Jedro

Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženki na podlagi 68. člena KZ-1 izreče

sodni opomin

ker je drugega razžalila s tem, ko je:

1.dne 14. 10. 2023 ob 21:01 uri preko svojega mobitela s številko ... napisala zasebnemu tožilcu sms sporočilo z vsebino "Vedno več ljudi ve kakšna človeška narcistična psihopatska poscana okužena prasica od človeka si" in nato istega dne ob 23:10 uri še mms sporočilo z vsebino: "Na kilometer zdej ko sem te razkrila se vidi da si bolan v glavo kot ..., se vidi da nekaj ne štima, to vem že od 9. marca naprej" "Psihopat!" "Gnusssssss!" "Luzar življenja si! V tisti ... kurbirski hiši";

2.dne 25. 10. 2023 ob 21:07 uri preko svojega mobitela s številko ... napisala zasebnemu tožilcu sms sporočilo z vsebino "Lahu lahko rečeš samo hvala ker te tolk objavla, bo vsaj več folka vedelo kakšna človeška prasica si",

s čimer je obdolžena zasebnega tožilca razžalila.

S tem je storila dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

Zasebnega tožilca se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obdolženka je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženo A. A. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa določilo enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Obdolženki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sodno takso, potrebne izdatke zasebnega tožilca B. B. ter nagrado in potrebne izdatke tožilčevega pooblaščenca. Zasebnega tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki, kot so uvodoma navedli, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh očitkov po zasebni tožbi, podredno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v ponovno "odločanje".

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Protispisna je kritika zagovornikov, da je v obravnavani zadevi podana kršitev materialnega zakona, češ da opisa dejanj ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Abstraktni znak kaznivega dejanja "razžaliti" je izrecno konkretiziran v samem zaključku opisov obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ko je navedeno, da je obdolženka zasebnega tožilca razžalila (z vsebino dveh sporočil z dne 14. 10. 2023 in SMS sporočila z dne 25. 10. 2023). Prav tako je v opisu kaznivih dejanj substancirana objektivno žaljiva vsebina sporočil, ki jih je obdolžena napisala in poslala zasebnemu tožilcu, s čimer so njena izvršitvena ravnanja celostno opredeljena. Iz vsebine sporočil je mogoče objektiv(izira)no razbrati, da gre za izjave, ki so posegle v čast in dobro ime zasebnega tožilca, medtem ko je slednji, zaslišan kot priča, izpovedal tudi, da se je ob prejemu sporočil počutil razžaljenega ter ponižanega. Predmet danega kazenskega postopka je tako popoln in konkreten opis kaznivih dejanj.

5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podalo zadostne in zanesljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodba ni obrazložena "zgolj navidezno", pritožbeno nakazana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Ob tem, ko sta tako obdolženka kot njena mati C. C. potrdili, da je obdolženka zasebnemu tožilcu poslala vsa tri sporočila z vsebino, kot je ta opredeljena v izreku, je prvo sodišče (tč. 10 obrazložitve) tehtno ugotovilo, da gre za objektivno žaljivo vsebino, ki pomeni napad na čast in dobro ime zasebnega tožilca v obliki žaljive vrednostne ocene. Nobenega dvoma ni, da gre pri zmerjanju z "narcisistično psihopatsko okuženo prasico", "boleznijo v glavi", psihopatom, gnusom, "luzarjem", ki živi v "kurbirski hiši", in s "človeško prasico" za vsebino, ki je objektivno zmožna žaliti povprečnega prejemnika takih sporočil. Sodišče je izrecno navedlo, da vsebine sporočil ni mogoče "subsumirati" pod pravico obdolženke do svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen EKČP), s čimer se je dovolj jasno opredelilo, da se mora pravica do svobode izražanja umakniti varstvu pravic zasebnega tožilca iz 35. člena Ustave, tj. v primeru, ko iz vsebine sporočil izhaja zgolj objestna in samovoljna očrnitev z edinim namenom žaljenja ter sramotenja zasebnega tožilca. To pomeni, da v pravico do svobode izražanja ni bilo poseženo prekomerno, prvo sodišče pa je opravilo tehtanje med pravico do varstva časti in dobrega imena ter med pravico do svobode izražanja, s čimer ni ne preširoko niti materialnopravno napačno razlagalo določb 158. člena KZ-1. Izpolnitvi objektivnih in subjektivnih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 158. člena KZ-1 je obdolženka navsezadnje pritrjevala med zagovorom na glavni obravnavi, ko je (med drugim) vztrajno zatrjevala, da je zasebni tožilec "bolan v glavi", da ni "dihtik" ter da zanjo "ni človek". Nobenega dvoma tako ni, da je obdolženka kaznivi dejanji izvršila zavestno in hote, z direktnim naklepom.

6.Na načelni ravni drži, da je kazenskopravna intervencija ultima ratio societatis, vendar ugotovitev, da je obdolženka izpolnila tako objektivne kakor subjektivne znake uzakonjenega kaznivega dejanja, ne pritrjuje pritožbenemu naziranju, da obdolženkino ravnanje "ne dosega stopnje kaznivosti", češ da neprimerna, žaljiva in čustveno obravnava komunikacija ne dosega praga kazenskopravne relevance. Glede na zgoraj zapisano se višje sodišče s tem stališčem ne more strinjati, saj je vsebina kritičnih izjav ne le neprimerna in čustveno obarvana, temveč ponižujoča ter razvrednotujoča do te mere, da upraviči tudi kazenskopravno sankcioniranje. Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni treba, da bi se z žaljivo vsebino seznanil še kdo poleg oškodovanca; v tem primeru, torej če bi šlo za javno razširjanje žaljivih izjav, bi lahko imeli opraviti z očitkom katerega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ter zato nima prav pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo okoliščino, da so bila obravnavana S(M)MS sporočila poslana le zasebnemu tožilcu. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mora biti razžalitev objektivno podana (kar je), ni pa niti nujno, da bi se bil oškodovanec subjektivno počutil razžaljenega. Zato je že izhodiščno neodločilna razprava, kako je pomen in namen besed razumel naslovnik izjav, tudi sicer pa se je zasebni tožilec jasno izrekel, da se je počutil razžaljenega (tč. 7 izpodbijane sodbe), ter ni podlage za pritožbeno tezo, da naj bi bil prag tolerance za ostrejše izražanje zaradi ravnanj zasebnega tožilca "praviloma višji", kot sledi.

7.Nič oporečnega ni v dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se je zasebni tožilec v posledici seznanitve z vsebino, ki je, kot zapisano, objektivno žaljiva za vsakega povprečnega naslovnika tovrstnih sporočil, počutil razžaljenega. Ker okoliščine dodatne subjektivne prizadetosti oškodovanca niso konstitutivni element obstoja kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, prvemu sodišču ni bilo treba nadalje raziskovati, ali je zasebnega tožilca zaradi sporočil stiskalo v prsih, ali je bil nespečen in ali je dobil tudi antidepresive. Te okoliščine za obstoj predmetnega kaznivega dejanja niso ključne, zato pa relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno ne zmotno niti nepopolno. Posledično ne gre za spoznavno ali dokazno pomanjkljivost, tj. če zasebni tožilec za svoje (neodločilne) trditve ni bil predložil medicinske dokumentacije; gotovo je bil namreč naslovnik objektivno žaljivih vsebin, v tem obsegu pa je sodišče dejansko stanje dognalo tako popolno kot pravilno. Pritožbena razprava o domnevnem "nesorazmerju" med zasebnimi sporočili in intenzivnimi psihičnimi reakcijami je za odločitev brezpredmetna ter ne vpliva na presojo "praga kaznivosti", ki ga zahteva 158. člen KZ-1, sodba pa je tudi v izpostavljenem delu ustrezno obrazložena. Nerelevantna je še pritožbena kritika, češ da sodišče prve stopnje ni tehtalo možnosti, da bi bile psihične težave zasebnega tožilca posledica (nespecificiranih) "drugih okoliščin", saj "dokazni in pravni pomisleki" obrambe v tej smeri nimajo vpliva na odločilno dejstvo, da je obdolženka napadla čast ter dobro ime zasebnega tožilca z izražanjem žaljivih vrednostnih ocen. Nič nerazumljivega ali nelogičnega ni v dokazni oceni, da se je razžaljenega počutil tudi zasebni tožilec, tj. kot bi se bil počutil vsak povprečen naslovnik ponižujočih vsebin, zato še nadaljnje razloge o navedenih okoliščinah zagovorniki v pritožbi neutemeljeno pogrešajo.

8.Obdolženka se je v bistvenem zagovarjala, da je kritična sporočila pošiljala kot "obrambni mehanizem", saj jo je zasebni tožilec zlorabil v toksičnem, strupenem in patološkem odnosu; dvakrat naj bi ji na avtu prerezal pnevmatike, jo okužil s spolno prenosljivo boleznijo, jo žalil s SMS sporočili (str. 4 in 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnavne z dne 3. 12. 2025 ter priloge B23), jo v partnerskem razmerju varal z drugimi ženskami, ji lagal in podobno. V tč. 11 izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje zadovoljivo izreklo, da bi morala obdolženka, tj. če je bila zaradi odnosa z zasebnim tožilcem prizadeta v kakšni svoji pravici, sprožiti ustrezne pravne postopke, ne pa se poslužiti žalitev. Sledeč njenemu zagovoru ni zoper zasebnega tožilca sprožila nobenega postopka, kar navsezadnje velja tudi za zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon PP Šmarje pri Jelšah z dne 31. 8. 2023 (priloga B29), ko je naznanila dva dogodka prerezanih pnevmatik, vendar kljub "sumljivosti" zasebnega tožilca kot bivšega partnerja ni želela pregona nikogar, zadevo pa je bila prijavila "zaradi zavarovalnice".

9.Razlogi v tč. 11 v povezavi s tč. 10 napadene sodbe so zadostni, da je moč pritrditi prvemu sodišču, da v konkretni zadevi ne more biti govora o ravnanju obdolžene pri obrambi pravic ali varstvu upravičenih koristi, kar bi (ob dodatnem pogoju odsotnosti namena zaničevanja) predstavljalo ekskulpacijski temelj po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime. Ob upoštevanju navedenih izhodišč tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženka (čeravno je bila očitno čustveno vznemirjena zaradi razhoda z zasebnim tožilcem, zlasti zaradi njegovih domnevnih ravnanj v njunem razmerju) s sramotilnim in ponižujočim napadom na zasebnega tožilca (kot razvrednotenega človeka) ni na odmerjen, ustrezen ter primeren način varovala svojih upravičenj, ki jih (z izjemo maščevalnosti zaradi njegovih preteklih ravnanj) v tem kazenskem postopku niti ni izkazala. Dejstvo je in ostaja, da obdolženka zoper zasebnega tožilca ni pokrenila nobenih pravnih postopkov (denimo zaradi morebitnih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime na njeno škodo, zaradi poškodovanja pnevmatik itn.); s sporočili, ki so predmet te kazenske zadeve, je z zaničljivim osebnim napadom zgolj razvrednotila osebnost zasebnega tožilca, s čimer je (ne glede na to, ali je zasebni tožilec v odnosu z njo res ravnal neprimerno) prestopila dopustne okvire pravice do svobode izražanja. Dognano čisto blatenje in zmerjaštvo zasebnega tožilca, usmerjeno le v njegovo osebno(stno) diskvalificiranje, ne pa v kakršno koli konstruktivno razreševanje preteklih zamer, že pojmovno ne more služiti varstvu obdolženkinih pravic ter upravičenih koristi, zato zakonski pogoji za uporabo relevantnih določb tretjega odstavka 158. člena KZ-1 po presoji pritožbenega sodišča niso podani. Ne drži niti pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje ta določila razlagalo nepravilno.

10.V posledici zapisanega ne drži, da v izpodbijani sodbi ni bila upoštevana vsebina osebnega in čustveno obremenjenega konflikta med strankama (komunikacijski kontekst), kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa v tem oziru ni podana. Sodba še ustreza standardom obrazloženosti v optiki jamstev poštenega postopka. Že je bilo pojasnjeno, zakaj pomen in teža obdolženki očitanih kaznivih dejanj nista usodno manjša, če se je razmerje med njo in zasebnim tožilcem končalo s konflikti in medsebojnimi očitki. Izjave, ki jih je obdolženka kot odrasla razumna oseba namenila zasebnemu tožilcu, niso bile (neposredno) izzvane z njegovim nedostojnim ali surovim ravnanjem niti v luči odpustitve kazni po 167. členu KZ-1, nezadovoljstvo obdolženke z obnašanjem zasebnega tožilca v partnerskem odnosu pa ne izključuje protipravnosti njenega ravnanja oziroma obstoja kaznivih dejanj, čeprav je bila v stiski, obupu in jezi. Obrambne navedbe obdolženke niso bile prezrte, res pa je, da (pravilno) niso bile upoštevane. Očitki, ki jih je obdolženka naslovila zasebnemu tožilcu, se nanašajo na večmesečno obdobje v letu 2023, zato ni mogoče govoriti o kakršnem koli ravnanju v "afektu" pri pošiljanju treh inkriminiranih sporočil v oktobru 2023, obenem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča evidentno, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom in zgolj z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. S tem je izpolnila vse zakonske znake kaznivih dejanj po prvem odstavku 158. člena KZ-1, o posegu v načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ki ga prepoznavajo zagovorniki, pa ne more biti govora.

11.Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženke, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), pa bo po oceni višjega sodišča v obravnavanem primeru namenom kaznovanja (45.a člen KZ-1) zadoščeno že z izrekom sodnega opomina, saj so podane dovolj tehtne olajševalne okoliščine, ki takšno odločitev utemeljujejo. Prvenstveno je obdolženka še nekaznovana tako za kazniva dejanja kot za prekrške, je urejena in zaposlena oseba ter opravlja poklic medicinske sestre. Kljub temu, da je pravico do svobode izražanja zlorabila za protipraven poseg v pravico do časti in dobrega ime zasebnega tožilca, pa je pri odločbi o kazenski sankciji vendarle treba upoštevati, da je kaznivi dejanji storila, ko je bila izrazito razburjena zaradi dejanj zasebnega tožilca v njunem razpadlem partnerskem odnosu. Sodišče prve stopnje je v odločbi za izrek pogojne obsodbe v obteževalni smeri vrednotilo "kriminalno količino", saj da je obdolžena storila kar dve istovrstni kaznivi dejanji zoper istega zasebnega tožilca, vendar gre tu le za reprodukcijo očitne okoliščine, da je izvršila dve kaznivi dejji v steku, ne pa za še dodatno okoliščino obremenilne narave. Posledično se odločitev za pogojno obsodbo na pritožbeni ravni pokaže kot prestroga ter je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 394. člena ZKP, ker so podani zakonski pogoji za sodni opomin, sodbo prvega sodišča s sklepom spremenilo in izreklo sodni opomin.

12.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ob uporabi 386. člena ZKP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na način, kot to izhaja iz tč. I izreka te odločbe. Odločba o napotitvi zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo temelji na drugem odstavku 105. člena, odločba o stroških kazenskega postopka pa na prvem odstavku 95. člena ZKP.

13.Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne bremenijo kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba v preostalih delih kot neutemeljena zavrnjena (391. člen ZKP), kot to izhaja iz tč. II izreka te odločbe.

-------------------------------

1

Deisinger M.: Kazenski zakonik - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 246, tč. 6.

2

Šorli M. in Čeferin R. v Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 - 1. knjiga; Uradni list RS & PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 1003-1004, tč. 73-76.