Jedro

Z utemeljitvijo nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve le z delom bilančnih podatkov in podatkom o blokadi računa brez presoje, ali je upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjeval vsa relevantna dejstva, torej vse relevantne podatke iz predložene bilance stanja in bonitetne ocene, ki jih je treba primerjati in medsebojno primerjati, dolžniku ni mogoče naložiti bremena zatrjevanja in dokazovanja dejstev, s katerimi bi konkretno izpodbijal ugotovitev dejstev, ki naj bi pomenila izpolnitev pogoja za izdajo predhodne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izdaji predhodne odredbe in ta sklep potrdilo, dolžniku pa je naložilo upniku povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 566,64 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in s sklepom nadomesti izpodbijani sklep, tako da ugovoru ugodi, izdano predhodno odredbo odpravi in predlog za njeno izdajo zavrne, upniku pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka pritožnika, podredno pa, da razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in upniku naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja, da je sodišče nepravilno presodilo predložene dokaze in napada očitek, da dolžnik navedbam upnika ne oporeka, da se ne opredeli do ugotovitev, ki izhajajo iz bilance stanja ter da pritožnik slabega finančnega položaja niti ne zanika. Ponavlja navedbe iz ugovora, ki se nanašajo na zatrjevano zlorabo pravic upnika. Prepričan je, da ne obstaja nobena listina o obstoju in višini škode iz domnevne kršitve konkurenčne klavzule, ki jo zatrjuje upnik in na podlagi katere bi lahko knjižil takšno terjatev v svoji poslovni knjigi, sodišče pa brez kakršnegakoli preverjanja obstoja terjatve sledi upniku in izda predhodno odredbo. To kaže na primer zlorabe instituta predhodne odredbe, sodišču pa očita kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP. Upnik na podlagi predloženih listin ni uspel dokazati slabega finančnega stanja pritožnika in posledično obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. V drugem postopku zavarovanja z začasno odredbo, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. Zg 10/2012, upnik govori ravno nasprotno, na kar je dolžnik v ugovoru tudi opozoril in s tem ugovarjal upnikovim trditvam, da dolžnik slabo posluje. Poudarja, da je sodišče napačno presodilo dokaze in se napačno opredelilo do njih, do nekaterih pa sploh ne. Tako je iz bilance stanja razvidno, da ima ves čas svojega poslovanja aktivo večjo od pasive, oziroma terjatev več kot obveznosti, kar kaže na dobro poslovanje, prav tako so tudi celotni prihodki v letu 2011 večji od odhodkov in čisti poslovni izid obračunskega obdobja znaša 28.900,00 EUR, kar je pozitivno in za nadaljnje poslovanje dobro. Sodišče se ni opredelilo do bonitetne ocene s portala www.bonitete.si, pri čemer opozarja na bonitetno oceno A2, na minimalno zamudo s plačilom, na oceno likvidnosti kot „dobro“ in na oceno uspešnosti kot „odlično“. Blokiran račun je imel zgolj za štiri dni in to iz naslova neplačila dohodnine in ne iz poslovnih razlogov oziroma poslovnih dogodkov. Ne vzdrži razlogovanje sodišča, da dolžnik ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo obveznosti. Do spornega postopka ni imel nobenih neporavnanih obveznosti, ki bi terjali postopke izvršbe, oziroma je svoje obveznosti poravnal sproti, kar vse izhaja iz predloženih dokazov, konkretno iz bilance stanja. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je napačno presodilo dokaze oziroma se do nekaterih dokazov (bonitetne ocene), predvsem pa do ugovorov dolžnikov sploh ni opredelilo, temveč je sledilo navedbam upnika. Zato je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Do izdaje predhodne odredbe je bilo dolžnikovo finančno stanje računa dobro, ni posloval z izgubo, imel je pozitiven in zadovoljiv poslovni izid. Zgolj nekateri posamezni kazalci, ki kažejo npr. na povečanje deleža dolgov v financiranju v letu 2010, vendar pa nato znižanje le-tega v letu 2011, na povečanje dni vezave kratkoročnih poslovnih obveznosti v letu 2010, vendar pa zopet znižanje le-teh v letu 2011, pa je čisti kratkoročni obratni kapital v letu 2011 znašal 5.078,00 EUR, kar je 4x več kot leta 2009. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in dolžnikove navedbe prereka ter konkretizirano in obrazloženo nasprotuje njegovim naziranjem. Pritrjuje odločitvi in obrazložitvi sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ podan, saj upnik razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ni pa še izvršljiva. Zakonitosti te odločbe pri presoji prvega pogoja sodišče ne preverja. Višje sodišče zato preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa glede ugotovljenega obstoja drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe, torej ali je upnik izkazal za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena (objektivna nevarnost).

6. Breme trditev in dokazovanja objektivne nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve v okviru dokaznega standarda verjetnosti je najprej na strani upnika, ki mora v predlogu za izdajo predhodne odredbe podati trditve in predlagati dokaze, iz katerih izhaja celovita slika o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, tako da je na tej podlagi mogoče sklepati na ogroženost bodoče uveljavitve terjatve. Če upnik to izkaže in sodišče na tej podlagi izda sklep o predhodni odredbi, se breme trditev in predlaganja dokazov prenese na dolžnika v ugovornem postopku.

7. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdaji predhodne odredbe z dne 23. 7. 2012 sledilo upnikovemu predlogu, pri čemer je nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve utemeljilo s posameznimi bilančnimi podatki s primerjavo sprememb v posameznih letih. Sledilo je tudi trditvi o blokadi transakcijskega računa v času od 9. 7. 2012 do 12. 7. 2012, temelječi na podatku portala Bonitete.si. Dolžnik je v ugovoru sodišču očital nekritično povzemanje trditev upnika v predlogu in z ničemer podprto interpretacijo, zaradi česar jih ni moč niti preizkusiti. V nadaljevanju je predstavil trditve upnika, podane v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. Zg 10/2012 z dne 19. 7. 2012, s katerimi je upnik utemeljeval zahtevek s podatki iz bonitetnega poročila na spletni strani Bonitete.si, ki kažejo na uspešnost in obseg poslovanja dolžnika. Takšne ugovorne navedbe višje sodišče razume kot izpodbijanje pravilnosti ugotovitev v sklepu o izdaji predhodne odredbe glede presoje dolžnikovega finančnega oziroma premoženjskega stanja, ki temelji le na delnih podatkih iz predloženih listin (prilogi A4 in A6). Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da dolžnik slabega finančnega položaja niti ni zanikal in da se njegove ugovorne trditve o premoženjskem stanju štejejo za priznane.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji predhodne odredbe utemeljilo nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve le z delom bilančnih podatkov in podatkom o blokadi računa, ni pa presodilo, ali je upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjeval vsa relevantna dejstva, torej vse relevantne podatke iz predložene bilance stanja kot tudi bonitetne ocene (prilogi A6 in A4), ki jih je treba upoštevati in medsebojno primerjati, še ni mogoče dolžniku naložiti bremena zatrjevanja in dokazovanja dejstev, s katerimi bi konkretno izpodbijal ugotovitev dejstev, ki naj bi pomenila izpolnitev pogoja za izdajo predhodne odredbe. O tem, da je podan pogoj za predhodno odredbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ le v primeru, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve, se je višje sodišče že večkrat opredelilo (prim. sklepe VSL I Cp 1660/2012, I Cpg 936/2012, I Cpg 632/2012, II Ip 1183/2011). Ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo ugovor, kot da dolžnik ne izpodbija ugotovitve slabega finančnega stanja, tudi v izpodbijanem sklepu ni odpravilo pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno oceno tega stanja.

9. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ponovno presodi, ali trditvena podlaga predloga za izdajo predhodne odredbe omogoča celovito oceno dolžnikovega gospodarskega oziroma finančnega stanja, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve.

10. Opozoriti je treba še na določbo drugega odstavka 260. člena ZIZ, ki omogoča odreditev dveh ali več predhodnih odredb, vendar le v primeru, kadar je glede na okoliščine primera to potrebno, to pomeni, kadar ena predhodna odredba ne zadošča za zavarovanje upnikove terjatve. Predhodna odredba namreč pomeni poseg v dolžnikovo premoženje, preden je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, kar zahteva restriktivni pristop pri presoji utemeljenosti predloga. S tem je povezano tudi vprašanje konkretnosti opredelitve predhodnih odredb, pri čemer je treba opozoriti, da se v skladu z 239. členom ZIZ določbe ZIZ o izvršbi v postopku zavarovanja le smiselno uporabljajo. Trditveno in dokazno breme potrebnosti izdaje dveh ali več predhodnih odredb je na strani upnika, dolžnost sodišča, ki predlogu sledi, pa je okoliščine primera, iz katerih izhaja potrebnost odreditve dveh ali več predhodnih odredb, v sklepu konkretno obrazložiti in s tem dati dolžniku možnost učinkovito uveljaviti pravico do pravnega sredstva. V nasprotnem primeru je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 23. 7. 2012 odločitev o odreditvi več predhodnih odredb obrazložilo le pavšalno, te pomanjkljivosti pa tudi ni odpravilo v izpodbijanem sklepu. Odpraviti jo bo moralo po ponovni presoji upnikovega predloga v novem sklepu o ugovoru.

11. Višje sodišče je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za nov sklep o ugovoru dolžnika (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).