 10. 2003). Na podlagi 346. člena OZ za terjatve iz posojilnih pogodb velja pet letni zastaralni rok, ki se je v konkretnem primeru iztekel najkasneje s 1. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je torej odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo zaradi zastaranja.

O pritožbi toženca

10. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločitvi glede neobstoja pobotnega ugovora oprlo predvsem na izpoved toženca, da sta se z M. K. (direktorjem tožeče stranke) za dela dogovarjala kot dve fizični osebi, torej da se za dela, ki jih je toženec opravljal izven poslovnega časa oziroma izven delovnih obveznosti, ni dogovarjal s tožečo stranko kot gospodarsko družbo, posledično pa je bila neupravičeno obogatena fizična oseba in ne gospodarska družba. Sodišče je zaključilo, da toženec ne more pobotati terjatve do fizične osebe s terjatvijo do gospodarske družbe, tudi če bi bil zahtevek naperjen zoper pravo stranko, pa tožena stranka ni specificirala vrste, količine in trajanja del. 11. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, glede neobstoja pobotnega dogovora pa dodaja naslednje: iz dokaznega postopka (pomanjkljive so že trditve) ne izhaja, da je bilo med direktorjem tožeče stranke in tožencem kadarkoli (ustno ali pisno) dogovorjeno, da bo toženec opravljal pri tožeči stranki (dodatna) dela proti plačilu. Iz izpovedi prič izhaja, da sta bili obe podjetji poslovno in družinsko (zakoniti zastopnik tožnika in toženec sta svaka) prepleteni. To prepletenost gospodarskih družb je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožnik pa v tem delu dokazne ocene ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo sodelovanje med obema podjetjema intenzivno, da se je delalo tudi izven delovnega časa, brez posebnih dogovarjanj glede plačila. Ker toženec ni dokazal, da bi sklenjen dogovor o delu proti plačilu, je njegov pobotni ugovor neutemeljen tudi iz tega razloga.

12. Sodišče prve stopnje je primerno obrazložilo, zakaj tožeče stranke ni pozvalo k predložitvi najemnih pogodb, sklenjenih z najemniki lokalov, glede razmerja med najemniki in tožečo stranko, saj ni jasno, katera dejstva naj bi se z njimi dokazovala, informativni dokazi pa niso dovoljeni. Iz enakih razlogov je pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, katerega izvedba bi bila za postopek popolnoma nepomembna.

13. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ne uveljavljanih bistvenih kršitev postopka ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato sta obe pritožbi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na to, da sta s pritožbo obe stranki propadli, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej npr. Sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 6. 2010, opr. št. II Ips 404/2008, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 11. 2011, opr. št. I Cpg 652/2011, sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 3. 2008, opr. št. II Ips 784/2005, sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 1. 2009, opr. št. II Ips 619/2006, in druge.