Jedro

Tožnik se je poškodoval zaradi udarca pokrova cisterne. Pokrov cisterne je odpiral, ker je prišlo do iztekanja naftnega derivata preko varnostnega ventila. Odločilno za presojo, ali je podana odgovornost zavarovanca toženke, kot tudi, ali je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, je zato vprašanje, ali je tožnika zavarovanec toženke ustrezno poučil, kako ravnati v takem primeru.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po podlagi do 50 %.

2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik nasprotuje stališču sodbe, da je k nastali škodi soprispeval do 50 %. Soprispevka mu ni mogoče pripisati, ker ni bil ustrezno poučen, kakšno je pravilno ravnanje v situaciji, kot se mu je zgodila. Z opravljenim ADR izpitom je bil tožnik usposobljen za prevoz nevarnih snovi, ne pa, kot upošteva sodba, za odpiranje pokrova cisterne. Tožnik se ni poškodoval pri prevozu nevarnih stvari, temveč pri odpiranju cisterne. Sodba spregleda, da je izvedenec na postavljeno vprašanje odgovoril, da tečaj za izpit ADR ne obsega navodila o ustreznem ravnanju pri polnjenju cisterne za prevoz goriva pri prenapolnitvi cisterne in odpiranju pokrova cisterne. Ni dokazano, da je bil tožnik usposobljen za ravnanje pri odpiranju pokrova cisterne. Dokazni postopek je pokazal, da niso obstajala pisna navodila in da sta se tožnik in voznik poučevala pri prejšnjih voznikih. Če so imeli narobe prakso, potem se je tudi tožnik naučil delati narobe. Tožnik je, kot ugotavlja sodba, lahko vedel, da je v cisterni pritisk, ni pa bil poučen o tem, kakšno je ravnanje v takem primeru. Izvedenec je res ugotovil, da tožnik ni odpiral pokrova cisterne na pravilen način in je bila neustrezna njegova odločitev, da bo odprl pokrov cisterne, sodišče pa bi moralo presoditi, ali je bil tožnik ustrezno seznanjen, da bi vedel, kako ravnati v taki situaciji. Ker o tem ni bil ustrezno poučen, mu ni mogoče očitati, da ni ravnal na pravilen način oziroma ustrezno. Nepravilen je zaključek sodbe, da pomanjkanje pisnih navodil in opozoril ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Sodba v nasprotju z izvedeniškim mnenjem upošteva usposobljenost tožnika zaradi ADR izpita, ki pa daje usposobljenost le za varno vožnjo nevarnih snovi. Neupoštevno je sklicevanje sodbe na štiriletne delovne izkušnje, ki so bile očitno popolnoma napačne, ustreznih pisnih navodil pa ni bilo.

4. Toženka očita, da sodba temelji na bistveni kršitvi določb postopka, ker je bilo kršeno razpravno načelo. Sodba se opira na dejstvo, ki ga tožnik do konca prvega naroka ni zatrjeval. Dokazna podlaga za zaključek sodbe, da zavarovanec ni poskrbel, da bi bili varnostni ventili opremljeni z lomljivimi pokrovčki, je v izvedenskem mnenju, ki je zgolj dokaz in ne more nadomestiti tožnikove trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval, da je zmrznil sistem, ki preprečuje razlitje nafte oziroma je na prvem naroku navedel, da je razlog za dogodek v tehnični ali drugi napaki cisterne. Tožnik zavarovancu tožene stranke ni očital, da cisterna ni bila opremljena z lomljivimi pokrovčki, kar bi glede na svoje delovne izkušnje in znanje moral vedeti. Pomanjkljivost, če bi obstajala, bi mogel in moral opaziti, kar pomeni, da jo je bil zmožen pravočasno očitati toženi stranki. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, da je vzrok za škodni dogodek v tem, da na varnostnih ventilih ni bilo lomljivih pokrovčkov. Fotografija, ki jo upošteva izvedenec, ne prikazuje stanja cisterne v trenutku dogodka, ampak stanje po dogodku. Tožnik ni zatrjeval, da je bila fotografija posneta pred dogodkom. Pri vprašanju, ali je bila v trenutku dogodka cisterna opremljena z lomljivimi pokrovčki, gre za vprašanje dejanskega stanja, na katerega izvedenec ne bi mogel odgovoriti. Sodba nekritično povzame mnenje, čeprav drugi dokazi ne kažejo na to, da bi lomljiva stekla manjkala v času dogodka. Pokrovčki so lahko odleteli v času dogodka zaradi prepolnitve in povečanega tlaka v cisterni. Da morajo biti cisterne povsem brezhibne, da se sme delo opravljati in so podvržene tehničnim pregledom vsakih šest mesecev, pa je izpovedala tudi priča A. Če bi sodišče upoštevalo vse dokaze, bi prišlo do pravilne ugotovitve dejanskega stanja, da v času škodnega dogodka cisterna ni imela pomanjkljivosti. Tožnik ni s stopnjo prepričanja izkazal, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno. Sicer pa med morebitno odsotnostjo lomljivih pokrovčkov in škodo ni vzročne zveze. Dokazni postopek je pokazal, da tožniku ni bilo treba odpirati pokrova na vrhu cisterne, kar je vedel tudi sam. Z zaprtjem glavnega ventila je ravnal samovoljno, nevarnost nadaljnjega razlitja mu zaradi zaprtega ventila ni grozila in njegovo posredovanje na način, da je odpiral pokrov, ni bilo niti potrebno niti pravilno. Ker takšnega ravnanja delodajalec tožniku ni odredil, niti ga ni pričakoval ali zahteval, je zaključek sodbe, da zavarovanec tožene stranke nosi del odgovornosti, napačen.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe zapestja desne roke, ki jo je dobil 27. 12. 2010 v delovni nezgodi ob udarcu pokrova cisterne za prevoz naftnih derivatov. V trditveni podlagi tožbe je tožnik navajal, da je pri polnjenju nafte, ko je vozilo stalo, prišlo do razlitja nafte, ker je zatajil sistem, ki nadzoruje prenapolnitev cisterne (preprečuje razlitje nafte). Pokrov cisterne (na vrhu kamiona) se je od odpiranju nenadzovarovano odprl, ker se je v cisterni ustvaril nadpritisk zaradi nedelovanja varnostnega ventila in ga udaril v roko. Odškodninsko obveznost svojega delodajalca (v nadaljevanju zavarovanca toženke) temelji na objektivni in krivdni odgovornosti. Objektivna odgovornost je podana, ker predstavlja delo z nevarnimi derivati zaradi neobvladljivih pritiskov delo s povečano nevarnostjo in ker se je dogodek zgodil na višini več kot tri metre, na vrhu kamiona. Krivdno odgovornost pa tožnik temelji na očitku zavarovancu toženke, da ni poskrbel za varne sisteme, ki bi ustrezno delovali v posebnih vremenskih okoliščinah, da ni bilo na vozilu nikakršnih opozoril ali navodil in da ga zavarovanec toženke tudi ni ustrezno poučil. 8. Sodba zavzame stališče, da ni podana objektivna odgovornost, da pa je podana krivdna odgovornost tožene stranke in da je tožnik sam prispeval k nastanku škode. Odgovornost razmeji tako, da zavarovancu toženke pripiše 50 % odgovornost, tožniku pa 50 % soprispevek k nastali škodi.

9. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji zavzeto stališče so: - da se je tožnik poškodoval 27. 12. 2010 pri delu za delodajalca B. B. d.o.o. Mengeš, zavarovanca toženke, - da je tožnik točil nafto v cisterno, ki se je ob polnjenju začela razlivati, - da je tožnik odprl pokrov na vrhu cisterne, ker je hotel preveriti količino nafte v njej, - da je prišlo do udarca pokrova po desni tožnikovi roki, ker ga je z veliko silo vrglo navzgor, - da ob ustreznem načinu odpiranja pokrova ne more priti do tega, da se pokrov odpre z veliko silo, saj je mehanizem pokrova tak, da omogoča odpiranje s postopnim izenačevanjem notranjega tlaka v cisterni z zunanjim, kar preprečuje, da bi pokrov vrglo navzgor, - da varnostni ventili na cisterni, ki omogočajo iztiskanje hlapov goriva skozi oddušnike v posebno cisterno (preprečujejo izhajanje na prosto in hkrati preprečujejo, da se nad varnostnim ventilom (nad mrežico) nabira voda), niso bili opremljeni z lomljivimi pokrovčki, - da se je zaradi pomanjkanja lomljivih pokrovčkov na vrhu varnostnih ventilov nabirala voda, ki je, glede na to, da so bile v času škodnega dogodka temperature okoli ledišče, lahko zmrznila, - da hlapi in plini iz cisterne niso mogli izhajati, tlak v cisterni pa je zato ob polnjenju cisterne naraščal, zaradi česar je skozi varnostni ventil (poleg zraka in hlapov) začelo izhajati tudi gorivo, - da je tožnik opravil izpit ADR za prevoz nevarnih stvari, - da tožnik od delodajalca ni dobil pisnih navodil za odpiranje pokrova cisterne niti ta navodila ali posebno opozorilo niso bili nameščeni ob predmetnem pokrovu.

10. Razlogom sodbe, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke (10. točka obrazložitve), s katerimi pritožbeno sodišče sicer soglaša, tožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje.

11. Sodba odgovornost zavarovanca toženke (opustitev dolžnega ravnanja glede zagotavljanja ustrezne delovne opreme) gradi na ugotovitvi, da ni poskrbel, da bi bili varnostni ventili opremljeni z lomljivimi pokrovčki, zaradi česar je prišlo do povečanega tlaka v cisterni in med drugim iztekanja naftnega derivata preko varnostnega ventila.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da se sodba opira na dejstvo, ki ga tožnik do konca prvega naroka ni zatrjeval, to je, da zavarovancu toženke ni očital, da cisterna ni bila opremljena z lomljivimi pokrovčki. Sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. člena ZPP). Tožnik je v trditveni podlagi, ki jo je pritožbeno sodišče že uvodoma povzelo, pravočasno(1) navajal, da je do poškodbe prišlo, ker zavarovanec toženke ni poskrbel za varne sisteme, ki bi ustrezno delovali v posebnih vremenskih okoliščinah (sistem, ki preprečuje razlitje nafte je zamrznil) in da je do škode prišlo zaradi tehnične ali druge napake cisterne. Šele v predmetnem postopku postavljen sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. je ugotovil, da je do izlitja nafte prišlo, ker varnostni ventili niso opremljeni z lomljivimi pokrovčki in je lahko, glede na to, da so bile v času škodnega dogodka temperature okoli ledišča, voda, ki se je na njih nabirala, zamrznila. Tožniku ni mogoče naložiti tako hudega bremena, da bi moral, še preden je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu, točno navajati, kaj je bil vzrok za razlitje nafte(2), zaradi česar je tožnik odpiral pokrov cisterne (na vrhu kamiona) in zakaj je tlak v cisterni ob polnjenju cisterne naraščal (ko je tožnik dvignil pokrov cisterne, se je odprl z veliko silo, vrglo ga je navzgor). Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik trditvenemu bremenu (7. člen ZPP, 212. člen ZPP) zadostil. 13. Sodba ugotovitev, da varnostni ventili niso bili opremljeni z lomljivimi pokrovčki temelji na mnenju izvedenca, ki je navedeno ugotovil na podlagi v spis predloženih fotografij sporne cisterne. Toženka je v pripombah na izvedensko mnenje, ki jih ponavlja v pritožbi(3), ugotovitvi izvedenca nasprotovala s trditvijo, da so bili varnostni ventili pred nesrečo opremljeni z lomljivimi pokrovčki in da fotografija, ki jo je predložil tožnik, ne prikazuje pokrova cisterne pred nesrečo, ni pa predlagala nobenih dokazov. Toženka bi tezo, ki jo izpostavlja v pritožbi, „da je povsem možno, da so pokrovčki odleteli v času dogodka in sicer zaradi prepolnitve in zato povečanega tlaka v cisterni, zrak in hlapi pa so izhajali iz cisterne,“ morala razčistiti z izvedencem(4). Z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, „ker sodišče ni upoštevalo vseh dokazov“, pa pritožba ugotovitve sodbe o neopremljenosti varnostnih ventilov z lomljivimi pokrovčki, ne more uspešno izpodbiti. Drugi izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da lomljivi pokrovčki niso manjkali, kot trdi pritožba. Priča A. na izpovedbo katere se sklicuje pritožba, o opremljenosti varnostnih ventilov ni izpovedovala(5).

14. Ob zavzetem stališču sodbe, da je bilo neustrezno ravnanje tožnika, da je v nastali situaciji (ko je prišlo do iztekanja naftnega derivata preko varnostnega ventila) odpiral pokrov cisterne (tožnik ga sicer v pritožbi izpodbija), toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja vprašljivost materialnopravne pravilnosti odločitve sodbe o obstoju vzročne zveze med škodo (zaradi udarca pokrova cisterne) in ugotovljeno opustitvijo dolžnega ravnanja glede zagotavljanja ustrezne delovne opreme (neopremljenosti varnostnih ventilov z lomljivimi pokrovčki) oziroma porazdelitve odgovornosti med strankama. O (ne)utemeljenosti toženkinih trditev, da je tožnik ravnal samovoljno in je zato napačen zaključek sodbe, da zavarovanec toženke nosi del odgovornosti, se pritožbeno sodišče zaenkrat ne more izreči, ker je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

15. Tožnik se je resda poškodoval zaradi udarca pokrova cisterne, vendar pa je bil razlog za to, da je tožnik pokrov odpiral, v tem, da je prišlo pred tem do iztekanja naftnega derivata preko varnostnega ventila. Odločilno za presojo, ali je podana odgovornost zavarovanca toženke, kot tudi, ali je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, je zato vprašanje, ali je tožnika zavarovanec toženke ustrezno poučil, kako ravnati v takem primeru. Tožnik je trdil, da o tem ni bil poučen. Sodba ima ugotovitve (tožnik jim nasprotuje) le o poučenosti tožnika za odpiranje pokrova cisterne, kljub temu pa pri presoji višine tožnikovega soprispevka k nastali škodi sledi izvedenskemu mnenju o neustrezni tožnikovi odločitvi, da bo odprl pokrov cisterne, ko je prišlo do iztekanja goriva skozi varnostni ventil. Pritrditi je tožnikovim pritožbenim trditvam, da bi moralo sodišče presoditi, ali je bil tožnik poučen, kakšno je pravilno ravnanje v situaciji, kot se mu je zgodila in šele, če bi se ugotovilo, da je bil ustrezno poučen, bi lahko to upoštevalo. Sodba se očitno, zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da zadošča presoja, da je bil ustrezno poučen glede odpiranja pokrova, s tem vprašanjem ni ukvarjala in je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V kolikor bi se izkazalo, da je bil tožnik ustrezno poučen, bi to vplivalo na vprašanje odgovornosti zavarovanca tožene stranke, kot pravilno izpostavlja toženka v pritožbi.

16. Sodba zavzame stališče, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati kršitve 6. člena ZVZD, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost delavcev v zvezi z delom, med drugim tudi z izogibanjem tveganjem in dajanjem ustreznih navodil delavcem. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah, da je tožnik opravil izpit ADR za prevoz nevarnih stvari, da je imel štiriletne delovne izkušnje, da je poznal pravilen postopek odpiranja pokrova in tveganje za nastanek poškodbe pri odpiranju pokrova zaradi neizenačenega pritiska. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je bil glede na opravljen ADR izpit uposobljen za prevoz nevarnih stvari, a do poškodbe ni prišlo pri prevozu in da tečaj za izpit, kot je na postavljeno vprašanje sodišča odgovoril sodni izvedenec, ne obsega tudi navodila o ustreznem ravnanju pri polnjenju cisterne za prevoz goriva, pri prenapolnitvi cisterne in odpiranju pokrova cisterne. Pravilno opozarja, da bi mu bilo mogoče očitati, da je na neustrezen način odpiral pokrov s cisterne le, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je vedel, kakšno je pravilno postopanje. Vedenje tožnika, da je v cisterni povišan tlak, ki ga je treba pred odpiranjem sprostiti, v kolikor ni bil pravilno poučen, kot trdi, kako je treba v takem primeru ravnati, ne nudi podlage, kot zaključi sodba (13. točka obrazložitve), da je tožnik poznal pravilen postopek odpiranja pokrova. O tem sodba nima ugotovitev.

17. Po navedenem je ostalo dejansko stanje nepopolno in delno zmotno ugotovljeno, kar narekuje ugoditev pritožbama, razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Manjkajo ugotovitve o obsežnem sklopu dejstev, pomembnih za odločitev o temelju, in bi njihovo ugotavljanje pred sodiščem druge stopnje moglo stranki prikrajšati v pravici do pritožbe. Sicer pa bo sodišče prve stopnje, ki je dokaze neposredno izvedlo, tudi lažje in hitreje ugotovilo manjkajoča dejstva. Ob presoji, da je temelj podan, pa bo treba izvesti še dokazni postopek zaradi ugotovitve višine odškodnine.

Op. št. (1): Po določbi 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi trditve in dokaze, kasneje pa le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle podati na prvem naroku.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSRS II Ip 217/2009 z dne 14. 3. 2013. Op. št. (3): Sodba se do njih ne opredeli, pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nanjo pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti Op. št. (4): Toženka je v pripombah na izvedensko mnenje sicer res navedla, da se z njim ne strinja, je pa izrecno zapisala, da „ne predlaga dopolnitve mnenja niti zaslišanja izvedenca na naroku“.

Op. št. (5): Izvedenec je bil postavljen po njenem zaslišanju, nobena od strank pa njegovega ponovnega zaslišanja ni predlagala.