Jedro

Iz izpovedi tožnika ter prič, zaslišanih na glavni obravnavi, izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem predvsem zaradi tega, ker se mu zaradi specifičnih razmer, ki vladajo v Siriji, pripisuje določeno politično pripadnost oziroma pripadnost eni izmed strani v državljanski vojni.

Tožnik bi bil ob morebitni vrnitvi v Sirijo, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da sta se oba sinova z odhodom izognila služenju vojaškega roka, označen s strani vladnih sil kot politični nasprotnik režima. Kot tak bi bil označen tudi zaradi tega, ker je sploh zapustil Sirijo, ker je prebežnik. Po drugi strani pa bi ga tudi uporniki glede na to, da je bil zaposlen v državni bolnici, torej je z njihovega stališča delal za Asadov režim, označili za pripadnika režima in s tem za nasprotnika.

Tožniku grozi preganjanje predvsem iz razloga političnega prepričanja, ker se mu določeno politično prepričanje pripisuje ne glede na to, da se sam šteje za nevtralnega, a mu zaradi specifičnih razmer določeno politično prepričanje kot pripadnost nasprotni strani v državljanski vojni, pripisujejo drugi in ga štejejo kot pripadnika nasprotne, sovražne strani. Torej gre za razlog za preganjanje iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilca M. K., roj. ... 1959 v kraju Aleppo, državljana Sirske arabske republike, ugodi in se tožniku prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika (in ostalim članom njegove družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka nadalje v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši, kaj je navedeno v lastnoročni izjavi tožnika in kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka povzema, kar je tožnik povedal v osebnem razgovoru. Ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena tedaj veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da je tako tožnik (kot ostali člani njegove družine) izrecno navedel, da se jim ni osebno nič zgodilo, ker so sunitske narodnosti, prosilec pa mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik ni navedel nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem oziroma da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnik, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite. Glede na to je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla zgolj na presojo, ali je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožniku takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se smatra, da so nasprotniki sirske vlade, tisti, za katere se smatra, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožniku v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje zaradi njegove sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da ga uporniki smatrajo kot zaveznika sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, to je sekta šiitov, ti pa sunite smatrajo kot svoje nasprotnike. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se mu prizna status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se mu je zgodilo oziroma s katerim se mu grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik ni navedel nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Tožnik je posplošeno navajal, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelil, zakaj konkretno naj bi bil preganjan zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo k tožbi predloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tožniku kot ostalim članom njegove družine ugodilo prošnji za mednarodno zaščito tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnika kot na vse ostale člane njegove družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Glede tožnika je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bil ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bil legitimiran ter ob upoštevanju dejstva, da je sunit, označen kot politični nasprotnik režima, po drugi strani pa bi ga uporniki, ker je bil zaposlen v državni bolnišnici – torej je delal za Asadov režim – označili kot pripadnika režima ob tem, da kot očetu vojaška obveznih fantov prav tako grozi preganjanje.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Nadalje je vrhovno sodišče tudi opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče v skladu z navodili iz sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnika M. K. je nato ponovno odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom in sicer je s sodbo št. I U 166/2016-32 z dne 8. 4. 2016 tožbo zavrnilo. Pri tem je sodišče pritrdilo stališču tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da je tožnik na vprašanje, ali je imel kakšne težave, ker je sunit, odgovoril, da je včasih imel težave, ker so ga šiiti malo zbadali, vendar pa kakšnih večjih težav ni imel. Sodišče je tedaj pritrdilo toženi stranki, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, pri čemer mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami.

9. Zoper navedeno sodbo se je tožnik pritožil, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016 sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu je vrhovno sodišče navedlo, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je odločilo brez glavne obravnave. Razen tega po mnenju vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je dal tožnik na obravnavi pred prejšnjim senatom, saj je bila ravno zaradi načina oprave glavne obravnave ugotovljena kršitev, zaradi katere je vrhovno sodišče prvotno sodbo upravnega sodišča razveljavilo.

K točki I izreka:

10. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

11. Sodišče je v navedeni zadevi v ponovljenem postopku v dneh 16. 9. 2016 in 18. 10. 2016 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika ter njegove družinske člane M. M., I. K., M. R. K. in S. K. kot priče, pri čemer priče, ki še niso bile zaslišane, niso smele biti navzoče v razpravni dvorani.

12. Po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi vseh dokazov sodišče ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016, v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja pa morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja štejejo tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi in narodni pripadnosti kot tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju (1., 2., 3. in 5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz izpovedi tožnika ter prič, zaslišanih na glavni obravnavi, izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem predvsem zaradi tega, ker se mu zaradi specifičnih razmer, ki vladajo v Siriji, pripisuje določeno politično pripadnost oziroma pripadnost eni izmed strani v državljanski vojni.

13. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da UNHCR meni, „da večina Sircev, ki išče mednarodno zaščito, verjetno izpolnjuje pogoje, kot izhajajo iz definicije begunca, vsebovane v členu 1A (2) konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev, saj bodo imeli utemeljen strah pred preganjanjem, povezanim z enim od konvencijskih temeljev. Za veliko civilistov, ki so pobegnili iz Sirije, bo povezava s konvencijo iz leta 1951 temeljila v neposredni ali posredni, dejanski ali domnevani povezavi z eno od strani v konfliktu“. Nadalje je v tem poročilu navedeno, „Da bi posameznik izpolnil kriterij za begunca se ne zahteva, da bi bil individualno ogrožen v smislu, da bi bil individualno izpostavljen preganjanju, ki je že potekalo ali ki mu grozi. Sirci in osebe s stalnim prebivališčem v Siriji, ki so pobegnili, so lahko, na primer, ogroženi zaradi preganjanja zaradi njim pripisanega političnega mnenja že zgolj zaradi tega kdo nadzoruje soseske ali vasi, kjer so živeli, ali pa zato, ker pripadajo verski ali etnični manjšini, ki je povezana ali pa je dojeta kot da je povezana, z določeno stranjo v sporu.“ V nadaljevanju so navedeni profili tveganja. Navedeno je, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu bili prosilci za azil lahko podvrženi in med drugim je navedeno, da sodijo v tvegane skupine tudi resnični ali domnevani nasprotniki sirske vlade kot tudi resnični ali domnevani podporniki sirske vlade, vključno z na primer vladnimi uradniki, civilisti urbanih sosesk, mest ali vasi (ki se dojemajo kot) podpirajoče vlado. Med drugim je navedeno, da so lahko v teh profilih tveganja tudi člani verskih skupin, med katerimi so omenjeni tudi suniti. Nadalje je navedeno, da sprti strani uporabljata široke interpretacije glede tega, koga šteti za povezanega z nasprotno stranjo, vključno s povezavami, ki temeljijo na družinski, verski ali etnični pripadnosti ali zgolj zaradi prisotnosti na območju, ki se šteje, da je „za“ ali „proti vladi“.

14. Tožnik je na glavni obravnavi dne 16. 9. 2016 na zaslišanju povedal, da je sunit, po političnem prepričanju pa ni niti na strani upornikov niti sirske vlade. 30 let je služboval v kliničnem centru v Aleppu kot šef varnostne službe. S strani sirskih varnostnih sil sicer ni bil preganjan, vendar pa se njegovo stanovanje nahaja na tisti strani Aleppa, ki so ga zasedli uporniki. Njegovo delovno mesto pa je bilo pod nadzorom vladnih sil. Problem je bil v tem, ker je šel vsak dan v službo in nazaj domov in je bil ustavljen na kontrolnih točkah. Na kontrolnih točkah je bil deležen žalitev in sitnosti. Večkrat so mu zasegli stvari, ki jih je nabavil na območju upornikov. Stvari so mu zasegli oboji. Če bi se vrnil v Sirijo, bi bil preganjan od obeh strani, vladnih zato, ker je zbežal, s strani upornikov pa zato, ker je delal na strani vladnih sil. Vsakdo, ki ni na strani vladnih sil, se šteje, da je upornik, za upornika bi ga šteli, ker ni nosil orožja oziroma uniforme. Ko je zapustil Aleppo je bilo to mesto razdeljeno na dva dela. Ko je šel na poti od doma do službe je šel skozi tri kontrolne točke. V službi verjetno vedo, da je pobegnil iz Aleppa. Zadnje časa se je v Siriji vnel konflikt med suniti in šiiti. Vladne sile so v glavnem šiiti, suiti pa so na drugi stani. Njegova hiša se nahaja zraven RTV stavbe, uporniki so napadali to področje, da bi zavzeli poslopje RTV-ja, vladne sile pa so ga branile. Njegova hiša se je znašla v navzkrižnem ognju, zato je zgorela. Za vladno stran je bil on upornik, saj kdor ni na njihovi strani, ga štejejo, da je proti njim. Tisti, ki jih oblasti smatrajo za politične nasprotnike, so preganjani s strani vladnih sil, z njimi obračunavajo fizično, lahko jih držijo v določenem okrožju in jim ne pustijo priti do humanitarne pomoči, omejujejo jim prosto gibanje. Veliko ljudi, ki sicer niso iz njegove družine, so ubili, ker niso bili na vladni strani. Konkretno je bil žrtev tudi bratranec. Prišel je iz Atakije v Aleppo in tam ga je ostrostrelec pokončal. Verjetno so vedeli, da je sunitski pripadnik, ker je na tem področju prebivalstvo sunitsko. Obstreljevanje območja, kjer je živel, se je dogajalo iz obeh strani. Ker njegova sinova nista služila vojaškega roka, je moral vsakič, ko je odšel po plačo, imeti dokaz, da sta še v Siriji, čeprav nista več bila. Nazaj si ne upa več vrniti in se tudi nima kam vrniti. Če bi se vrnil nazaj, bi bil to konec njegovega življenja.

15. Kot je razvidno iz navedenega zaslišanja tožnika, ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, saj je povedal, da bi ga vsaka stran štela kot pripadnika nasprotne strani, pri čemer ni pomembno, ali se on sam v resnici šteje za pripadnika katerekoli strani. Povedal je, da tisti, ki jih sirske oblasti štejejo za svoje nasprotnike, so preganjani in da z njimi obračunavajo. Strah tožnika pred bodočim preganjanjem je utemeljen tudi zato, ker je povedal, kaj se je dogajalo drugim ljudem, ki so jih sirske oblasti smatrale za politične nasprotnike. Povedal je, da so veliko drugih ljudi, ki niso iz njegove družine, ubili, ker niso bili na vladni strani. Povedal je, da je bil žrtev tudi bratranec. Ta njegova izpoved se torej sklada z informacijami o izvorni državi (prej citirano poročilo UNHCR iz leta 2013), kjer je navedeno, da so lahko določene skupine ljudi v Siriji preganjane zgolj zaradi tega, ker jim drugi pripisujejo pripadnost določeni strani. S strani tožnika zatrjevano preganjanje, ker se mu pripisuje pripadnost določeni strani (pri čemer ga vsaka stran šteje za pripadnika nasprotne strani) pa so potrdile tudi priče, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Priča M. M., ki je tožnikova žena, je prav tako povedala, da je bila bolnica, kjer je tožnik delal, pod nadzorom vladnih sil, uporniki pa so nadzorovali področje, kjer je bila njihova hiša. Na poti do službe je moral tožnik skozi kontrolne točke. Povedala je, da je imel tožnik veliko sitnosti s strani šiitov v bolnici. Če bi se vrnil v Sirijo, bi bil preganjan, bil bi celo življenjsko ogrožen, zato ker je pobegnil s področja vladnih sil, zaradi česar bi bil tem silam sumljiv. Nedvomno bi ga vladne sile obravnavale kot dezerterja. Prav tako pa bi bil v primeru vrnitve nezaželen s strani upornikov, ker izhaja iz področja vladnih sil. Tudi tožnikova žena je povedala, da je bila njihova hiša uničena. Uničena je bila, ker je bila zraven oporišča upornikov. Na vprašanje, ali pozna kakšen primer, da se je kateremu od njenih sorodnikov, prijateljev ali znancev kaj zgodilo, ker so jih smatrali, da so proti Asadovemu režimu, je odgovorila, da je bil njen bratranec ubit od ostrostrelca. Tudi prijatelji njenih sinov so preganjani in na begu. Ker sta se sinova izognila služenju vojaškega roka, bi bil tožnik preganjan. Lahko bi ga odpeljali neznano kam, prav tako njo ali ostale otroke. V primeru vrnitve bi imeli velike sitnosti, ker je bil tožnik vladni uslužbenec in je pobegnil pred odgovornostjo.

17. Tožnikov sin I. K. je zaslišan kot priča povedal, da je njihov dom kasneje prišel v roke upornikov, bolnica, kjer je bil tožnik zaposlen, pa je bila pod nadzorom vladnih sil. Tožnik je bil preganjan s strani vladnih sil. V začetku zaradi narodnosti ali sunitske vere ni bil preganjan, zadnje čase pa je bil. Težave so mu povzročale vladne sile. Tožnik je slišal več pikantnih komentarjev zaradi sinov, ker nista služila vojaškega roka. Če bi se tožnik sedaj vrnil v Sirijo, ga čaka smrt, ker je pobegnil s področja vladnih sil, ker sta z njim pobegnila sinova, ki bi morala služiti vojaški rok in ker je zapustil službo brez obvestila. Preganjan pa bi bil tudi s strani upornikov, ker je delal na področju vladnih sil in ker ni prešel na njihovo stran. Na vprašanje, kako bi ugotovili, če bi se tožnik vrnil v Sirijo, da sta sinova dezertirala, je povedal, da bi preverjali, koliko članov ima v svoji družini in ugotovili, da ima dva sinova, ki sta zrela za služenje vojaškega roka. Če bi bil tožnik v Siriji, bi vladne sile izvedele, da sta se z bratom izognila služenju vojaškega roka, ker imajo civilni register o rojstvu. V tej situaciji preverjajo, ali se je oseba odzvala služenju vojaškega roka tako, da se pridejo prepričat na dom. Tožnik ne bi mogel več normalno hoditi v službo, ker sta se z bratom izognila služenju vojaškega roka. Zadnje časa oče v službi ni dobival plače, ker so hoteli izvedeti, kam je odšla njegova družina. Hiša v Siriji je uničena. Tiste, za katere vladne sile mislijo, da so proti njim, čaka najmanj vojaško sodišče. V Siriji imajo probleme drugače misleči. Šteje se jih kot upornike. Njegovega prijatelja so iz kontrolne točke odpeljali neznano kam in kasneje so slišali, da je umrl. Na podlagi osebne izkaznice so ugotovili, da prihaja iz območja, kjer so uporniki. Drugi prijatelj je umrl zaradi bombnega napada na hišo, v kateri je bil. V predelih, kjer so v povprečju živeli šiiti, bombardiranja ni bilo, ker so to pripadniki vladne elite.

18. Tožnikova hčerka S. K. je na zaslišanju povedala, da je imel tožnik težave zaradi svoje verske pripadnosti oziroma narodnosti in političnega prepričanja, prav tako, kot vsi ostali. Prepričana je, da bi se mu v primeru vrnitve v Sirijo kaj hudega zgodilo. Težave bi imel, ker je sunit, pa tudi zato, ker ni na strani vlade. Prepričana je, da bi bil preganjan tudi zato, ker njegova sinova nista služila vojaškega roka, ampak sta odšla v tujino. Vladne sile smatrajo tako tiste, ki odidejo, da ne bi služili vojaškega roka, kot tudi njihove svojce, za politične nasprotnike. V primeru vrnitve bi bil oče preganjan s strani vladnih sil. 19. M. R. K., tožnikov sin, je na zaslišanju povedal, da bi bil tožnik preganjan, če bi se vrnil v Sirijo, ker so prišla na površje verska nasprotja med šiiti in suniti. Tožnik je bil deležen sitnosti na poti v službo in nazaj s strani vladnih sil. Glavni problem v primeru vrnitve v Sirijo je v tem, da tožnikova sinova nista služila vojaškega roka. Posledice zato lahko nosijo starši in je to lahko za njih velika nevarnost, če se vrnejo in nimajo s sabo vojaških obveznikov. To smatra vlada za velik prekršek, da obvezniki pobegnejo pred vojaško obveznostjo. Tožnik bi imel probleme s strani upornikov, ker bi ga šteli za pripadnika vladnih sil, to pa zato, ker je imel službo v državni ustanovi. Tožnik ne bi mogel več normalno hoditi v službo, ker sta se sinova izognila služenju vojaškega roka. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru, če priča in njegov brat ne bi prišla služit vojaškega roka, je priča odgovorila, da se lahko zgodi to, da te najprej zaprejo, nato pa se ne ve, kaj se zgodi, lahko tudi najhujše. Če bi se družina vrnila v Sirijo, bi pogledali v civilni register in vedeli, da imajo starši otroke, ki so že dovolj stari, da služijo vojaški rok. Njihova hiša v Siriji je bila uničena, uničile so jo vladne sile, ker so prišli uporniki v bližino tega območja. Tisti, za katere vladne sile mislijo, da so njihovi politični nasprotniki, nimajo več normalnega življenja. Sledi zapor, mučenje, represija. Nihče se ne upa priznati, da je politični nasprotnik, ker bi bil to samomor. Na vprašanja, ali se je komu od njegovih znancev, prijateljev ali sorodnikov kaj zgodilo zaradi tega, ker so ga vladne sile smatrale za nasprotnike, je odgovoril, da ve za dva primera, oba sta njegova prijatelja. Enega so prisilno mobilizirali, drugi pa je pobegnil. V glavnem vsi pobegnejo, če je le mogoče. 20. Glede na takšne izpovedbe tožnika in prič sodišče meni, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca ob upoštevanju že citiranih informacij o izvorni državi, saj bi bil ob morebitni vrnitvi v Sirijo, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da sta se oba sinova z odhodom izognila služenju vojaškega roka, označen s strani vladnih sil kot politični nasprotnik režima. Kot tak bi bil označen tudi zaradi tega, ker je sploh zapustil Sirijo, ker je prebežnik (to izhaja iz njegove izjave na glavni obravnavi dne 16. 9. 2016, str. 3 zapisnika). Po drugi strani pa bi ga tudi uporniki glede na to, da je bil zaposlen v državni bolnici, torej je z njihovega stališča delal za Asadov režim, označili za pripadnika režima in s tem za nasprotnika.

21. Sodišče tudi meni, da ima tožnik utemeljen strah pred bodočim preganjanjem. S tem v zvezi je vrhovno sodišče v zadnjem sklepu št. I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016 navedlo, da mora ugotavljanje utemeljenega pričakovanja bodočega preganjanja ali resne škode temeljiti na skrbni ugotovitvi in presoji okoliščin dejanskega stanja, ki tako visoko stopnjo verjetnosti nastopa navedenih okoliščin potrjujejo: na številu in intenzivnosti kršitev v konkretnih dogodkih, ki so se zgodili prosilcu, nekomu v njegovi bližini ali drugi osebi s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah ter ob oceni verjetnosti njihove ponovitve ob upoštevanju velikosti tako opredeljene skupine, v primerjavi s splošnim številom takih primerov, glede na splošne razmere v določenem okolju itd. (točka 14 obrazložitve). Tožnik in priče so tako navedli konkretne dogodke, ko se je kaj hudega zgodilo tudi drugim v primerljivem položaju. Tožnik je tako povedal o smrti bratranca, ki ga je pokončal ostrostrelec, za katerega je povedal, da so verjetno vedeli, da je sunitski pripadnik, ker je na tem področju prebivalstvo sunitsko. Glede opisovanja okoliščin, na kakšen način so bili ubiti drugi ljudje, ki jih je poznal, je povedal, da je bila večina teh ljudi ustreljenih, kajti njihova trupla so prihajala v bolnico na obdukcijo. Tudi priča I.K. je na vprašanje, ali se je kateremu znancu ali sorodniku kaj zgodilo, povedal, da so njegovega prijatelja odpeljali s kontrolne točke neznano kam in je kasneje slišal, da je umrl. Prav tako je tudi priča M. R. K. na vprašanje, ali se je komu od njegovih znancev, prijateljev ali sorodnikov zgodilo kaj, ker so jih vladne sile smatrale za nasprotnike, povedal, da ve za dva primera, enega so prisilno mobilizirali, drugi je pobegnil. 22. Po vsem navedenem torej sodišče zaključuje, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem tako s strani državnih organov kot s strani upornikov (nedržavni subjekti), ki se po 24. členu ZMZ-1 oboji štejejo za subjekte preganjanja. Preganjanja, ki mu grozijo, dosegajo lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, saj so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Glede na usklajene izpovedi in citirano poročilo sodišče verjame, da se tožniku pripisuje, da ima določeno politično prepričanje že zato, ker je zapustil Sirijo in ker ima sinova, ki sta odšla in nista služila vojaškega roka, v čemer vladne silijo vidijo politične nasprotnike, tisti pa, ki jih vladne sile štejejo za svoje nasprotnike, jim v primeru vrnitve grozi preganjanje. V konkretnem primeru so podana dejanja preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, saj glede na izpovedi tožnika in prič ter informacij o izvorni državi ne more biti sporno, da tožniku v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje, aretacije, mučenja in podobno.

23. Sodišče meni, da tožniku grozi preganjanje predvsem iz razloga političnega prepričanja, ker se mu določeno politično prepričanje pripisuje ne glede na to, da se sam šteje za nevtralnega, a mu zaradi specifičnih razmer določeno politično prepričanje kot pripadnost nasprotni strani v državljanski vojni, pripisujejo drugi in ga štejejo kot pripadnika nasprotne, sovražne strani Torej gre za razlog za preganjanje iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Pri tem želi sodišče pojasniti še to, da utemeljen strah pred preganjanem ali utemeljena nevarnost, da tožnik utrpi resno škodo temelji tako na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili, ko je bil tožnik še v Siriji, kot tudi na tistih, ki so se zgodili po zapustitvi izvorne države. Glede slednjega namreč 30. člen ZMZ-1 določa, da lahko utemeljen strah temelji tudi na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. Treba je namreč upoštevati, da so določene okoliščine, zaradi katerih bi lahko bil tožnik preganjan, nastale šele s prihodom v Slovenijo, saj je šele s tem dejanjem nastopilo dejstvo, da tožnika in njegovih sinov, ki sta vojaška obveznika, ni več v izvorni državi, kar je razlog za bodoče preganjanje.

24. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

25. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožniku status begunca. Za tako odločitev dajejo zadostno podlago podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je prošnjo tožnika zavrnila, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije so namreč izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ker je sodišče po odpravi odločbe samo odločilo o stvari in ni vrnilo zadeve v ponovno določanje toženi stranki, se ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, ali se lahko odločbo odpravi le v delu, v katerem je odločeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

K točki II izreka:

26. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.