Jedro

Ker je tožnica uveljavljala o zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljeni dohodek tudi zakonite zamudne obresti je sodišče prve stopnje na podlagi določb OZ priznalo še zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljen dohodek v plačilo 15. dne v mesecu. Vendar je tožnica do navedenih zakonskih zamudnih obresti upravičena šele po plačilu davkov in prispevkov, torej od neto zneskov priznanega delnega plačila za izgubljen dohodek in ne od bruto zneska.

Kot je ob uporabi citirane določbe 151. člena ZPP pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru stroški upravnega postopka niso nastali v sodnem postopku niti zaradi njega in pravilno priznanje stroškov upravnega postopka oziroma pritožbe vložene v upravnem postopku, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da v celoti glasi: "Tožeči stranki se prizna pravica do delnega plačila za izgubljen dohodek mesečno v višini 734,15 EUR bruto od 1. 3. 2017 dokler izpolnjuje pogoje za izplačilo." Tožena stranka je dolžna že zapadle in neizplačane zneske delnega plačila za izgubljen dohodek po plačilu davkov in prispevkov izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe."

II. V ostalem izpodbijanem delu (III. točke izreka) se pritožba zavrne in v tem izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v roku 8 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2017 in št. ... z dne 4. 4. 2017 (I. točka izreka). Z II. točko izreka je tožnici priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek mesečno v višini 734,15 EUR od 1. 3. 2017 do izpolnjevanja pogojev za plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni v izogib izvršbi. S III. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 790,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za plačilo, do plačila, vse v roku 8 dni v izogib izvršbi.

2. Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) uveljavlja zaradi pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe pod točko II nasprotuje razlogom sodbe in postavljenemu tožbenemu zahtevku, ki ga sodba pod točko 3 pravilno povzema. Izrek sodbe se nanaša na priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek, zahtevek pa glasi tudi na izplačilo, saj se zahteva bruto znesek 734,15 EUR. Sodišče prve stopnje je to določilo izpustilo, kar je v nasprotju s 15. točko obrazložitve. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo priglašenih stroškov nastalih v upravnem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve sodbe povzelo postavljen tožbeni zahtevek (po drugi modifikaciji), ki se nanaša tudi na izplačilo, odločilo pa je le o pravici do delnega plačila za izgubljen dohodek in šele v obrazložitvi navedlo, da mora tožena stranka opraviti tudi izplačilo. Ne glede na navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in za takšno pomanjkljivost, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, pač pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja za nepravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v izreku navedlo pravilen znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek, do katerega je tožnica upravičena mesečno in navedlo tudi pravilen datum, od katerega ji ta pravica pripada. Iz obrazložitve sodbe (točka 15) pa jasno izhaja, da znesek delnega izplačila za izgubljen dohodek v višini 734,15 EUR predstavlja bruto znesek in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati delno izplačilo za izgubljeni dohodek po plačilu davkov in prispevkov, torej neto znesek.

6. Ker je tožnica uveljavljala o zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljeni dohodek tudi zakonite zamudne obresti je sodišče prve stopnje na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) priznalo še zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljen dohodek v plačilo 15. dne v mesecu. Vendar je tožnica do navedenih zakonskih zamudnih obresti upravičena šele po plačilu davkov in prispevkov, torej od neto zneskov priznanega delnega plačila za izgubljen dohodek in ne od bruto zneska v višini 734,15 EUR.

7. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in odprave ugotovljenih pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.

8. Zavrnilo pa je pritožbo za priznanje stroškov upravnega postopka. Čeprav posebnega zavrnilnega dela glede stroškov predsodnega postopka sodba oziroma sklep ne vsebuje, saj tožeča stranka takšnega tožbenega zahtevka ni postavila, niti ni s tožbo ali tekom postopka izrecno izpodbijala dokončne odločbe glede stroškov upravnega postopka, ampak je le predložila stroškovnik in uveljavljala priznanje stroškov pritožbe, ki se dejansko nanašajo na stroške upravnega postopka, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, podana v drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Ta določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod in podobno), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 9. Ker je prav takšno dejansko procesno stanje podano tudi v predmetni zadevi, saj se je postopek za uveljavitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek začel dne 8. 3. 2017 na zahtevo tožnice in ne po uradni dolžnosti, ni nobene podlage za priznanje stroškov upravnega postopka, ne glede na to, da je sodni postopek dopusten šele po predhodno izvedenem upravnem postopku.

10. Ne glede na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ko se lahko v sporih iz 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in torej ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, se tudi sodni postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. To pa v posledici pomeni, da so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP samo stroški sodnega postopka. Kot je ob uporabi citirane določbe 151. člena ZPP pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru stroški upravnega postopka niso nastali v sodnem postopku niti zaradi njega in pravilno priznanje stroškov upravnega postopka oziroma pritožbe vložene v upravnem postopku, zavrnilo. Iz enakih razlogov je tudi pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo vloženo zoper III. točko izreka.

11. Kot je že obrazloženo je pritožbeno sodišče glede na vse navedeno pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, v skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne priglašene stroške v višini 279,99 EUR. Stroški pritožbe v takšni višini predstavljajo 375 točk za pritožbo po 4. točki tar. št. 15 – po 1. točki te tarifne številke zvišane za 25 % skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) in 2 % vrednosti storitve za materialne stroške, tj. 7,50 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skladno s sklepom o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019) znaša 229,50 EUR. Skupni stroški z 22 % DDV od tega zneska v višini 50,49 EUR znašajo 279,99 EUR. Stroške pritožbe v takšni višini je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 8 dni po prejemu te sodbe.