Jedro

Tudi če je tožnica pooblastila odvetnika za nadaljnje zastopanje v pravdni zadevi pred sodiščem na prvi stopnji, upravni organ ni bil dolžan izdati nove odločbe o BPP, saj je tožnica z njo že razpolagala. V skladu z določbami 30. člena ZBPP bi lahko izdal le odločbo o razrešitvi prej postavljenega izvajalca za BPP in o postavitvi novega izvajalca (odvetnika). S takim predlogom pa tožnica, po navedbah sodeč, ni uspela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1082/2002. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo o isti tožničini zahtevi že odločeno. Z odločbo Bpp 564/2003 z dne 16. 1. 2004 je bilo zahtevi ugodeno in tožnici v omenjeni pravdni zadevi dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje, za njeno izvajanje pa določen odvetnik A.A. Glede na omenjeno je bila tožnici tudi z odločbo Bpp 193/2011 z dne 27. 1. 2011 zavržena istovrstna zahteva. Ker je torej prošnja za dodelitev BPP nedovoljena, jo je bilo treba zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zadevi res imela odvetnika A.A. Potem je šla zadeva na revizijo in ko je bila vrnjena na okrožno sodišče, je želela zamenjati omenjenega odvetnika z odvetnikom B.B., zato je zaprosila za BPP za tega odvetnika. Če ima nekdo denar in plača pooblaščenca, ga lahko tudi zamenja, če z njim ni zadovoljen, kar pa je bilo njej onemogočeno, čeprav je tudi sama neke vrste davkoplačevalec. Ni ji jasna navedba v odločbi, da je imela preko odvetnika B.B. možnost uveljavljati svoje interese v omenjenem sodnem postopku. Zamenjave odvetnika ni dobila, ta ji je bila onemogočena, čeprav izpolnjuje pogoje. V točki 2 sklepa (očitno v 2. točki njegove obrazložitve – op. sodišča) je navedeno, da je o prošnji že odločeno, sama pa ne ve, o čem. Odvetnika nima in ga ni imela. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja potek postopka v zadevi II P 1082/2002 in poudarja, da je bila tožnici za postopek na prvi in drugi stopnji odobrena BPP in kot njen izvajalec postavljen odvetnik A.A., v postopku revizije pa B.B. To pomeni, da so bile tožnici njene prošnje za dodelitev BPP za zastopanje odobrene, zato je bilo treba njeno ponovno prošnjo zavreči. Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov, je tožnica 4. 10. 2012 vložila prošnjo za dodelitev BPP v zadevi II P 1082/2002 „za celoten postopek do zaključka sodbe“. V zadevi ni sporno: da je bila tožnici za pravdno zadevo II P 1082/2002 odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje in za njeno izvajanje določen odvetnik A.A.; da je bila v zadevi izdana delna sodba, o kateri je odločalo tudi Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. II Cp 417/2007, in da je bilo ugodeno tudi tožničini prošnji za BPP v zvezi z vložitvijo revizije zoper omenjeno sodbo, za izvajanje katere je bil določen odvetnik B.B. Ker tožnica ne trdi, da je z obravnavano vlogo zahtevala BPP preko obsega, o katerem je bilo v zvezi z omenjeno pravdno zadevo že odločeno (iz poziva tožnici na odpravo pomanjkljivosti z dne 9. 9. 2013 izhaja, da je bila prošnja vložena v času trajanja postopka na drugi stopnji), se sodišče strinja z izpodbijanim sklepom, da so bili podani razlogi za zavrženje njene ponovne prošnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ zavrže zahtevo, če je bilo o isti upravni zadevi (torej o zahtevi za BPP za isti sodni postopek in v zahtevanem obsegu) že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice (v konkretnem primeru pravico do zahtevane BPP).

Iz navedenih nesporno ugotovljenih okoliščin namreč tudi po prepričanju sodišča izhaja, da je tožnica v oktobru 2012 vložila prošnjo za BPP v zadevi, za katero ji je bila s predhodnima odločbama, navedenima v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, že odobrena BPP za celoten sodni postopek v dotedanjem obsegu (za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi sodni stopnji ter za revizijo zoper prvostopenjsko delno sodbo). S tem v zvezi sodišče tožnici pojasnjuje, da po zaključku odločanja o omenjeni reviziji postopek na prvi stopnji v zadevi II P 1082/2002 še ni bil končan (saj je bila do tedaj izdana le delna sodba). Zato je razumljivo, da je bila zadeva vrnjena na prvo stopnjo in o njej v nadaljevanju postopka tudi v celoti odločeno s sodbo z dne 5. 4. 2011, ki jo omenja toženka v odgovoru na tožbo (to izhaja tudi iz izpisa elektronsko vodenega vpisnika PUND za Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. II P 1082/2002, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih). Navedeno pa pomeni, da je tožnica brez podlage ponovno zahtevala dodelitev BPP, ki ji je bila ta pred tem že odobrena, in bi jo preko postavljenega izvajalca za BPP (odv. A.A.) lahko izkoristila v nadaljevanju postopka na prvi, nato pa še na drugi stopnji (v pritožbenem postopku).

Na zakonitost izpodbijanega sklepa namreč ne morejo vplivati tožničine navedbe, da je po vrniti zadeve iz revizijskega postopka želela zamenjati odvetnika A.A. in da ji je bilo to onemogočeno. Zavrnitev predloga za razrešitev izvajalca BPP, to je imenovanega odvetnika, in zamenjava z odvetnikom B.B. namreč ni ne predmet preizkusa v tem upravnem sporu, niti navedeno nima nikakršnega vpliva na presojo o tem, da je bilo o sami upravni zadevi (torej o zahtevi za dodelitev BPP za konkretni pravdni postopek v konkretno določenem obsegu) že odločeno. Tudi če bi organ za BPP razrešil postavljenega odvetnika in postavil drugega, bi to pomenilo le odločanje o izvajalcu BPP, ne bi pa navedeno dajalo podlage za ponovno odločanje o tožničini upravičenosti do BPP za postopek do izdaje pravnomočne sodbe.

Na odločitev v tej zadevi tako ne morejo vplivati niti okoliščine, ki jih navaja tožnica glede danega pooblastila odvetniku B.B. v letu 2011. Njeno stališče, da je upravičena v postopku, ko je bil izvajalec za BPP že določen, po lastni presoji menjati odvetnika in le zaradi tega vlagati ponovno prošnjo za BPP, je, kot že rečeno, napačno. Kot izhaja iz tožbe, pa je prav to, da tožnici ni bil „odobren“ drug odvetnik, pri čemer je šlo dejansko za njegovo zamenjavo po volji tožnice, razlog za njeno nestrinjanje z obravnavano odločitvijo, ne pa, da ji BPP v omenjeni pravdni zadevi v času vložitve obravnavane prošnje še ne bi bila dodeljena.

Povedano drugače: tudi če je tožnica pooblastila odvetnika B.B. za nadaljnje zastopanje v pravdni zadevi pred sodiščem na prvi stopnji, upravni organ ni bil dolžan izdati nove odločbe o BPP, saj je tožnica z njo že razpolagala. V skladu z določbami 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) bi lahko izdal le odločbo o razrešitvi prej postavljenega izvajalca za BPP odvetnika A.A. in o postavitvi novega izvajalca (odvetnika B.B.). S takim predlogom pa tožnica, po navedbah sodeč, ni uspela. Zato okoliščina o zamenjavi odvetnika (po reviziji v zvezi z delno sodbo), niti vprašanje, kaj je bilo z njenim dotedanjim pooblastilom odvetniku A.A. (odločba o dodelitvi BPP namreč še ne pomeni tudi pooblastila stranke odvetniku), za odločitev v tej zadevi nista pomembni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama ni sporno (o vsebini oz. obsegu že izdanih odločb o BPP v zvezi z zadevo II P 1082/2002).