Jedro

Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.

Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni stvarno pristojno za obračun in plačilo obveznih davščin in prispevkov za socialno varstvo, zato je tožbo v tem delu zavrglo, v preostalem pa je tožbo zavrglo zaradi zamude roka za vložitev tožbe.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica. Meni, da je sklep sam s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotovi, da obvestilo ne predstavlja dovoljenega načina prenehanja delovnega razmerja, nato pa, da je tožnica z vročitvijo obvestila izvedela, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Če zakon ne predvideva takšnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožnica s prejemom obvestila ni mogla izvedeti, da ji je delovno razmerje prenehalo. Delodajalec ne more z zlorabo zakona izkoristiti neukosti delavca in s takšnim obvestilom brez pravnega pouka povzročiti prenehanje delovnega razmerja, delavec pa zato zamudi rok za uveljavljanje sodnega varstva. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje tudi, ko ugotovi, da pravni pouk ni bil potreben, ker toženka ni podala odpovedi. S tem je bila tožnici kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Tožnica je prava neuka in ni vedela, da ima možnost uveljavljanja sodnega varstva in da mora to storiti v določenem roku, glede na stališče sodišča do 13. 3. 2024, ker naj bi 12. 2. 2024 izvedela za kršitev svojih pravic. Tožnica ne zahteva, da sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj ji le ta ni prenehala na enega od dopustnih načinov, ampak da ugotovi, da ji ni prenehalo delovno razmerje, toženki pa naloži plačilo nadomestila plače in regresa. Na toženki je trditveno in dokazno breme, zakaj ji tega ni dolžna plačati. Tudi sicer iz obvestila izhaja, da bo tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Otrok, ki mu je bila tožnica dodeljena kot spremljevalka, se je prepisal iz rednega programa vrtca v prilagojeni program, zato pomoč tožnice naj ne bi bila več potrebna. Toženka za to ni predložila nobenih dokazil, zato se tožnica do tega ni mogla opredeliti, namen sodnega postopka pa je prav to, da se ugotovi, ali obstaja zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je bila z razlogom za prenehanje delovnega razmerja seznanjena šele 22. 5. 2024, ko ji je delodajalec odgovoril na zahtevo za odpravo kršitev pravic, zato je tožba pravočasna. Glede na to, da je toženka odgovorila na njeno zahtevo, navajala je, da je delodajalec, je bila tožnica v dobri veri, da je še v delovnem razmerju. Tudi sicer pogodba o zaposlitvi ni bila vezana na točno določenega otroka, zato bi lahko opravljala tudi druga dela in naloge v kateri od drugih enot toženke. Po vedenju tožnice so na istem delovnem mestu sklenili pogodbo o zaposlitvi z drugo delavko. Toženka bi ji zato morala dati odpoved in v njej obrazložiti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Izpostavlja še, da je bila tudi žrtev trpinčenja, zato se jo je toženka želela znebiti. Sodišče je sklep izdalo po prejemu odgovora na tožbo, tožnici pa ni omogočilo, da se opredeli do navedb toženke iz odgovora na tožbo, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, sklep pa je bil izdan preuranjeno. Predlaga, da se sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep obrazložen, razlogi pa niso sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obvestilo ne predstavlja enega od zakonsko predvidenih dopustnih načinov za prenehanje delovnega razmerja iz 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), prav tako pa je pravilno štelo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi prejetega obvestila, ampak ji je takrat le pričel teči rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

6.Tožnica je imela s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dogovorjeno je bilo, da bo zaposlena pri toženki kot spremljevalec gibalno oviranih učencev in dijakov V od 12. 6. 2023 do spremembe ravni programa oziroma spremembe ravni izobraževanja oziroma izpisa otroka iz Vrtca A. oziroma najkasneje do 31. 8. 2024.

7.Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.

8.Ker obvestilo o prenehanju razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni predstavljalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka tožnice v obvestilu ni bila dolžna poučiti, da lahko v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Pravni pouk iz tretjega odstavka 87. člena ZDR-1 je predviden le za primere odpovedi, ne pa tudi za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ker naj bi toženka tožnici dne 17. 5. 2024 pojasnila, zakaj je prišlo do prenehanja delovnega razmerja, pri čemer tožnica šteje, da je šlo za odgovor na njeno zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, naj bi bila v dobri veri, da je še v delovnem razmerju pri toženki. Tožnica ne navaja, da je od 13. 2. 2024 še vedno opravljala delo za toženko, zato se neutemeljeno sklicuje, da je bila v dobri veri, da je še zaposlena pri toženki. Iz njene pritožbe tudi sicer izhaja, da je od toženke zahtevala pojasnila glede prenehanja delovnega razmerja, saj ji je toženka v dopisu z dne 17. 5. 2024 (ponovno) pojasnila, iz katerega razloga ji je prenehala pogodba o zaposlitvi, torej je vedela, da ni več zaposlena pri toženki.

10.Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.

11.Ker delavec z iztekom prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 izgubi pravico do uveljavljanja sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje delovnega razmerja sodišče ne more vsebinsko presojati, ali je bilo prenehanje zakonito, ali je res prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je s tožbo zahtevala tudi plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja, vendar sodišče v tem delu tožbe ni zavrglo, saj ni vezana na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ampak jo obravnava v ločenem postopku. Ali je bilo trpinčenje res podano, pa ne vpliva na presojo o pravočasnosti tožbe glede prenehanja delovnega razmerja.

12.Tožnica v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj izpodbija sklep tudi v točki I izreka, kjer je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti. Pritožbeno sodišče je zato ta del sklepa preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbo tudi v tem delu pravilno zavrglo.

13.Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Ta določa, da mora delavec v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.