17. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Emila Žagarja iz Strasbourga, Francija, ki ga zastopa Lidija Grbec, odvetnica v Ljubljani, na seji 17. maja 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) in drugega odstavka 23. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01, 87/01, 34/03, 47/03 – ur. p. b., 53/05 in 70/05 – ur. p. b.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Km 12/55 z dne 24. 5. 1956 spoznan za krivega kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51 in nasl. ter Uradni list SFRJ, št. 15/65 in nasl. – KZ/51). Sodišče mu je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev strogega zapora. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo št. Kž 685/56 z dne 23. 11. 1956 pobudnikovo pritožbo zavrnilo. Zoper navedeni pravnomočni sodbi je pobudnikova pooblaščenka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Ips 184/2004 z dne 9. 12. 2004 zavrglo, ker se je rok iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP/94) že iztekel.

2.Zaradi odločitve Vrhovnega sodišča z dne 9. 12. 2004 je pobudnik 21. 2. 2005 vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 559. člena ZKP/94. V pobudi navaja, da ima po 30. členu Ustave vsak, ki je bil krivično obsojen, pravico do rehabilitacije. Meni, da ta pravica ne sme biti časovno ali kako drugače omejena. Prehodna določba 559. člena ZKP/94 naj bi to pravico časovno omejila na dve leti po uveljavitvi tega zakona, kar naj bi pomenilo, da je bila pravica do rehabilitacije po krivici obsojenih bistveno okrnjena. Še posebej naj bi to veljalo za že stare in obnemogle obsojence ter tiste, ki živijo v tujini kot on sam, saj v dveh letih za zakon in za rok iz tega člena, še izvedeli niso. Da je bil dveletni rok iz 559. člena ZKP/94 "neustaven", naj bi po mnenju pobudnika ugotovilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 195). Pobudnik izpodbija tudi drugi odstavek 23. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri). Glede slednjega prav tako navaja, da je pravico posameznikov do rehabilitacije, tj. da zoper krivične sodbe vložijo zahtevo za revizijo, omejil na osemnajst mesecev po uveljavitvi tega zakona, pri čemer naj bi se tudi ta rok že iztekel. Iz navedenih očitkov naj bi bili izpodbijani določbi zato najprej v neskladju s 30. členom Ustave. Posredno naj bi bili v neskladju z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj vsi, ki so bili po drugi svetovni vojni krivično obsojeni, ne bi bili enaki pred zakonom. Pravica do rehabilitacije nekdanjih obsojencev naj bi bila povsem odvisna od volje državnega tožilstva in njegove politične odločitve o tem, ali je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti "v narodnem interesu."V zvezi s tem še pojasni, da je njegov takratni pooblaščenec Vrhovnemu državnemu tožilstvu predlagal, naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe, vendar slednje tega ni storilo. Iz razlogov, ki so bili že navedeni, naj bi bili izpodbijani določbi v neskladju tudi z 22., s 26. in s 36. členom Ustave. V utemeljitev slednjega pobudnik še dodatno navede, da nekateri obsojenci pravno in dejansko nimajo pravice do rehabilitacije, kar naj bi pomenilo, da so pred državo in njenimi oblastmi pravno manj vredni in pred državljani nečastni. Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani določbi razveljavi.

B.

3.Po prvem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) da lahko pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti vsak, če izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja.

4.Pobudnik najprej zatrjuje, da je v neskladju s posameznimi členi Ustave 559. člen ZKP/94. Gre za prehodno določbo, po kateri je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP/94 (tj. pred 1. 1. 1995), in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. Ta rok se je iztekel 31. 12. 1996 oziroma zaradi prazničnih dni 3. 1. 1997. V utemeljitev pravnega interesa pobudnik prilaga sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 184/2004 z dne 9. 12. 2004, s katerim je bila kot prepozna zavržena zahteva njegove pooblaščenke za varstvo zakonitosti. Državni zbor je na seji 28. 10. 2005 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – v nadaljevanju ZKP-G), ki je pričel veljati 26. 11. 2005. Z njim je med drugim uveljavil novo prehodno določbo, tj. 20. člen ZKP-G, s katero je bil izpodbijani 559. člen ZKP/94 deloma spremenjen, deloma pa dopolnjen. S to spremembo oziroma dopolnitvijo pobudnik ni dobil možnosti, da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vložil ponovno. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I–24/04 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 40/07) ugotovilo, da je 20. člen ZKP-G v neskladju z Ustavo in zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev (1. in 2. točka izreka odločbe št. U-I-24/04). Določilo je tudi način izvršitve svoje odločbe, s katerim je tudi pobudnik dobil možnost, da ponovno vloži zahtevo za varstvo zakonitosti (3. točka izreka odločbe št. U-I-24/04) . Ker glede na navedeno pravni interes pobudnika za izpodbijanje 559. člena ZKP/94 ni več podan, je bilo treba pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti v tem delu zavreči.

5.Iz navedb pobudnika je mogoče razbrati, da zatrjuje tudi neustavnost osemnajstmesečnega roka, ki ga je za vložitev zahteve za revizijo določal drugi odstavek 23. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96). Zakonodajalec je ta rok večkrat podaljšal.[1] Najprej je to storil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 11/01 – ZPKri-A), ko je določil, da se zahteva za revizijo lahko vloži najkasneje do 31. 12. 2001. Drugič je zakonodajalec ta rok podaljšal z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 34/03 – ZPKri-C). Po uvedeni spremembi so upravičenci zahtevo za revizijo lahko vložili najkasneje do 31. 12. 2004. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/05 – v nadaljevanju ZPKri-D) pa je zakonodajalec določil, da se lahko zahteva za revizijo sodbe vloži najkasneje do 31. 12. 2007.

6.Predpis je bil v izpodbijanem delu vmes torej večkrat spremenjen. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS. Z ZPKri-D pa je pobudnik ponovno dobil možnost, da najkasneje do 31. 12. 2007 vloži zahtevo za revizijo. Zato in glede na vsebino pobudnikovih navedb je Ustavno sodišče odločilo, da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe tudi v tem delu zavrže, ne da bi pobudnika pozvalo, naj izkaže pravovarstveno potrebo za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti ureditve.

7.Navedbe, s katerimi pobudnik zatrjuje kršitve, do katerih naj bi prišlo v konkretnem kazenskem postopku, ne morejo biti predmet presoje v postopku za oceno ustavnosti predpisa. Pobudnik jih bo lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo v posamičnih postopkih.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]Da je bil rok za vložitev revizije neprimerno kratek in zato v neskladju z 2. členom Ustave, je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Glej npr. odločbo št. U-I-27/02 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 47/02 in OdlUS XI, 72).