Jedro

V upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Revident bi moral v skladu s 5. členom Zakona o graditvi objektov, ki določa, da je uporabno dovoljenje pogoj za začetek uporabe objekta, ki je bil zgrajen ali rekonstruiran na podlagi gradbenega dovoljenja, ali se mu je na podlagi gradbenega dovoljenja spremenila namembnost, pridobiti uporabno dovoljenje že pred uporabo poslovno trgovskega objekta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbi tožene stranke z dne 19.1.2004 in 356-02-297/2003 z dne 20.1.2004. Z odločbo z dne 19.1.2004 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 20.10.2003, s katero je bilo odločeno, da se vloga za podaljšanje roka po izdani inšpekcijski odločbi z dne 27.8.2003, ki je postala izvršljiva dne 4.10.2003, zavrne. Z odločbo z dne 20.01.2004 pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 21.10.2003, s katero je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 27.8.2003, postala dne 4.10.2003 izvršljiva. Iz 2. točke izreka te odločbe pa izhaja, da če zavezanec naložene obveznosti po določbi z dne 27.8.2003, ne bo izvršil takoj po vročitvi tega sklepa s tem, da bo prenehal z uporabo poslovno trgovskega objekta brez uporabnega dovoljenja ter še nadalje kršil določbo 1. odstavka 5. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 30.000.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijana sodbe se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanih odločb ter tam navedenih razlogov (2. odstavek 67. člena ZUS). Dodaja pa še, da je bila vloga za ponovni tehnični pregled vložena dne 3.3.2004, torej po izdaji obeh izpodbijanih odločb. Vendar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb to ne vpliva, saj sodišče v tem upravnem sporu ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenja za uporabo objekta. Glede sklepa, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrnil vlogo za podaljšanje roka in je tožena stranka pritožbo zavrnila, sodišče meni, da je pravilno sklicevanje tožene stranke na 2. odstavek 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), saj tožena stranka ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi bili izpolnjeni tam navedeni pogoji za odložitev izvršbe niti ne zatrjuje verjetnega nastanka nepopravljive škode. Glede sklepa o dovolitvi izvršbe ter izpodbijane odločbe, s katero je bila pritožba zoper ta sklep zavrnjena, pa sodišče pripominja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi 1. odstavka 290. člena ZUP ter 148. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02). Po mnenju sodišča se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da naj bi bile pomanjkljivosti posledica višje sile in razlogov, na katere sama ni imela vpliva.

Tožeča stranka v pritožbi, sedaj reviziji, navaja, da se že od prvega tehničnega pregleda naprej resnično trudi, da bi odpravila pomanjkljivosti, ki nikakor niso odvisne od njene volje. Po mnenju tožeče stranke je preozko stališče sodišča, da je pomembno le to, da so bile ob tehničnem pregledu ugotovljene pomanjkljivosti, ki jih tožeča stranka ni odpravila, in v posledici tega tudi ni pridobila uporabnega dovoljenja. Saj vendar ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko investitor kar sam odpravil. Storil je prav vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zadostil pogojem in izvedel to, kar mu je gradbena inšpekcija naložila ob tehničnem pregledu. Prav tako je po sklepu inšpektorata z dne 10.6.2003, nadomestni požarni sistem ustrezen nadomestni ukrep do dokončanja vodnih zaves. Investitor je tudi vložil predlog za odlog izvršbe, saj je bilo vloženo pravno sredstvo, kar je dokazal, pri dvakrat izrečeni denarni kazni v višini 30.000.000,00 SIT pa je nastanek nepopravljive škode ne samo verjeten, ampak zanesljiv. V teku je tudi odlog izvršbe denarne kazni. V zaključni fazi je tudi zadnji pregled in preizkus delovanja vodnih zaves in s tem bodo izpolnjene vse zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožba po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo tožeče stranke kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem uveljavitve ZUS-1. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavanem primeru je bil dne 21.10.2003 na podlagi 290. člena ZUP izdan sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo določeno, da je odločba prvostopnega upravnega organa z dne 27.8.2003, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v štirinajstih dneh po vročitvi odločbe preneha z uporabo poslovno trgovskega objekta, postala izvršljiva. Po presoji revizijskega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 290. člen ZUP in na 148. člen ZGO-1. Pri tem pa je tudi pravilno uporabilo 1. odstavek 292. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Po tej določbi se pritožba lahko nanaša na samo dovolitev izvršbe, in eden izmed možnih razlogov je tudi ugovor, da je bila obveznost izpolnjena po izdaji izvršilnega naslova, vendar pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Takšno stanje smiselno navaja tožeča stranka namreč, da je vzpostavila požarno stražo kot nadomestni ukrep do dokončanja sistema vodnih zaves, kar naj bi bil po zatrjevanju tožeče stranke, po sklepu prvostopnega upravnega organa z dne 10.6.2003 ustrezen nadomestni ukrep do dokončanja sistema vodnih zaves. Vendar po mnenju revizijskega sodišča obveznost s tem ni bila izpolnjena, saj je bila tožeči stranki naložena pridobitev uporabnega dovoljenja. Neutemeljeni so tudi ugovori tožeče stranke, da je izvajalec storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izvedel to, kar mu je gradbena inšpektorica naložila ob tehničnem pregledu. Po presoji revizijskega sodišča bi moral revident v skladu s 5. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS, št. 110/02), ki določa, da je uporabno dovoljenje pogoj za začetek uporabe objekta, ki je bil zgrajen ali rekonstruiran na podlagi gradbenega dovoljenja, ali se mu je na podlagi gradbenega dovoljenja spremenila namembnost, pridobiti uporabno dovoljenje že pred uporabo poslovno trgovskega objekta.

Prav tako je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje v zvezi z odlogom upravne izvršbe pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Po določbi 2. odstavka 293. člena ZUP se namreč upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se razlikuje od začasne odločbe. Po 3. odstavku 293. člena ZUP pa se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka v postopku ni navedla nobenega utemeljenega razloga za dovolitev odloga izvršbe v smislu citirane odločbe. Dokazno breme v zvezi s tem je bilo na tožeči stranki. Na drugačno odločitev sodišča pa tudi ne morejo vplivati navedbe revidenta, da je pri dvakrat izrečeni kazni v višini 30.000.000,00 SIT nastanek nepopravljive škode zanesljiv. Gre namreč za nova dejstva, ki jih v reviziji ni mogoče uveljavljati.

Revident ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.