Jedro

Toženka je že ob podaji pisne obdolžitve imela vse ključne podatke glede očitanega pridobitnega dela tožnice v času bolniškega staleža, torej je bila seznanjena z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka, ki je že v oktobru 2019 ugotovila razlog, zaradi katerega je tožnici podala izredno odpoved, le-to dne 19. 12. 2019 podala po poteku 30-dnevnega zakonskega roka.

Ker se pri odločitvi o sodni razvezi praviloma upoštevajo okoliščine, ki so nastopile po prenehanju delovnega razmerja, v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati bistvene okoliščine, tj. da je tožnica 5. 11. 2020 odšla na Portugalsko oziroma da se je odločila za trajno preselitev na Portugalsko, kjer od novembra 2020 neprekinjeno živi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razveljavi in tožba v tem delu zavrže, glede tožbenega zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa razveljavi; - v 2., 3., 4., 5., 6., 8. in 9. točki izreka delno spremeni tako: - da se v 2. točki izreka v okviru priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja zavrne tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila plače za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020, ter da se zavrne tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in za prijavo v obvezna socialna zavarovanja za čas od 5. 11. 2020 do 14. 10. 2022; - da se v 3. točki izreka pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 5. 11. 2020; - da se v 4. in 5. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 plačati mesečno nadomestilo plače v višini 2.032,98 EUR, zmanjšano za 459,67 EUR v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za čas od 20. 12. 2019 do 31. 12. 2019, in zmanjšano za 517,13 EUR v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za čas od 1. 1. 2020 do 13. 1. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od prisojenih neto zneskov tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, do plačila, ter (5) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020 plačati 1.092,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 3. 2020 do plačila; - da se v 6. točki izreka za čas od 14. 2. 2020 do 4. 11. 2020 prizna mesečno nadomestilo plače v višini 2.032,98 EUR, znižano za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov nadomestila plače tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, do plačila, v presežku, za plačilo nadomestila plače za čas od 14. 2. 2020 do 4. 11. 2020, ki ni znižano za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti, ter za plačilo nadomestila plače za čas od 5. 11. 2020 do 14. 10. 2022 v višini 2.032,98 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov nadomestila plače tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne; - da se v drugem in tretjem odstavku 8. točke izreka zavrneta tožbena zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2021 in 2022 v vsakokratnem znesku 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila; - da se v prvem odstavku 9. točke izreka prisojena glavnica regresa za letni dopust za leto 2020 zniža na znesek 705,43 EUR, v presežku, za plačilo 156,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne; - da se v drugem in tretjem odstavku 9. točke izreka zavrneta tožbena zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2021 do plačila in za leto 2022 v znesku 805,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2022 do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna za čas od 20. 12. 2019 do 14. 10. 2022, razen za obdobje od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020, tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja (2. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je s 14. 10. 2022 sodno razvezalo (3. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati: za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 mesečno nadomestilo plače 2.032,98 EUR, zmanjšano za 459,67 EUR v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za čas od 20. 12. 2019 do 31. 12. 2019, in zmanjšano za 517,13 EUR v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za čas od 1. 1. 2020 do 13. 1. 2020, z obrestmi, ki od prisojenih neto zneskov tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, do plačila (4. točka izreka); za čas od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020 znesek 1.092,40 EUR z obrestmi od neto zneska od 19. 3. 2020 do plačila (5. točka izreka); za čas od 14. 2. 2020 do 14. 10. 2022 nadomestilo plače 2.032,98 EUR mesečno z obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, do plačila (6. točka izreka); denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 v višini 4.065,96 EUR, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (7. točka izreka); vsakokratnih 1.000,00 EUR nadomestila za neizrabljen letni dopust za leta 2020, 2021 in 2022, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (8. točka izreka); regres za letni dopust za leto 2020 v znesku 862,19 EUR z obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila, za leto 2021 v znesku 1.000,00 EUR z obrestmi od 1. 8. 2021 do plačila ter za leto 2022 v znesku 805,82 EUR z obrestmi od 1. 8. 2022 do plačila (9. točka izreka). V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo (10. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna vse tožničine stroške, ki so nastali v postopku o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reparacijskih zahtevkih, plačati tožnici oziroma zanjo na račun sodišča (11. točka izreka).

2. Zoper točke 1 do 9 in 11 izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Očita, da sodišče ni dodatno zaslišalo A. A., ki bi lahko dodatno pojasnil okoliščine o tem, ali je toženka s poročilom detektiva, izročitvijo potrdila lečeče zdravnice in razgovorom z direktorjem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti pridobila le dodaten dokaz, ali ne. Toženki je zato kršilo pravico do izjave, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka ob vročitvi vabila na zagovor še ni razpolagala z vsemi podatki, potrebnimi za izvedbo postopka izredne odpovedi, zaradi česar je izrecno navedla, da obstaja sum na opravljanje pridobitne dejavnosti. Ta se je potrdil šele z ugotovitvami detektiva in ugotovitvami glede plačila dvorane na sestanku z direktorjem omenjenega javnega sklada. Sodišče druge stopnje je protispisno navedlo, da je toženka že v pisni obdolžitvi navedla, da so udeleženci morali za udeležbo na dogodku plačati prispevek za druženje v višini 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je v določenem delu odločilo drugače, kot je zahtevala tožnica. Nadomestilo plače za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu je brez ustrezne trditvene podlage spremenilo v odškodnino. Presoja o (ne)zakonitosti odpovedi ne more biti vsebovana v izreku sodbe, zato je treba tožbo v tem delu zavreči. Tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja je nekonkretiziran. Poleg tega ga je sodišče samo dopolnilo z navedbami o prijavi v socialna zavarovanja. Tožnici je brez podlage za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 priznalo mesečno nadomestilo plače v višini 2.032,98 EUR, zmanjšano za nadomestilo za bolniški stalež, sodba pa je v tem delu neobrazložena. V 6. točki izreka ni upoštevalo, da je od 14. 2. 2020 do 13. 11. 2020 prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Ker je odpoved zakonita, ji je neutemeljeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Enako velja za prisojeno plačilo nadomestil za neizrabljen letni dopust in regresov za letni dopust, glede katerih tudi ni bila podana trditvena podlaga. Pogodbo o zaposlitvi bi bilo treba sodno razvezati z dnem dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je predložila manjše število vabil na razgovor Zavoda RS za zaposlovanje in odgovore, iz katerih izhaja, da se razgovorov ne bo udeležila iz različnih razlogov. Pozneje zaposlitve ni iskala, opravljala je priložnostna dela in ni podala razlogov, zakaj se ni zaposlila. V letu 2020 je odšla na Portugalsko, kjer živi že dve leti in se ne namerava vrniti na delo k toženki. Zaradi materialnopravno zmotne odločitve o zakonitosti odpovedi je napačna tudi odločitev o stroških postopka, iz katere višina stroškov ni razvidna. Toženka je že v pripravljalni vlogi z dne 26. 7. 2021 opozorila, da je prejela sklep o izvršbi, v katerem ji je naloženo, da se le-ta poplača z morebitnimi terjatvami tožnice do toženke oziroma z obveznostmi toženke do tožnice, kar bi moralo biti upoštevano v izreku sodbe. Sodba nima razlogov, zakaj se stroški mimo sklepa o izvršbi v celoti nakažejo na TRR sodišča. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka njene navedbe iz predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka je 19. 12. 2019 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker je v času bolniškega staleža kot samostojna podjetnica v Domu kulture B. v soboto, 21. 9. 2019 ob 10.30 uri organizirala predavanje z naslovom "C.". Na dogodku je aktivno sodelovala ter v imenu udeležencev predavanja zastavljala vprašanja predavateljici. Udeležba na srečanju je bila plačljiva (110,00 EUR na vsakega udeleženca). Prostor je bil oddan v najem po komercialni ceni.

7. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 53/2020 z dne 15. 12. 2021 zavrnilo tožbeni zahtevek. V zvezi s pričetkom teka roka za podajo odpovedi je štelo, da se je direktor z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve, predvsem glede opravljanja pridobitne dejavnosti, seznanil v začetku decembra 2019 na sestanku z direktorjem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (ki upravlja z Domom kulture v B.) D. D., ki mu je potrdil, da je šlo za komercialni najem dvorane. Toženka je ob podaji pisne obdolžitve z dne 3. 10. 2019 sicer vedela za nekatere okoliščine, ki so kazale na možnost opravljanja pridobitnega dela, vendar so le dodatne poizvedbe omogočale dovolj zanesljiv zaključek, da je tožnica 21. 9. 2019 opravljala pridobitno delo.

8. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 109/2022 z dne 24. 5. 2022 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je zaključek o pravočasni podaji odpovedi najmanj preuranjen. V zvezi s tem je izpostavilo, da je toženka v pisni obdolžitvi z dne 3. 10. 2019 navedla, da očitano ravnanje tožnice predstavlja namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ter da obstaja utemeljen sum, da je zlorabila bolniški stalež s tem, da je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo. Glede na to, da je toženka že k tej pisni obdolžitvi priložila napovednik za obravnavani dogodek, iz katerega je razvidno, da je bilo treba za udeležbo na dogodku plačati prispevek za druženje (vstopnino) v znesku 110,00 EUR in da torej ni šlo za neprofiten dogodek, je pritožbeno sodišče štelo, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi raziskati in se opredeliti do tega, ali podatek, ki ga je toženka pridobila od D. D. (da je šlo za komercialni najem dvorane), ne pomeni morda le dodatne poizvedbe, ki je potrdila dotedanje ugotovitve toženke iz pisne obdolžitve o tem, da je tožnica storila namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede poročila zasebnega detektiva E. E. z dne 27. 11. 2019 je izpostavilo vprašanje, ali ni morda z njim toženka pridobila le dodaten dokaz, ki je potrdil njeno dotedanje prepričanje, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost. Iz poročila namreč izhaja, da se je na dogodku, ki se je 16. 11. 2019 odvil v istih prostorih in s sodelovanjem iste predavateljice, vstopnina pobirala tako, da so jo lahko udeleženci plačali le v gotovini, ter da so ob tem prejeli blagajniški prejemek kot dokazilo. Poročilo se ni nanašalo na sporni dogodek z dne 21. 9. 2019, temveč na kasnejši dogodek z dne 16. 11. 2019, na podlagi katerega naj bi toženka sklepala, da se je tudi 21. 9. 2019 dejansko pobirala vstopnina na enak način kot 16. 11. 2019. Navedeno je po stališču pritožbenega sodišča nakazovalo, da gre lahko po naravi stvari le za potrditev že predhodnega prepričanja toženke, da se je 21. 9. 2019 pobirala vstopnina. Pritožbeno sodišče je menilo, da bi se moralo sodišče prve stopnje za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi opredeliti tudi do tega, ali je toženka na podlagi poročila res izvedela kaj bistveno novega o samem dogodku z dne 21. 9. 2019. 9. Skladno s prvim odstavkom 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve dokaznega predloga za dodatno zaslišanje tedanjega direktorja A. A. postopalo v nasprotju z napotkom pritožbenega sodišča in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Prvostopenjskemu sodišču namreč s sklepom Pdp 109/2022 ni bilo naloženo, da mora v novem sojenju dodatno zaslišati A. A. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s procesnimi napotki pritožbenega sodišča, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na judikate, v katerih je poudarjena vezanost sodišča prve stopnje na procesnopravna stališča oziroma napotke pritožbenega sodišča. 10. Toženka je v novem sojenju navedla, da se bo lahko sodišče z dodatnim zaslišanjem A. A. (ponovno) prepričalo, da je odpoved pravočasna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ponovno zasliševanje o že izpovedanih okoliščinah ni potrebno. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju A. A. v prvem postopku, je ta že tedaj izpovedal, da je bil 30. 9. (2019) seznanjen s tem, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, da je zato najel detektiva (ki naj bi pri njeni zdravnici preveril režim gibanja, pa tudi sicer vse okoliščine tega dogodka), da je bilo razvidno že iz spleta, ali je bila to pridobitna dejavnost oziroma ali je bil dogodek plačljiv, da je poročilo detektiva prejel konec novembra oziroma v začetku decembra (2019) in iz njega izvedel, da je bilo na dogodku dne 16. 11. 2019 precej ljudi in da se je zanj plačala vstopnina 110,00 EUR, da je prosil D. D., naj mu pove, ali je tožnica plačala dvorano in od njega v začetku decembra (2019) dobil podatek o komercialnem najemu dvorane, da je A. A. to, da je dogodek organizirala tožnica, ugotovil, ker je bilo v napovedniku navedeno, kdo je organizator (F.), izpovedal pa je tudi o številnih drugih okoliščinah. Toženki ni bila kršena pravica do izjave, saj je bil A. A. zaslišan, vprašanja sta mu lahko postavljali obe stranki, njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno dokazno ovrednotilo. Tudi sicer pritožba ne navaja, o katerem konkretnem odločilnem dejstvu, ki ni bilo že predmet njegove izpovedi v prvem postopku, naj bi izpovedal v dodatnem zaslišanju.

11. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora biti izredna odpoved podana najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Šteje se, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo zaradi zavrnitve dokaznega predloga za dodatno zaslišanje A. A. dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi nepopolno ugotovljeno. Ta je že v prvem sojenju izpovedal tudi glede pravočasnosti odpovedi in med drugim pojasnil, da se je o okoliščinah, da je tožnica opravljala pridobitno delo, seznanil 30. 9. 2019. Nadalje je izpovedal, da je spletni posnetek dogodka videl že "takoj", to je 30. 9. 2019, in da je bilo iz njega razvidno, da je tožnica povezovala dogodek oziroma predavateljici postavljala vprašanja v imenu poslušalcev - to je po njegovi izpovedi jasno kazalo na to, da je opravljala pridobitno dejavnost. Povedal je, da je bilo mogoče iz aplavza slišati, da je bilo na dogodku več kot 20 poslušalcev, ter tudi, da je bila pristojbina za udeležbo 110,00 EUR. Iz tega je po njegovem nedvomno izhajalo, da je tožnica kršila pogodbo in zakon, zato jo je pozval na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot je še izpovedal, se je 30. 9. (2019) seznanil s tem, da je tožnica organizatorka dogodka in da predvidena vstopnina znaša 110,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je bila odpoved podana prepozno. Pravilna je ugotovitev, da iz vabila tožnici na zagovor z dne 3. 10. 2019 izhaja, da je direktor že 30. 9. 2019 vedel za nekatere okoliščine, ki so kazale na možnost, da je tožnica 21. 9. 2019 opravljala pridobitno delo s tem, da je kot s. p. dne 21. 9. 2019 v Domu kulture B. organizirala predavanje. Že 30. 9. 2019 je toženka vedela, da se je tožnica udeležila dogodka dne 21. 9. 2019 in na njem aktivno sodelovala z vprašanji. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bilo v napovedniku, ki ga je toženka priložila vabilu na zagovor z dne 3. 10. 2019, napovedano, da bo v Domu kulture B. v soboto 21. 9. 2019 ob 10.30 uri dogodek z naslovom C., ki ga vodi G. G., v njem pa je bilo tudi navedeno, da prispevek za druženje znaša 110,00 EUR. V njem je bilo kot organizator dogodka navedeno F. s. p., skupaj z matično in davčno številko, ki ustreza tožničinemu s. p., navedenem v poslovnem registru. Glede na navedeno in upoštevajoč v predhodni točki povzeto izpoved A. A., je toženka že ob podaji pisne obdolžitve razpolagala z zadostnimi dejstvi za ugotovitev razloga za izredno odpoved.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da podatek, ki ga je toženka pridobila od D. D. v začetku decembra 2019, in sicer, da je šlo za komercialni najem dvorane, pomeni le dodatno poizvedbo, ki je kvečjemu potrdila njene dotedanje ugotovitve iz pisne obdolžitve. Pravilen je tudi dokazni zaključek, da je toženka s poročilom zasebnega detektiva z dne 27. 11. 2019 pridobila le dodaten dokaz, ki je potrdil njeno dotedanje prepričanje o tem, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost. Poročilo se ni nanašalo na sporni dogodek z dne 21. 9. 2019, temveč na kasnejši dogodek z dne 16. 11. 2019, na podlagi poročila pa naj bi toženka sklepala, da se je tudi 21. 9. 2019 dejansko pobirala vstopnina na način, kot se je 16. 11. 2019. Gre le za posredni dokaz, ki lahko kvečjemu potrjuje že predhodno prepričanje toženke, da se je 21. 9. 2019 pobirala vstopnina. Pritožba posledično zmotno navaja, da v konkretnem primeru niso uporabljiva stališča iz judikatov VIII Ips 164/2013 in VIII Ips 236/2013 o tem, da izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi teh dokazov le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nenazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan.

15. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da je toženka že ob podaji pisne obdolžitve imela vse ključne podatke glede očitanega pridobitnega dela tožnice v času bolniškega staleža, torej je bila seznanjena z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka, ki je že v oktobru 2019 ugotovila razlog, zaradi katerega je tožnici podala izredno odpoved, le-to dne 19. 12. 2019 podala po poteku 30-dnevnega zakonskega roka. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva pritožbena navedba, da je A. A. izpovedal, da tožnici ne bi podal odpovedi, če ne bi imel podatkov s strani detektiva in o plačljivosti dvorane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da njegova izpoved v tem delu ni tako enoznačna, kot jo predstavlja pritožba. Na vprašanje, ali bi brez detektivskega poročila imel dovolj podatkov, da bi tožnici podal odpoved, je sprva odgovoril, da verjetno ne, v nadaljevanju pa, da ne ve, da je to hipotetično vprašanje, na katerega ne bo odgovoril. Da tudi sicer pridobitev detektivskega poročila pomeni le potrditev tega, kar je toženka vedela že ob izdaji pisne obdolžitve, pa je bilo že obrazloženo.

16. Ker je sodišče prve stopnje zaradi prepozno podane odpovedi pravilno zaključilo, da je ta nezakonita, pritožba neutemeljeno očita, da je sodba neobrazložena, ker ne vsebuje tudi razlogov o (ne)utemeljenosti očitane kršitve.

17. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z modificiranim tožbenim zahtevkom ni zahtevala razveljavitve odpovedi, zato je v tem delu sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo. Pritožba se utemeljeno sklicuje tudi na stališče judikata VIII Ips 163/2018 o tem, da zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar pa ni v skladu s 181. členom ZPP. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo (351. člen v zvezi z 274. členom ZPP), v delu, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi, pa je sodbo razveljavilo (357. člen ZPP).

18. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 je trajanje delovnega razmerja mogoče ugotoviti najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba utemeljeno izpodbija datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sodišče navezalo na datum opravljene glavne obravnave (14. 10. 2022). Ker se pri odločitvi o sodni razvezi praviloma upoštevajo okoliščine, ki so nastopile po prenehanju delovnega razmerja, v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati bistvene okoliščine, tj. da je tožnica 5. 11. 2020 odšla na Portugalsko oziroma da se je odločila za trajno preselitev na Portugalsko, kjer od novembra 2020 neprekinjeno živi. Za selitev na H. (Portugalska) se je odločila sama in ni šla tja po napotilu zdravnika. V pravdi ni želela povedati, koliko zasluži na Portugalskem, kjer naj bi opravljala priložnostna dela in imela plačil za delo za sproti. Dejstvo, da se je že 5. 11. 2020, torej skoraj dve leti pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, preselila na Portugalsko, in kjer kljub temu, da ne želi povedati zneska prihodkov, te očitno ustvarja, po stališču pritožbenega sodišča materialnopravno ne utemeljuje priznanja delovnega razmerja pri toženki vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje, temveč zgolj do vključno 4. 11. 2020. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in 3. točko izreka spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 5. 11. 2020 (5. alineja 358. člena ZPP).

19. Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z zadnjim dnem dejanskega opravljanja dela tožnice pri toženki. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da si tožnica že pred odhodom na Portugalsko, po prenehanju enomesečnega delovnega razmerja pri družbi I. d. o. o., ni prizadevala za novo zaposlitev, da ni navedla, da bi sama poslala kakšno prijavo za zaposlitev, da se na prosta delovna mesta, posredovana od ZRSZ, ni zglasila zaradi oddaljenosti od J., kjer je stanovala, ter zaradi denarne stiske in psihičnega stanja. Vendar pa je tudi pravilno razlogovalo, da je šlo za čas epidemije, ko je bilo zaposlovanje ohromljeno. Navedenih okoliščin zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot takšnih, ki bi utemeljevale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že z naslednjim dnem po zaključenem delovnem razmerju pri toženki na podlagi podane izredne odpovedi.

20. V zvezi z odločitvijo v 2. točki izreka pritožba navaja, da je zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja nekonkretiziran in bi ga sodišče moralo zavrniti, ne pa, da ga je samo dopolnilo z navedbo "in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče v tem delu ni samo dopolnjevalo izreka sodbe, saj je tožnica postavila tudi tožbeni zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja, ki ga je sodišče prve stopnje umestilo v 2. točko izreka. Tudi v opisni del izreka pritožbeno sodišče ni posegalo, še zlasti, ker je tožnica obenem konkretizirala zahtevane terjatve iz delovnega razmerja (tudi po višini). Ker pa je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 5. 11. 2020, je 2. točko izreka sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in za prijavo v obvezna socialna zavarovanja za čas od 5. 11. 2020 do 14. 10. 2022 (5. alineja 358. člena ZPP).

21. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje odločitve glede 4. točke izreka ni obrazložilo, saj se je do tega opredelilo v 21. in 26. točki svoje obrazložitve. Na podlagi izpisa iz registra ZZZS z dne 19. 2. 2021 je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od 1. 3. 2002 do vključno 19. 12. 2019. Nato je bila od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 prijavljena pri zavezancu ZZZS po zavarovalni podlagi št. 12 - prejemniki bolniških nadomestil po prenehanju delovnega razmerja. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bila tožnica od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 zavarovana v smislu določbe drugega odstavka 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji), ki določa, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Ker je za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020, ko je bila v bolniškem staležu, že prejela plačilo omenjenega nadomestila, za to obdobje neutemeljeno vtožuje še plačilo nadomestila plače od toženke. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v 4. točki izreka zavrnilo. Zaradi takšne odločitve je poseglo tudi v 2. točko izreka tako, da je iz vseh pravic iz delovnega razmerja, ki so bile priznane tožnici, izvzelo nadomestilo plače za čas od 20. 12. 2019 do 13. 1. 2020 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

22. V zvezi z odločitvijo v 5. točki izreka, v kateri je sodišče tožnici za čas od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020 dosodilo 1.092,40 EUR z obrestmi, pritožba utemeljeno opozarja, da bi ji za to obdobje, v katerem je bila zaposlena pri drugem delodajalcu in ne pri toženki, pripadala kvečjemu odškodnina. Tožnica je obravnavani tožbeni zahtevek uveljavljala kot nadomestilo plače in trditvene podlage za odškodninski zahtevek ni podala, zato ji je sodišče prve stopnje navedeni znesek prisodilo neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in 5. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Glede odločitve v 6. točki izreka (nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske denarnih nadomestil za brezposelnost, ki jih je tožnica prejela v tem času. Ugotovilo je, da je bila od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020 zaposlena pri družbi I. d. o. o., nato pa od 14. 2. 2020 do 13. 11. 2020 prijavljena kot brezposelna oseba pri ZRSZ. Po odločbi ZRSZ ji je za 9 mesecev pripadalo denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, ki ji je bilo izplačano v obdobju od 14. 2. 2020 do 13. 11. 2020, pri čemer je za februar 2020 prejela 353,44 EUR neto, od 13. 3. 2020 dalje 666,18 EUR neto, za november 2020 pa 321,30 EUR neto. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno utemeljilo s tem, da tožnici nadomestilo za brezposelnost ni pripadlo v posledici toženkine izredne odpovedi, pač pa zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu dne 14. 2. 2020, ter da ima v takem primeru ZRSZ pravico terjati vračilo izplačanega nadomestila za brezposelnost od zavarovanca in ne od delodajalca, ki mu je podal odpoved iz krivdnega razloga (X Ips 314/2016). Navedena sodba se namreč nanaša na vprašanje, kateri delodajalec je dolžan vrniti ZRSZ nadomestilo, ki ga je ta izplačeval delavcu, kateremu je prenehalo delovno razmerje. Za ta spor pa je bistveno, da je tožnica denarna nadomestila za brezposelnost prejela, zato za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki (skupaj z denarnim nadomestilom za brezposelnost) ne more prejeti več, kot bi v primeru, če ji delovno razmerje pri toženki ne bi prenehalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in 6. točko izreka prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je dosojene zneske nadomestila plače za čas od 14. 2. 2020 do 4. 11. 2020 znižalo za prejete zneske denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 14. 2. 2020 do 4. 11. 2020, ki znižano za prejeta denarna nadomestila za čas brezposelnosti, ter tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 5. 11. 2020 do 14. 10. 2022 (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Višine prisojenega denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 pritožba konkretizirano ne prereka. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s citiranim določilom, ki jih pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, prisojeni znesek po oceni pritožbenega sodišča ni previsok.

25. Pritožba neutemeljeno očita, da je o tožbenih zahtevkih za plačilo nadomestil za neizrabljen letni dopust za leta od 2020 do 2022 in regresov za letni dopust za isto obdobje sodišče odločilo brez trditvene podlage. Že iz vsebine oblikovanega tožbenega zahtevka izhaja trditev, da tožnica zahteva regres za vsako leto nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma za čas od odpovedi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s čimer je še sprejemljivo opredeljen temelj in obdobje zahtevanega regresa. Podobno je za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust že v oblikovanje tožbenega zahtevka tožnica vključila trditev, da ga zahteva za vsa leta prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa je pritožbeno sodišče spremenilo datum sodne razveze, je pritožbi delno ugodilo in drugi ter tretji odstavek 8. točke izreka in drugi ter tretji odstavek 9. točke izreka spremenilo tako, da je za leti 2021 in 2022 zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo regresov za letni dopust in nadomestil za neizrabljen letni dopust. V prvem odstavku 9. točke izreka je dosojeni znesek regresa za letni dopust za leto 2020 znižalo z upoštevanjem tožničine zaposlitve v letu 2020 v deležu 9/12 (ne pripada ji za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in za november ter december 2020), ter ji tako priznalo znesek 705,43 EUR, v presežku, za plačilo 156,76 EUR z obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede odločitve o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 v znesku 1.000,00 EUR pritožba ni utemeljena, saj bi bila tožnica ob upoštevanju datuma sodne razveze in torej sorazmerno krajšega časa delovnega razmerja in s tem pripadajočega letnega dopusta (9/12) upravičena do celo višjega nadomestila, kot ga vtožuje. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ji glede na dogovorjeno plačo za štiri tedne dopusta pripadalo nadomestilo v znesku vsaj 1.836,24 EUR, 9/12 od tega pa znaša 1.377,18 EUR.

26. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve o stroških prvostopenjskega postopka in očitek, da je ta neobrazložena. Sodišče prve stopnje je res odločilo le, katera stranka te stroške krije in v kakšnem delu, vendar pa je taka odločitev skladna s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. Sklep o višini stroškov bo sodišče prve stopnje izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poplačilo v zvezi s pravnomočnim sklepom o izvršbi, ne morejo biti predmet izreka v tem sporu.

27. V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

28. Glede na delni uspeh pritožbe in upoštevajoč dejstvo, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, tožnica krije sama svoje stroške te vloge (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).