Jedro

Na podlagi potrdila, da je bila plača za vtoževano obdobje obračunana, še ni mogoče zaključiti, da je bila tožnici tudi izplačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto in ji po odvodu predpisanih davkov izplača neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v času od 1. 7. 2010 do 2. 7. 2010 je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za mesec september 2010 od bruto zneska plače v višini 444,44 odvede vse predpisane davke in prispevke in ji izplača neto znesek plače v višini 259,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu zahtevka za obračun in izplačilo odpravnine v višini 1.958,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je tožnici dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 673,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se tožena stranka formalno pritožuje iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), torej iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja toženi stranki naložilo, da tožnici za štiri delovne dni v septembru 2010 izplača neto znesek 259,65 EUR. Tožena stranka je vtoževani znesek tožnici že izplačala. Tožena stranka je tožnici izstavila obračun plače za mesec september, kar je potrdila tudi sama tožnica, izplačilo pa je razvidno tudi iz potrdila o višini plače z dne 27. 10. 2010. Iz tega opozorila izhaja, da je tožena stranka tožnici izplačala plačo za september v bruto znesku 2.432,70 EUR, kot je bila zavezana s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je že dalj časa nelikvidna, zato so podani pogoji za kasnejše izplačevanje regresa za letni dopust, kakor to dopušča drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti poslovanja tožene stranke je predvidena možnost kasnejšega izplačila regresa. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti zahtevek za izplačilo obresti na neto znesek regresa za čas od 1. 7. 2010 do 2. 11. 2010. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo določbe 158. člena ZPP. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo umaknila zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 1.958,75 EUR, zato bi sodišče prve stopnje moralo zmanjšati stroške postopka tožnice, ki jih je v plačilo naložilo toženi stranki. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zavrne tožničin zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena in koherentna ter pravilno materialno pravno podprta. K razlogom, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje formalno sicer ugovarjala tožbenemu zahtevku pod tč. 4. in 5., ki se nanašata na regres za letni dopust za leto 2010 ter bruto plačo v višini 444,44, vendar pa se glede tega dela zahtevka ni substancirano opredelila. Vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ta del odločitve sodišča prve stopnje zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih v pritožbenem postopku, glede na določila ZPP, ni mogoče upoštevati (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Tožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnici že izplačala vtoževani znesek plače za september 2010, kar naj bi dokazovalo potrdilo ZPIZ-a z dne 27. 10. 2010 (priloga A11). V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2010 navedla le, da bo tožnici vse plače obračunala po prihodu nazaj na delo. Tekom postopka v zvezi s tem delom zahtevka ni več podala drugih navedb. Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Tožena stranka ustrezne trditvene podlage v svojo korist ni ponudila, pomanjkljive trditvene podlage pa tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza z vpogledom v listine v spisu. Pa tudi sicer iz navedenega potrdila ZPIZ ne izhaja, da je tožnici bila plača za mesec september 2010 dejansko v celoti izplačana, temveč kvečjemu, da ji je bila v zneskih, razvidnih iz potrdila, obračunana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da bi vtoževani znesek plače tožnici dejansko izplačala.

Tožena stranka tudi v zvezi s plačilom regresa za letni dopust šele v pritožbi navaja, da je že dalj časa nelikvidna, zato naj bi bili podani pogoji za kasnejše izplačevanje regresa za letni dopust, kakor to dopušča drugi odstavek 131. člena ZDR. Ker te navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo določbe 158. člena ZPP. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo umaknila zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 1.958,75 EUR, zato bi sodišče prve stopnje moralo zmanjšati stroške postopka tožnice, ki jih je v plačilo naložilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo. Tožba je bila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke v celoti potrebna. Po delni pripoznavi zahtevka sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi pripoznave ni odločalo o stroških postopka, zato je v končni sodbi pravilno odločilo o vseh stroških. Umik zahtevka v zvezi z izplačilom odpravnine v višini 1.958,75 EUR ni vplival na odmero stroškov iz razloga, ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločalo na podlagi 2. odst. 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), kjer je določeno, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Vrednost spora se torej ni določala glede na seštevek vseh vtoževanih zneskov posebej, temveč glede na pavšal, določen v 24/2 ZOdvT. Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje pravilno, kljub delnemu umiku zahtevka, nagrade za postopek ni zmanjšalo, pri nagradi za narok pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znižano vrednost spora, saj je bil narok opravljen le glede preostalega dela denarnega zahtevka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. čl., 366. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa sodišče ni ugotovilo. Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato nagrade pooblaščencu za to opravilo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).